Jedro

Stališče toženke, ki je tožnici kljub zatrjevanemu skupnemu lastništvu obravnavanega objekta odrekla položaj stranke oziroma stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku, ker skupna lastnina zemljišča, na katerem ta objekt stoji, ni vpisana v zemljiško knjigo, je napačno.

Izrek

Tožbi se ugodi, 1., 2. in 3. točka sklepa Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Celje – Novo mesto, št. 06122-1337/2012-11 z dne 22. 11. 2012 se odpravijo in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožničino vlogo za priznanje lastnosti stranske udeleženke v inšpekcijskem postopku zaradi nelegalne gradnje investitorja A.A. na zemljišču parc. št. 3999/1 k.o. ... (1. točka izreka) in zavrgel njene vloge za obnovo postopka in za odlog izvršbe v tej zadevi ter za odlog izvršitve sklepa št. 06122-1337/2012-8 z dne 7. 11. 2012 (2., 3. in 4. točka izreka). V obrazložitvi se sklicuje na 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in meni, da tožnica zgolj z zatrjevanjem, da je kot žena inšpekcijskega zavezanca tudi solastnica obravnavanega objekta, ne izkazuje pravnega interesa za sodelovanje v inšpekcijskem postopku. Po zemljiškoknjižnem izpisku je namreč A.A. lastnik zemljišča parc. št. 3999/1 k.o. ..., kot investitor gradnje nelegalnega objekta pa inšpekcijski zavezanec. Po 24. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) ima v inšpekcijskem postopku položaj stranke zavezanec. Ostale vloge, navedene v izreku izpodbijanega sklepa, je tožnica podala kot neupravičena oseba, zato jih je prvostopenjski organ zavrgel v skladu z 240. členom ZUP.

Drugostopenjski organ je odpravil 4. točko izreka izpodbijanega sklepa, in sicer z obrazložitvijo, da je bil sklep, na katerega se ta točka nanaša, odpravljen, zato je bilo treba odpraviti tudi njegove pravne posledice. V ostalem je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil, v obrazložitvi pa navaja, da tožnica ni izkazala, da bo zaradi izrečenega inšpekcijskega ukrepa na kakršenkoli način prizadeta v svojih pravnih koristih. Po 55. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) se namreč pravice na nepremičninah, ki so skupno premoženje zakoncev, vpišejo v zemljiško knjigo na ime obeh zakoncev kot njuno skupno premoženje po nedoločenih deležih. V obravnavani zadevi je kot lastnik navedenega zemljišča vpisan le A.A., pri tem pa se po 7. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) pravice, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, pridobijo oziroma prenehajo s trenutkom začetka učinkovanja v zemljiško knjigo, če zakon ne določa drugače. Po 8. členu istega zakona (načelo zaupanja v zemljiško knjigo) tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Upravni organ je torej pri odločanju vezan na podatke zemljiške knjige, zaradi česar je treba šteti, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za vstop v postopek. Zato je pravilno tudi stališče prvostopenjskega organa, da tožnica ni upravičena vlagateljica vlog, na katere se nanašata 2. in 3. točka izpodbijanega sklepa.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri najprej navaja, da glede na odločitev drugostopenjskega upravnega organa izpodbija le prve tri točke izpodbijanega sklepa. Vztraja na stališču, da obravnavani objekt, vključno z zemljiščem, ni izključna last inšpekcijskega zavezanca, temveč predstavlja skupno premoženje, pridobljeno s skupnimi sredstvi v zakonski zvezi. Glede na zakonsko domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, ji pripada vsaj polovični solastniški delež. V zemljiško knjigo je sicer res vpisan zgolj A.A., vendar le zato, ker je parcelo podedoval po pokojnem očetu. Na tej parceli je sicer res že stal objekt, ki pa sta ga z možem zaradi dotrajanosti porušila in na istem mestu s skupnimi sredstvi zgradila obravnavani objekt. Gre torej za nov objekt, ustvarjen s skupnim denarjem in skupnim delom v času trajanja zakonske zveze. Pri tem pridobitnem načinu vpis v zemljiško knjigo ni potreben. Vpis takšne skupne lastnine v zemljiško knjigo ni konstitutivne, temveč le ugotovitvene narave. V obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti niti načela zaupanja v zemljiško knjigo, saj gre za akte oblastvene narave in ne za pravni promet, tako da ni mogoče govoriti o nastanku škodljivih posledic. Iz navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo (pravilno: sklep) razveljavi (pravilno: odpravi) in vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, oziroma naj ga spremeni tako, da tožnici prizna status v inšpekcijskem postopku in dovoli obnovo postopka.

Toženka je tožnici dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, ki so po drugem odstavku istega člena neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. V inšpekcijskih postopkih tretji odstavek 24. člena ZIN sicer res vzpostavlja specialno ureditev z določbo, da je stranka v postopku le inšpekcijski zavezanec, vendar že drugostopenjski upravni organ pravilno ugotavlja, da so zaradi inšpekcijske odločbe posredno lahko prizadete tudi pravice ali pravne koristi drugih oseb, zaradi česar morajo imeti tudi te osebe položaj stranskega udeleženca (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 257/03 z dne 2. 10. 2003).

Med strankama ni sporno, da je v obravnavani zadevi inšpekcijski zavezanec tožničin mož, ki je v zemljiško knjigo vpisan kot edini lastnik zemljišča s parc. št. 3999/1 k.o. …. Toženka tudi z ničimer ni nasprotovala tožničinim navedbam, da je bil obravnavani objekt zgrajen v času trajanja zakonske zveze s skupnimi sredstvi. Sporno pa je, ali je ta objekt treba šteti za skupno lastnino kljub temu, da to dejstvo ni vpisano v zemljiško knjigo. Od tega je namreč odvisno, ali izrečeni inšpekcijski ukrep posega tudi v tožničino lastninsko pravico in s tem v njen pravni interes, kar bi pomenilo, da ji gre položaj stranske udeleženke v inšpekcijskem postopku.

Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske skupnosti, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Pravice na nepremičninah, ki so skupno premoženje zakoncev, se vpišejo v zemljiško knjigo na ime obeh zakoncev kot njuno skupno premoženje po nedoločenih deležih (55. člen ZZZDR). Zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti (54. člen ZZZDR).

Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS se v primeru, kadar je temelj za uveljavljanje izločitvenega ugovora oziroma tožbe lastninska pravica tretje osebe, ta dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 597/2004 z dne 22. 9. 2005). Kot pravilno navaja toženka, nastane skupna lastnina na podlagi zakona, kar pomeni originaren način pridobitve lastninske pravice, tako da je treba navedeno stališče upoštevati tudi v obravnavani zadevi. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju tako s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (prim. npr. sklep II Ips 67/2010, po katerem ugotovitev o nedopustnosti izvršbe na nepremičnino, ki je v skupni lasti izvršilnega dolžnika in tožnice, upnika postavlja v enak položaj, kot bi bil v primeru, če bi bila skupna lastnina glede sporne nepremičnine vknjižena v zemljiški knjigi ob vložitvi predloga za izvršbo), kot tudi v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v odločbi Up 128/03 z dne 27. 1. 2005. Po tem stališču to, da sodba o ugotovitvi, da sporna nepremičnina sodi v skupno premoženje tožnice in izvršilnega dolžnika, učinkuje le med strankama istega postopka (…), še ne pomeni, da tožnica ne bi mogla z enakimi trditvami utemeljevati zahtevka za nedopustnost izvršbe v razmerju do (enega ali vseh) upnikov izvršilnega dolžnika. Nasprotno stališče bi bilo v neskladju z ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine.

Stališče toženke, ki je tožnici kljub zatrjevanemu skupnemu lastništvu obravnavanega objekta odrekla položaj stranke oziroma stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku, ker skupna lastnina zemljišča, na katerem ta objekt stoji, ni vpisana v zemljiško knjigo, je torej napačno. Sodišče se strinja tudi s stališčem tožnice, da se toženka v primeru izvrševanja oblastvene funkcije ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Upravni organ je namreč pri svojem delu vezan na načeli zakonitosti (6. člen ZUP) in materialne resnice (8. člen ZUP), z vključitvijo tožnice v inšpekcijski postopek pa zanj ne bo nastala nobena škodljiva posledica.

Sodišče poleg tega opozarja še, da Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) položaja inšpekcijskega zavezanca v primeru nedovoljene gradnje ne veže zgolj na stvarnopravna razmerja, temveč na položaj investitorja, torej osebe, ki naroči graditev objekta ali jo sam izvaja (4.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Kot izhaja iz prvega odstavka 157. člena ZGO-1 šteje lastnik zemljišča, na katerem je nedovoljena gradnja, za inšpekcijskega zavezanca šele v primeru, če investitorja ni mogoče ugotoviti. Tudi s tega stališča tožnici, ki zatrjuje soinvestitorstvo na obravnavanem objektu, ni mogoče odreči udeležbe v inšpekcijskem postopku zgolj zato, ker v zemljiško knjigo ni vpisana kot skupna lastnica zemljišča, na katerem stoji nedovoljena gradnja.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da toženka pri izdaji izpodbijanega sklepa ni pravilno uporabila materialnopravnih določb, ki opredeljujejo tožničin pravni interes v obravnavani zadevi. Izpodbijani sklep je zato v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V tem postopku bo moral organ ob upoštevanju tožničinih navedb in dejstev, ki jih bo po potrebi ugotavljal na podlagi teh navedb, v skladu z navedenimi pravnimi stališči Upravnega sodišča ponovno odločiti, ali je treba tožnici zagotoviti možnost udeležbe v inšpekcijskem postopku. Pri tem se sodišče ne spušča v vprašanje, na kakšen način bi bilo treba zagotoviti to udeležbo, saj to ni bil predmet izpodbijanega sklepa.

Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnico in toženko ni bilo sporno, zato je sodišče o zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).