Jedro

Po določilu 1. in 2. odstavka 111. člena ZPP se takrat, kadar se roki računajo po dnevih, le dan vročitve odločbe, od katere je treba šteti rok, ne všteje v ta rok, temveč se vzame za začetek roka naslednji prvi dan. Iz tega sledi, da se pri rokih štejejo ne le delovni dnevi, pač pa tudi vikendi. To izhaja tudi iz določila 3. odstavka 111. člena ZPP, po katerem se takrat, kadar zadnji dan roka pade na soboto, nedeljo ali praznik, izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delovnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi dne 22. 11. 2010 izdalo zamudno sodbo. Stranki sta bili v pravnem pouku te sodbe opozorjeni, da se bo pritožba štela za umaknjeno, če taksa za ev. pritožbo ne po plačana v danem roku.

Proti izdani sodbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, sodišče prve stopnje pa ji je poslalo nalog za plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 471,00 EUR. Ta nalog je tožena stranka, kot je razvidno iz povratnice, pripete k list. št. 22, prejela 16. decembra 2010. Ker takse v 15 dneh ni plačala, je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določilo 3. odstavka 105.a člena ZPP.

Proti temu sklepu se je tožena stranka pravočasno pritožila. Navaja, da je dolžno takso plačala v 15 delovnih dneh od prejema plačilnega naloga. Uveljavlja torej pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se njena pritožba upošteva kot pravočasna.

Pritožba ni utemeljena.

Po določilu 1. in 2. odstavka 111. člena ZPP se takrat, kadar se roki računajo po dnevih, le dan vročitve odločbe, od katere je treba šteti rok, ne všteje v ta rok, temveč se vzame za začetek roka naslednji prvi dan. Iz tega sledi, da je zmotno pritožbeno stališče, da se pri rokih štejejo le delovni dnevi, ne pa tudi vikendi. To izhaja tudi iz določila 3. odstavka 111. člena ZPP, po katerem se takrat, kadar zadnji dan roka pade na soboto, nedeljo ali praznik, izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delovnika. Sledeč tem določilom je torej rok za plačilo sodne takse pretekel 31. decembra 2010 ob 24.00 uri. Ker je sodno takso za pritožbo tožena stranka plačala šele 05. 11. 2011, jo je plačala prepozno. To pa pomeni, da je odločitev sodišča pravilna. Pritožba torej ni utemeljena, v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa pa pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

H gornji obrazložitvi pa pritožbeno sodišče še dodaja, da ima po določilu 1. odstavka 36. člena ZST-1 pravico do vrnitve takse (tudi) tisti, ki je plačal sodno takso za dejanje, ki ni bilo opravljeno. Ker je sodišče prve stopnje pritožbo tožene stranke proti sodbi zavrglo, mora skladno z določilom 1. odstavka 37. člena ZST-1 po uradni dolžnosti odrediti vrnitev plačila sodne takse za pritožbo, seveda če drži, da je tožena stranka takso za pritožbo resnično plačala, kot navaja v pritožbi (kar pa iz spisa ni razvidno). Po tar. št. 1121 ZST-1 znaša taksa za pritožbo v predmetnem sporu 471,00 EUR. Po tar. št. 1122 pa znaša takrat, kadar pride do umika pritožbe, taksa za postopek v zvezi z umikom le polovico omenjenega zneska (235,50 EUR).