Jedro

Očitek o pridobitvi in hrambi razstrelilne snovi, katere promet po določbah Zakona o orožju posameznikom ni dovoljen, predstavlja potrebne elemente kaznivega dejanja po 1.odst. 310.čl. KZ. Ni potrebno, da bi storilec moral imeti namen prodaje razstrelilnih snovi ali da bi z nameščanjem razstreliva že povzročil nevarnost za ljudi.

Izrek

Zahteva obdolženega P.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 14.9.2000 zoper obdolženega P.G. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z nadaljnjim izrekom, da se v pripor všteje čas od 11.9.2000. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 21.9.2000 pritožbo zagovornice obdolženca zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 24.10.2000 obdolženemu P.G. podaljšal pripor zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP še po vloženi obtožnici, v kateri se mu očita storitev kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 1. odstavku 310. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče pa je s sklepom z dne 9.11.2000 pritožbo obdolženega P.G. zavrnilo kot neutemeljeno.

Obdolženi P.G. je dne 15.11.2000 vložil na Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti tako zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora kot tudi zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, smiselno iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da Vrhovno sodišče sklep o odreditvi pripora razveljavi in zadevo vrne "na začetek postopka in odpravi pripor ali pa ga nadomesti z milejšim ukrepom". Glede sklepa o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice pa predlaga, da se ugotovi, kaj je z njegovo pritožbo, glede na to, da sklepa Višjega sodišča v Ljubljani kot pritožbenega sodišča v času pisanja zahteve (11.11.2000) še ni prejel. Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na zahtevo obdolženega P.G. za varstvo zakonitosti, vloženo zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora, predlaga, da Vrhovno sodišče obdolženčevo zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Pri tem navaja, da se pripor odredi, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in ni treba, da bi bilo dejanje že dokazano, kot zmotno misli obdolženec. V odgovoru na zahtevo obdolženega P.G. za varstvo zakonitosti, vloženo zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, pa predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v tej smeri zavrne kot neutemeljeno, ko se vložnik sklicuje le na 4. odstavek 420. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti obdolženega P.G. ni utemeljena.

Po določbi 4. odstavka 420. člena ZKP se ne glede na določbo 1. odstavka tega člena sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora. Glede na izrecno določbo 2. odstavka tega člena zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pripor zoper določeno osebo zaradi ponovitvene nevarnosti iz razloga 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP se sme odrediti, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušano kaznivo dejanje ali storila dejanje, s katerim grozi. V 2. odstavku 272. člena ZKP je določeno, da če je obdolženec v priporu in v obtožnici ni predlagano, naj se izpusti, preizkusi senat iz prejšnjega odstavka po uradni dolžnosti v treh dneh po prejemu obtožnice, ali so še podani razlogi za pripor in izda sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora ni razlogov o tem, katero točno navedeno kaznivo dejanje naj bi obdolženec ponovil. Tudi se ne strinja z obrazložitvijo glede obstoja utemeljenega suma za očitano kaznivo dejanje ter z očitkom, da je v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja po 196. členu KZ in da bi, kolikor bi ostal na prostosti, pridobival dodatne količine takšnih in podobnih snovi, kar naj bi utemeljevalo neogibnost in potrebnost odreditve pripora zaradi varnosti ljudi. Iz spisa ni razvidno, da bi obdolženec imel namen prodaje eksploziva in tudi ni nobenega dokaza o tem, da je ogrožal ljudi, ko ni posedoval detonatorja, brez katerega eksplozija ni mogoča. Sicer pa tudi ni nikjer nameščal eksploziva, zato tudi nevarnost dejanja ni pravilno ugotovljena in je priporni razlog s tako obrazložitvijo nepravilno ugotovljen. Vložnik ve, da zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ne more vložiti, vendar meni, da je namen kazenskega postopka iskanje materialne resnice, pri tem pa je preiskovalni sodnik namerno zaslepil senat in pritožbeno sodišče s tem, ko je ob odločanju o priporu izražal mišlenje oziroma prepričanje, da obdolženec ni narkoman, je pa iz koristi sodeloval pri drugem dejanju, zaradi katerega pa preiskovalni sodnik sploh ni pristojen in zato ne more odločati, ali je obdolženec kriv ali ne in zato tudi ta okoliščina ne more biti osnova za odreditev pripora v drugem postopku, ko ne gre za isto kaznivo dejanje, ne ve se pa tudi, ali bo za to drugo dejanje obsojen ali ne. Ko dokazi kažejo samo na posest eksploziva, obdolžencu ni mogoče utemeljeno očitati prometa z eksplozivom in ne graditi zaključka, da bo obdolženec ponavljal tovrstna dejanja, pa tudi nima preiskovalni sodnik nobene osnove, da vložnika - obdolženca obtožuje za druga kazniva dejanja v drugih postopkih.

Kolikor vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev določb kazenskega zakona, in sicer 1. odstavka 310. člena KZ, ki opredeljuje kaznivo dejanje nedovoljenega prometa razstrelilnih snovi, da zgolj posest ne predstavlja elementa očitanega kaznivega dejanja, po oceni Vrhovnega sodišča ni podana. V 1. odstavku tega člena je med drugim določeno, da stori to kaznivo dejanje, kdor protipravno pridobi, hrani ali proda razstrelilne snovi, katerih promet posameznikom sploh ni dovoljen. Obdolžencu se je ob odreditvi pripora očitalo, da je pridobil in hranil razstrelilno snov, katere promet posameznikom, skladno z določili Zakona o orožju, sploh ni dovoljen. Iz navedenega je razvidno, da očitek o pridobitvi in hrambi predstavlja potrebne elemente očitanega kaznivega dejanja. Zato v tej smeri vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha, saj sta pridobitev in hramba razstrelilne snovi, katere promet posameznikom ni dovoljen, zadostna elementa tega kaznivega dejanja in ni potrebno, da bi storilec moral imeti namen prodaje razstrelilnih snovi ali da bi z nameščanjem razstreliva že povzročil nevarnost za ljudi.

Zahteva za varstvo zakonitosti obdolženca, ko napada sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, sploh ni obrazložena in predstavlja zgolj obliko intervencije obdolženca za pospešitev postopka oziroma opozorilo na vloženo pritožbo, ki pa je bila s sklepom pritožbenega sodišča z dne 9.11.2000 že rešena. Zgolj sklicevanje na 4. odstavek 420. člena ZKP ne daje podlage za kakršnokoli oceno o zakonitosti napadene sodne odločbe o podaljšanju pripora in o zavrnitvi pritožbe, saj je vložnik dolžan navesti razloge, iz katerih z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija zakonitost napadenih sodnih odločb. Skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Obdolženec v svoji zahtevi ni navedel v zvezi z sodnima odločbama o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici nobenih kršitev zakona, zato s svojo zahtevo tudi v tej smeri ni mogel imeti uspeha.

Glede na to, da v napadenih pravnomočnih sodnih odločbah ni podana zatrjevana kršitev kazenskega zakona niti bistvena kršitev določb kazenskega postopka, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obdolženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno, zavrnilo pa jo je tudi, kolikor vložnik uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje (425. člena ZKP).