Jedro

1. Če kupnine ni, ne moremo govoriti o pojmu prodajne pogodbe. Iz navedenega po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da za znižanje kupnine na nič eurov ni podlage v materialnem pravu in je zahtevek iz tega razloga neutemeljen.

2. Sodišče prve stopnje je prišlo do zaključka, da je pravna prednica tožnice z opustitvijo dolžnostnega ravnanja, ki ji ga nalagajo varnostni predpisi za zagotavljanje varne krme, pretrgala vzročno zvezo za zatrjevano škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbena zahtevka pravne prednice sedanje tožnice: 1. na ugotovitev, da se kupnina za 4220 kg koruze, ki jo je toženec prodal tožnici 9.1.2012 zniža tako, da znaša kupnina nič EUR; 2. da toženec tožnici plača 102.982,13 EUR odškodnine in zakonske zamudne obresti od delnih zneskov, kot je opredeljeno navedeno v izreku sodbe. Tožnici je naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v višini 2.988,84 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbi pravna naslednica prvotne tožnice (pravno nasledstvo vsled pripojitve gospodarske družbe, kar potrjuje sklep sodišča I P 18/2011 z dne 11. 8. 2014) navaja, da je tožnica postavila zahtevek za znižanje kupnine v skladu s 468. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Kot je bilo navedeno v tožbi, je bilo potrebno koruzo, ki je bila okužena z nedovoljeno količino aflatoksina B1 uničiti, kar pomeni, da je njena vrednost celo negativna, saj nima uporabne vrednosti, tožnici pa je nastala še škoda zaradi njenega obveznega uničenja in druga škoda. Zato je postavila zahtevek, da se kupnina zniža na nič in dodatni odškodninski zahtevek. Sodišče je zahtevek za znižanje zavrnilo s tem, da je ta jasno postavljeni zahtevek okvalificiralo kot zahtevek za odstop od pogodbe, kar je povsem drug jamčevalni zahtevek, ki pa ga tožnik sploh ni postavil in utemeljil. Sodba predstavlja tudi sodbo presenečenja, saj se je sodišče na to stališče postavilo šele v sodbi. Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

3. Kar se tiče presoje odškodninskega zahtevka, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dokazala obstoj stvarne napake na koruzi, ki jo je dobavil toženec in zahtevek za povrnitev škode postavila v predpisanem roku. Pritožba pa graja nadaljnjo sodbeno ugotovitev, da so predpisi nalagali pravni prednici obveznost, da mora izvesti analizo vsake dobave koruze na aflatoksine in da je to dolžnostno ravnanje opustila. Taka obveznost ne izhaja niti iz predpisov R Slovenije niti predpisov Evropske skupnosti (v nadaljevanju: ES), na katere se sodišče prve stopnje sklicuje. 17. člen Uredbe ES št. 178/2002, ki določa, da nosilci živilske dejavnosti proizvodnje krme v vseh fazah predelave zagotavljajo, da krma izpolnjuje zahteve živilske zakonodaje in izpolnjevanje teh zahtev, očitno ne zavezuje proizvajalcev krme, da ob vsaki dobavi sestavine za krmo izvedejo analizo na vsako škodljivo snov. Iz 12. točke 3. člena te uredbe sledi, da je obvladovanje tveganja proces presojanja, s posvetovanjem zainteresiranih strani o različnih možnostih delovanja ob upoštevanju ocene tveganja in drugih dejavnikov in po potrebi izbor primernih možnosti za preprečevanje in nadzor. Tudi sklicevanje na 17. člen Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov, ki prihajajo v stik z živili, ne velja za tožnika. Zakon se nanaša le na živila in ne zahteva takih analiz, kot je zaključilo sodišče. Priloga II Uredbe ES št. 183/2005 pa v 4. točki nalaga vzpostavitev strategije nadzora, ne pa analize vsake dobave zaradi preveritve, ali vsebuje katerokoli od nedovoljenih sestavin. Gre za strategijo za kar največje zmanjšanje tveganja, ne pa o ukrepih z obveznimi analizami. Iz tega razloga je pravno zmotna tudi ugotovitev uradne veterinarke B.V. iz dopisa Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin z dne 31.3.2014, da dolžnik ni opravil vzorčenja na aflatoskin na koruzi, ter da bi bil to, glede na Prilogo II, poglavje proizvodnja, točka 4 moral storiti. Sodišče poleg tega odločitev neutemeljeno opira na dopis tudi zato, ker vzorčenje in analiza nista isto. Opustitev odvzema vzorca pa na vzročno zvezo ne vpliva. Sodišče pa ni pojasnilo, zakaj naj bi opustitev odvzema vzorca pretrgala vzročno zvezo. Določbi Priloge II, poglavje proizvodnja, točka 4 sledi tudi 8. točka Pravilnika o pogojih za zagotavljanje varnosti krme, na katerega je sodišče prav tako oprlo svoje stališče, da je tožnica opustila obveznost analize sporne dobave koruze na aflatoskin. Ta določba ne nalaga obveznih analiz, temveč da se z načrtom opredeli nevarnosti ter pogostost vzorčenja in analiz glede na takšne nevarnosti. Pred spornim dogodkom v Sloveniji tudi ni bila nikoli ugotovljena nedovoljena količina aflatoskina. Toženec pa je tožnici, kot izhaja iz izjav njenega predstavnika in prič M.S. in K.F., zagotovil, da je dobavljeno koruzo pravilno sušil in skladiščil. Predstavnik tožnice je tudi povedal, da so sicer vzorčenje in druge analize koruze pred tem izvajali.

4. Kot podrejeno pa pritožba navaja, da je za presojo zahtevka odločilno tudi, da je toženec kršil obveznost iz priloge I Uredbe ES št. 183/2005. Po njenem je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da v primeru, da zakonodaja zavezuje tožnico k analizi vsake dobave koruze, ni pomembno, ali je bil tudi toženec dolžan pred dobavo sporne koruze opraviti analizo svoje koruze na aflatoskin. 171. člen OZ namreč določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode, pravico do sicer sorazmerno zmanjšane odškodnine. Potrebno je zato presoditi, ali je tudi toženec dolžan izvesti analizo, s čimer je s svojo opustitvijo prispeval k nastanku škode. Toženec je bil v času dobave sporne koruze registriran kot nosilec obrata primarnih pridelovalcev živil in krme rastlinskega izvora. Glede na tak status tudi njega zavezujejo določbe 17. člena Uredbe ES št. 178/2002 in 8. člen citiranega Pravilnika in bi torej moral tudi on izvesti analizo koruze na aflatoskin, preden jo je prodal tožnici. Isto sledi iz Priloge I k Uredbi ES št. 183/2005, ki v poglavju Primarna proizvodnja v točki I. določa, da nosilci dejavnosti poslovanja s krmo zagotovijo, da je njegovo delovanje opravljeno in izvajano na način, ki preprečuje, odpravlja in kar najmanj zmanjšuje tveganje ter da zagotovijo, da so njihovi proizvodi zaščiteni pred kontaminacijo v skladu s predpisi skupnosti za nadzor tveganja, vključno z ustreznimi ukrepi in ukrepi, ki se nanašajo na zdravje rastlin in živali. Po 4. točki so nosilci dejavnosti poslovanja s krmo dolžni sprejeti ustrezne ukrepe, ki kar najbolj preprečujejo nevarno kontaminacijo, ki so jo povzročile živali ali škodljivci. Ta določba je glede zaveze za zagotovitev nadzora in kar najmanjšega tveganja po vsebini povsem ustrezna zavezi iz točke 4 Poglavja Proizvodnja, Priloge II te Uredbe. Ob stališču sodišča, da slednja zavezuje k obvezni analizi tožnico, mora toženec na podlagi določb iz Priloge I ravnati enako in je torej tudi toženec opustil obvezno analizo dobavljene koruze. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo izpostavljenih določb in zato tudi kršilo določbo 22. člena Ustave o enakem varstvu pravic. Pri oceni stopnje krivde in prispevka toženca za nastanek škode pa je poleg navedenega odločilno dejstvo, da je toženec vedel, da so bila jetra in meso prašiča, ki ga je dobavil D.B. in E.S., smrdeča in neužitna. Toženec, ki mu je D.B., kot izhaja iz izjave slednjega, vrnil meso in ga s tem seznanil še pred prodajo sporne koruze tožnici, je torej vedel, da je z njegovo koruzo nekaj narobe, pa kljub temu ni naročil analize koruze niti obvestil veterinarske uprave. Očitno je pristal na dejstvo, da bo koruza škodovala živini, ki jo bo uživala, saj je koruzo prodal prednici tožnice. Toženčeva krivda je zato bistveno večja od krivde tožnice, ki ni vedela za okužbo. Krivda tožnice je zanemarljiva. Zato bi moralo sodišče ob svojem navedenem stališču zahtevku za povrnitev škode tudi v tem primeru v celoti ugoditi. Ker ni ocenilo izjav D.B., L.P. in izpovedi E.K. glede jeter toženčevih prašičev, obrazložitev nima razlogov o določilnih dejstev.

5. Pritožba ni utemeljena.

Znižanje kupnine:

6. Pritožba utemeljeno graja sodbene razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na znižanje kupnine za sporno koruzo na nič eurov. Sodišče je namreč kljub temu, da se tožnica ni sklicevala na odstop od prodajne pogodbe, s katero je toženec pravni prednici tožnice prodal 4220 kg koruze in da v tožbeni trditveni podlagi v tej smeri ni bilo nobenih navedb, ocenilo, da s postavljenim zahtevkom tožnica dejansko odstopa od pogodbe in nato presodilo, da ob izostanku trditev o tem, da je tožencu dala dodaten rok za pravilno izpolnitev oziroma da so bile podane okoliščine, zaradi katerih to ni bilo potrebno (470. člen OZ), pravice do odstopa nima. Kljub navedenemu pa je končna odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna. Institut znižanja kupnine je, kot navaja tudi pritožba, eden od jamčevalnih zahtevkov, ki ga lahko (alternativno) uveljavi kupec stvari z napako (1), ima pa naravo oblikovalne pravice. V kolikor se kupec zanj odloči, izgubi pravico odstopiti od pogodbe, z uspešno uveljavitvijo oblikovalnega zahtevka pa se obveznost kupca plačati kupnino zniža v sorazmerju med vrednostjo stvari brez napak in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe (478. člen OZ). Namen tega instituta je torej ustrezno znižanje in ne odprava kupnine, za kar se je dejansko zavzemala tožnica v tej zadevi, s tem, ko je zahtevala, da se določi na nič eurov. Prodajna pogodba je glede na svojo naravo pogodba, pri kateri sta predmet prodaje in cena bistveni sestavini in gre po definiciji (glej 435. člen OZ) za prenos predmeta pogodbe proti plačilu določenega zneska denarja (cena, kupnina). Če kupnine ni, ne moremo govoriti o pojmu prodajne pogodbe. Iz navedenega po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da za znižanje kupnine na nič eurov ni podlage v materialnem pravu in je zahtevek iz tega razloga neutemeljen. Glede na navedeno je končna odločitev o zavrnitvi zahtevka v tem delu pravilna in pritožba neutemeljena.

Odškodnina:

7. Gre za vprašanje odškodnine za škodo, ki je tožnici po njenih navedbah nastala zato, ker je bila koruza, ki jo je pravna prednica 9.1.2012 odkupila od toženca in nato v celoti uporabila v proizvodnji krme ter večino proizvedene krme tudi prodala, okužena z nedovoljenimi količinami (10 x preseženimi) aflatoksinov B1. Tožnica je navajala, da je večino proizvedene krme prodala proizvajalcem mleka, pretežno kmetijskim zadrugam in jim je po uporabi krme nastala škoda, ki jo je morala plačati tožnica ter predstavlja analize krmil, mleka in mlečnih izdelkov, stroške odpoklica in uničenja okuženega mleka in krmil, stroške zdravljenja obolelih živali, ki so se krmile z okuženimi krmili, morala pa jim je tudi vrniti kupnine za krmila (skupno 89.814,13 EUR škode zaradi zaupanja). Poleg tega je zatrjevala, da je tudi njej sami nastala škoda v višini 13.168,00 EUR, ki predstavlja vrednost kontaminiranih krmil, skladiščenih v silosu tožnice ter skupne stroške odpoklica in uničenja teh krmil. 8. Sodišče prve stopnje je prišlo do zaključka, da je pravna prednica tožnice z opustitvijo dolžnostnega ravnanja, ki ji ga nalagajo varnostni predpisi za zagotavljanje varne krme, pretrgala vzročno zvezo za zgoraj zatrjevano škodo (ki jo je tožnica gradila na trditvi, da škoda izhaja iz toženčeve sfere, ker ji je prodal stvar z napako, okuženo koruzo). Ugotovilo je, da je sporno koruzo le organoleptično pregledala, čeprav bi glede na navedene predpise morala ravnati drugače in zato ugotavljati prisotnost aflatoksina z interno kontrolo oziroma analizo koruze po zahtevah HACCP sistema, kot so ji nalagala pravila Uredbe ES št. 178/2002 in Uredbe ES št. 183/2005, v povezavi z nacionalno zakonodajo, to je določbami Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (v nadaljevanju: ZZUIZIS) in Pravilnika o pogojih za zagotavljanje varnosti krme (v nadaljevanju: Pravilnik).

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da ZZUIZIS ni uporaben v konkretni zadevi, ker se zakon nanaša na varnost živil, ki jih v prehranske namene uporabljajo ljudje, vendar pa sklicevanje na ta predpis ob siceršnji pravilni uporabi materialnega prava ni pripeljalo do napačne presoje. Pritožba ni ovrgla ugotovitve, da so ugotavljanje varnosti krme tožničini pravni prednici kot proizvajalko krme po zahtevah HACCP sistema nalagale določbe citiranih uredb, nesporno implementiranih v naše pravo (glej Zakon o krmi / posebej 3. in 4. člen/ ter Zakon o veterinarskih merilih skladnosti /posebej 28. in 33. člen/ ki sta bila podlaga za sprejem Pravilnika, kot izvedbenega predpisa, ki ravno tako zahteva notranjo kontrolo proizvajalca). In Uredba ES št. 183/2005 nalaga splošno izvajanje teh postopkov – točka 6/c njenih uvodnih določb, 6. člen v povezavi s tudi v pritožbi izpostavljeno prilogo II, poglavje Proizvodnja, točka 4 (2), ki se nanaša na izvajalce dejavnosti poslovanja s krmo razen tistih na ravni primarne proizvodnje krme. Pri tem velja dodati, da glede na vsebino 6. člena Uredbe zahteve sistema HACCP ne veljajo za nosilce primarne pridelave krme, za katere veljajo zahteve iz Priloge I in med katere po lastnih navedbah pritožbe spada toženec. Zato pritožba neutemeljeno enači naloge pridelovalcev in predelovalcev krme in s temi navedbami sodbe ne more omajati. V sodbi ugotovljeno dolžnostno ravnanje temelji tudi na vsebini dopisa uradne veterinarke B.V. iz Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin v prilogi B9 spisa (njena izjava z dne 31.3.2014 je v tem delu vsebinsko enaka in vsebuje še zapis, da je ravnanje tožnice povzročilo kroskontaminacijo). Pritožba veterinarki s svojimi navedbami neuspešno očita zmotne ugotovitve. Pritožnica pa tudi ne zanika pomembne okoliščine, ki potrjuje ugotovitev o dolžnostnem ravnanju, to je, da je zakoniti zastopnik pravne prednice zaslišan povedal, da so od tistega dne dopolnili njihov HACCP sistem po zahtevah VURS in od tedaj dalje za aflatoksin B1 redno analizirajo vzorce vsakega vozila, traktorja, kamiona ali vagona, ki ga prejmejo. Tožnica se je v postopku na prvi stopnji branila s trditvami, da ji pravila ne nalagajo vzorčenja oziroma analiz sestavin, ki jih uporabi pri proizvodnji krme, pač pa le uvedbo strategije nadzora in sledljivosti za kar največje zmanjšanje tveganja. S pritožbenimi trditvami, da predpisi govorijo o vzpostavitvi strategije nadzora, o načrtih za opredelitev nevarnosti in določitvi pogostnosti vzorčenja in analiz oziroma o vzorčenju, ne pa o analizah, skuša svoje predhodne navedbe delno nedopustno nadgraditi. Da v konkretnem primeru vzorčenje predpostavlja tudi analizo, pa sicer potrjuje njena lastna praksa (ugotovljene analize za prisotnost aflatoksina B1), ki jo je nesporno uvedla takoj po dogodkih, ki so nastopili po kontaminaciji krme, ki jo je proizvedla z uporabo sporne koruze, pa tudi že omenjena strokovna izjava veterinarke. Pri tem tudi ni mogoče mimo dejstva, da vsi omenjeni predpisi prepovedujejo dajanje na trg krme, ki ni varna in določajo, da mora predelava krme in dajanje krme na trg potekati v skladu s citiranima uredbama, vse z namenom, da na trgu ni krme, ki ni varna. Da se izvajanje sistema HACCP nanaša tudi na sporni aflatoksin, pa tožnica konkretizirano niti ni izpodbijala. Glede na vse navedeno po presoji pritožbenega sodišča pritožba neutemeljeno graja presojo, da je pravna prednica tožnice opustila analizo, ki so jo narekovali varnostni predpisi in s tem svojim ravnanjem pretrgala zatrjevano vzročno zvezo za nastalo škodo, ki jo vtožuje. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo, da glede na opuščeno ravnanje, ki bi ga morala ob dolžni skrbnosti opraviti tožnica, ravnanje toženca kot primarnega pridelovalca koruze ni odločilnega pomena in se zato sodišču prve stopnje z njim ni bilo dolžno ukvarjati.

10. Zato in ker ni našlo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

op. št. 1: 468. člen OZ op. št. 2: Ta se glasi: Spremljati je treba prisotnost prepovedane krme, nezaželenih snovi in drugih onesnaževalcev v zvezi z zdravjem ljudi ali živali ter vzpostaviti ustrezne strategije nadzora za kar največje zmanjšanje tveganja.