Jedro

Sodišče prve stopnje bi se do posameznih navedb moralo opredeliti na način, da bi odločilo, ali izpolnjujejo ali ne izpolnjujejo pogoje za obravnavanje v okviru ugovora po izteku roka (t. j. ali obstoji formalna ovira za vsebinsko obravnavanje ugovora). Slednje sodišču prve stopnje narekuje že določba drugega odstavka 56. člena ZIZ, ki določa, da sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru.

Poziv sodišča prve stopnje novemu upniku (upravniku) je neutemeljen. Iz tretjega odstavka 24. člena ZIZ, ki se uporablja v primeru, če pride do spremembe upnika po vložitvi predloga za izvršbo, ne izhaja pooblastilo sodišču, da morebitnega prevzemnika terjatve (t. j. novega upnika) pozove, da sodišču sporoči, ali bo v posamezni izvršilni zadevi prevzel terjatev.3 To pomeni, da ZIZ v takšnem primeru zahteva aktivno ravnanje upnika. Pravne podlage za sprejeto odločitev ne ZIZ, ne ZPP, ki se na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporablja v izvršilnem postopku, ne dajeta.

Izrek

I. Pritožbam dolžnice se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi: - v izpodbijanem drugem (zadnjem) odstavku II. točke izreka, - v izpodbijani V. točki izreka, - v izpodbijani VI. točki izreka in - v izpodbijani VII. točki izreka ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V ostalem delu se pritožbe zavrnejo in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem delu.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje: - (I. točka izreka) izvršbo s prodajo nepremičnine v lasti dolžnice v izvršilni zadevi I 743/2018 pristopilo k In 565/2014; - (II. točka izreka) izvršilni postopek v zadevi In 565/2014 po predlogu upnika in ugovoru dolžnice utesnilo in ustavilo za 22. 7. 2016 plačanih 458,56 EUR, 19. 8. 2016 plačanih 215,04 EUR in 24. 8. 2016 plačanih 1.000,00 EUR, v presežku pa ugovor dolžnice po izteku roka zoper sklep o izvršbi In 565/2014 z dne 3. 9. 2014 zavrnilo kot neutemeljen; - (III. točka izreka) zavrnilo (redni) ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi I 743/2018 z dne 11. 9. 2018; - (IV. točka izreka) izvršilni postopek v zadevi VL 158739/2014 z dne 5. 12. 2014 utesnilo in ustavilo za 14. 2. 2020 plačanih 400,55 EUR; - (V. točka izreka) H., d.o.o. pozvalo, da mora v roku 8 dni sporočiti, če bo prevzel terjatev v izvršilni zadevi VL 158739/2014; - (VI. točka izreka) sklenilo, da mora dolžnica upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 376,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2015 do plačila; - (VII. točka izreka) sklenilo, da stranki sami trpita svoje nadaljnje izvršilne stroške; - (VIII. točka izreka) dolžnico oprostilo plačila sodnih taks v navedenih izvršilnih zadevah.

2. Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje dolžnica po pooblaščeni Odvetniški pisarni M. o.p., d.o.o., dolžnica osebno in po pooblaščenki P. M. iz odvetniške pisarne M. M. 3. Predmetne pritožbe je sodišče druge stopnje obravnavalo kot enotno pritožbo zoper izpodbijani sklep. Iz pritožb tako izhaja, da dolžnica sklep sodišča prve stopnje izpodbija v I. točki izreka, v drugem odstavku II. točke izreka, III. točki izreka, IV. točki izreka, V. točki izreka in VI. točki izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).

V pritožbi po pooblaščeni Odvetniški pisarni M., o.p., d.o.o. dolžnica navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj izvršbe ni utesnilo tudi za 22. 12. 2016 plačanih 206,16 EUR. O navedenem je dolžnica predložila v spis dokazilo in plačilo tega zneska je sodišče prve stopnje ugotovilo na naroku 31. 8. 2020, zato bi bilo potrebno izpodbijani sklep v tem delu razveljaviti že iz tega razloga. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi 10. točke izpodbijanega sklepa navedlo, da gre za izvršbo na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova – sodbe, ki ni bil razveljavljen, odpravljen ali spremenjen. Nato pa je navedlo, da ne gre za dejstva, ki bi nastala po izdaji sklepa o izvršbi in jih dolžnica ne bi mogla uveljavljati v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi. V tem delu je izpodbijani sklep neobrazložen. Ni namreč mogoče preizkusiti, katera dejstva, navedena v treh vlogah, sodišče prve stopnje šteje kot takšna, ki niso nastala po izdaji sklepa o izvršbi in jih dolžnica ni mogla pravočasno uveljavljati. Tako v tem delu obstoji bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. Prav tako bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do vsake posamezne navedbe in odločiti, ali izpolnjuje ali ne izpolnjuje pogoje za obravnavanje v okviru ugovora po izteku roka. Tako bi bila dolžnici dana možnost, da se učinkovito brani. Sodišče prve stopnje se je nato v nadaljevanju izreklo le o ugovoru aktivne legitimacije in o rezervnem skladu, nato pa v 12. točki zapisalo, da se do drugih zahtevkov dolžnice v navedenih vlogah ni opredeljevalo, ker ne vplivajo na odločitev. Pokaže se, da ni jasno, ali sodišče prve stopnje navedbe dolžnice šteje kot prepozne, ali pa jih šteje kot nerelevatne (pravočasne, vendar materialnopravno neutemeljene). Sklepa sodišča prve stopnje zato tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj je obrazložitev tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, dolžnici pa onemogoča učinkovito uveljavljanje pravnega sredstva in pravice do izjave. V nadaljevanju izpostavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj dolžničine vloge z dne 20. 6. 2016, z dne 25. 8. 2016 in z dne 24. 1. 2018, ni pa upoštevalo dolžničinih vlog z dne 15. 1. 2018 in z dne 14. 3. 2018. Predmetni vlogi je popolnoma prezrlo, posledično pa se do teh navedb sploh ni opredelilo, zato izpodbijanega sklepa ob pomanjkanju razlogov ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno zavrnilo dolžničin ugovor aktivne legitimacije, saj je v zvezi z dolžničinim ugovorom navedlo, da iz izvršilnega naslova oziroma sodbe P 700/2013 z dne 10. 4. 2014 izhaja, da so bili predmet zahtevka stroški, ki jih je upravnik plačal dobaviteljem. Vendar pa iz 15. točke predmetne sodbe izhaja, da so bili predmet zahtevka tudi zaračunani stroški za rezervni sklad. Ker je bil nad upnikom kot bivšim upravnikom 15. 12. 2017 uveden stečajni postopek, kar je po začetku izvršilnega postopka in po zaključku ugovornega postopka, gre za novo okoliščino, nastalo po vložitvi rednega ugovora in je tako dolžnica utemeljeno podala ugovor po izteku roka, sodišče pa je nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje rezervnega sklada sploh ni ugotovilo, zato tudi ni moglo napraviti obračuna sredstev rezervnega sklada in sodišče dejstev o višini le teh ni ugotavljalo, posledično pa je materialnopravno zmotno zaključilo, da obstaja legitimacija za izterjavo, čeprav je s prenehanjem pogodbe o upravljanju ta prenehala. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, sklepa v tem delu ni možno preizkusiti in je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. V zvezi s plačilom zneska 458,56 EUR, se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da dolžnica ni navedla kaj plačuje. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Dolžnica ni bila dolžna navesti kaj plačuje, saj je šlo za samostojni izvršilni naslov po sodni poravnavi z dne 14. 7. 2016, po katerem je upnik upravičeno pričakoval plačilo v 8 dneh in ko ga je prejel, v teh okoliščinah ni imel izbire, kaj bo poplačano. Takšno je bilo tudi stališče sodišča na naroku 31. 8. 2020, ki je bilo izrecno večkrat predstavljeno obema strankama, upnica pa vračunanja v drugih zadevi ni znala pojasniti. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje nerazumljivo odstopilo od tega stališča. Dodati je tudi, da drugi odstavek 287. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) navaja, da če ni dolžnikove izjave o vračunanju, se obveznosti poravnavajo po vrstne redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. Sodišče prve stopnje se je na to določbo nepravilno oprlo, saj ni upoštevalo, da se predmetna določba nanaša na že zapadle obveznosti, v predmetni zadevi pa ni šlo za že zapadlo obveznost. V zvezi z IV. točko izreka izpodbijanega sklepa izpostavlja, da sodišče ni odločilo o sredstvih rezervnega sklada in o ugovoru aktivne legitimacije. V tej povezavi dolžnica še navaja, da je v vlogi z dne 24. 1. 2018 navedla, da ima terjatev do upnika, saj je na dan 31. 12. 2016, torej pred uvedbo stečajnega postopka nad upnikom, imela na računu rezervnega sklada 630,91 EUR in je v dokaz predložila specifikacijo obračuna z dne 8. 12. 2016. Dolžnica je predlagala pobot v zadevi VL 158739/2014. Tudi v vlogi z dne 25. 11. 2018 je dolžnica navedla, da ima terjatev do upnika v znesku 630,91 EUR in zahtevala materialnopravni pobot v zadevi glede zneska 2.865,96 EUR v zadevi In 565/2014. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo, torej ni odločilo o dejstvih, ki so nastopila po izdanem izvršilnem naslovu in vložitvi rednega ugovora. Ker so dejstva o pobotu odločilna, je izpodbijani sklep pomanjkljiv in ga ni mogoče preizkusiti. V zvezi s pozivom H., d.o.o. v V. točki izreka pa dolžnica izpostavlja, da z odločitvijo, kot je sprejeta, ni jasno, ali je s tem odločeno o celotnem dolžničinem ugovoru ali ne. V obrazložitvi predmetne točke izreka je namreč sodišče prve stopnje navedlo, da je odločanje o ugovoru aktivne legitimacije dolžnice odloženo, kar pa iz tega dela izreka ne izhaja. Sodišče lahko tako v nadaljevanju zavrne nadaljnje odločanje o ugovoru, dolžnica pa ne bo imela pravnega varstva, če se bo sodišče sklicevalo, da je bilo odločeno v izpodbijanem sklepu. Poleg tega pa dolžnica še trdi, da je poziv novemu upravniku neutemeljen. Upnik je namreč izgubil aktivno legitimacijo, kar sodišče priznava in bi zato moralo ugovoru ugoditi in sklep o izvršbi razveljaviti. Sodišče tudi nima pravne podlage za poziv tretji osebi, če vstopi v postopek iz razloga, ker sedanji upnik legitimacije nima, ima pa jo morda tretja oseba. Pravne podlage sodišče prve stopnje v tem delu tudi ni navedlo, saj je tudi ne more. Ker je sodišče prve stopnje napačno odločilo o ugovorih dolžnice, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

V pritožbi, ki jo je vložila dolžnica osebno, slednja navaja, da I. točko izreka izpodbija iz razloga, ker ni zakonskih pogojev za izvršbo na njeno nepremičnino, saj dolžnica sama ponuja poplačilo dolga, ki ga je stečajna upraviteljica predlagala, potem pa iz neznanih vzrokov zavrnila. Poleg tega nepremičninska izvršba nesorazmerno posega v dolžničine človekove pravice. Upnik je imel ves čas privilegiran položaj, ki ga je izkoriščal kljub ponujeni poravnavi v septembru 2019 in ponujeni poravnavi v juliju 2020 od katere je nato odstopil. Obenem bi se morala upnikova pravica so sodnega varstva umakniti dolžnikovim človekovim pravicam, saj pomeni nesorazmerno breme glede na višino dolga in ocenjeno vrednost nepremičnine in so tako bistveno prizadete dolžnikove človekove pravice in pravica do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS ter s tem tudi zahteva do ekonomske in socialne eksistence. V zvezi z II. in III. točko izreka izpostavlja, da sta zelo nejasno obrazloženi in nepregledni. Sodišče prve stopnje bi bilo zadevo dolžno pojasniti na način, ki bi bil razumljiv. Nepravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi stanje dolga, saj je dolg bil že skoraj v celoti poplačan oziroma je dolžnik kljub poplačilo bil pripravljen dodatno sprejeti zahteve upnika. Sporen je tudi račun v znesku 960,00 EUR za vpis v zemljiško knjigo, ki s strani upnika za dolžnika ni bil nikoli opravljen. Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja dolga, so stroški priznani s strani sodišča nepravilni in s tem nedovoljeni. Še posebej je sporen izračun oziroma zahtevek za plačilo obresti, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo vplačanih zneskov in predvsem ni upoštevalo dejstva, da rezervni sklad ni del stečajne mase. Izpostavlja tudi, da upnik ne more zahtevati 2-kratnega plačila istega dolga, niti se ne sme preusmerjati plačilo neke obveznosti, ki jo je dolžnik poravnal v drugi sodni poravnavi. Ker je bila predmetna obveznost poravnana, se je zaključila. V zvezi s V. točko izreka navaja, da kot upnik ne more nastopati pravna ali fizična oseba, ki se ni pravočasno priglasila in se je dovolila priglasiti s ponarejenim podpisom za prevzem dolgov dolžnice z dne 30. 7. 2020. Zato je izpodbijani sklep v tem delu neveljaven. V zvezi s stroški upnika v VI. točki izreka pa izpostavlja, da se ti ne bi smeli priznati, saj so nesorazmerni, ker upnik ni pristal na poravnavo in jih je dodatno zviševal. V pritožbi po odvetnici P. M. dolžnica izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bila z dolžničinim plačilom 22. 7. 2016 v znesku 458,56 EUR, že pred vložitvijo upnikovega izvršilnega predloga 5. 9. 2018 v celoti poplačana upnikova terjatev po izvršilnem naslovu (sodni poravnavi P 621/2015 z dne 14. 7. 2016), zaradi česar predlagane izvršbe zoper dolžnico po tem izvršilnem naslovu ne bi smelo dovoliti. Dolžnica je bila namreč po predmetnem izvršilnem naslovu zavezana plačati znesek 458,56 EUR v roku 8 dni od podpisa poravnave, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Dolžnica je plačilo predmetnega zneska izvršila v roku, upnik je bil z vsebino izvršilnega naslova seznanjen, poleg tega pa je dolžnica nakazilo izvedla na transakcijski račun in sklic upnikovega takratnega pooblaščenca. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialnopravno določbo 287. člena OZ, saj upnik ni imel ustrezne dejanske in pravne podlage za ravnanje po navedeni zakonski določbi. V nadaljevanju izpostavlja, da je sodišče prve stopnje povsem nepravilno ugotovilo odločilna dejstva, kar izhaja tudi iz vsebine zapisnika o razjasnitvenem naroku z dne 31. 8. 2020. Iz slednjega izhaja, da se zastopnik oziroma pooblaščenec upnika niti na navedenem naroku ni mogel izjasniti o tem, zakaj je prišlo do vložitve izvršbe 268,54 EUR. Zato je sodišče prve stopnje povsem neobrazloženo zaključilo, da je upnik v izvršilnem postopku uveljavljal plačilo samo v znesku 268,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker naj bi upnik pri vložitvi izvršbe upošteval delna plačila dolžnice. Dolžnica s takšnimi navedbami upnika v predmetnem izvršilnem postopku nikoli ni bila seznanjena, zaradi česar tudi nikoli ni mogla soglašati s takšnim načinom poračunavanja, kot ga je sicer sedaj z izpodbijanim sklepom dopustilo sodišče. Sodišče prve stopnje je šele 31. 8. 2020 zastopniku upnika vročilo oba dolžničina ugovora v izjavo z nalogom, da se o ugovorih izjasni, sicer bo štelo, da so navedbe dolžnice resnične v skladu z določili ZIZ. Dolžnici morebitni odgovor upnika na njen ugovor z dne 20. 9. 2018, pri katerem je na naroku 31. 8. 2020 v celoti vztrajala, ni bil vročen, zaradi česar bi sodišče prve stopnje v skladu z določili ZIZ moralo zaključiti, da so ugovorne navedbe resnične. Glede na navedeno, je očitno, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom kršilo določbe ZPP in ZIZ. Nadalje očita, da je protispisen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi dolžnica z navedenim načinom poplačila soglašala, ko je na naroku 31. 8. 2020 predlagala utesnitev za navedeni znesek v drugi izvršilni zadevi In 565/2014. To dejstvo namreč iz vsebine zapisnika ne izhaja. Zato je na tem mestu sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje pa izpodbijanega sklepa tudi ni v zadostni meri obrazložilo, saj ne izhajajo razlogi za zaključek o odločilnih dejstvih, da dolžnica ni označila terjatve, ki jo poplačuje. Sodišče namreč ni pojasnilo, na kakšen način bi dolžnica terjatev, ki jo je poplačala v roku, v višini in na sklic, določen v izvršilnem naslovu, morala označiti. Takšen sklep je pomanjkljiv in se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. Nadalje pritožba opozarja na nepravilno materialnopravno presojo sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu glede neutemeljenosti očitka o nesorazmernosti terjatve in izvršbe na nepremičnino. Glede na siceršnji zaključek sodišča o tem, da je iz ravnanja dolžnice mogoče realno pričakovati, da bo poskrbela za poplačilo terjatve, ki je predmet izvršbe, bi sodišče ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja vsekakor moralo ugotoviti, da lahko upnik pride do poplačila svoje terjatve tudi drugače, kot z izvršbo na nepremičnino. Prav iz ravnanja dolžnika, ki ga ugotavlja sodišče prve stopnje, je mogoče utemeljeno sklepati na njeno prizadevanje, da bi terjatev poplačala. Zato je v konkretnem primeru, ko se izterjuje nizek dolg, utemeljena pritožbena navedba, da gre v konkretnem primeru za povsem nesorazmernem ukrep.

V pritožbah, ki jih je dolžnica podala po pooblaščencih, je priglasila tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Na pritožbe je odgovoril upnik, ki pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa ter nasprotuje pritožbenim navedbam.

5. Pritožbe so delno utemeljene.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je dolžnica v pritožbi, ki jo je vložila po Odvetniški pisarni M. ter po pooblaščenki P. M., navedla, da izpodbija tudi IV. točko izreka izpodbijanega sklepa, a je sodišče druge stopnje pritožbe obravnavalo po vsebini, in sicer kot pritožbe zoper dele sklepa sodišča prve stopnje, ki zanjo niso ugodni. V zvezi z izpodbijanjem I. točke izreka, ki jo uveljavlja dolžnica v pritožbi, ki jo je podala osebno in po pooblaščenki P. M., pa sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da gre v konkretnem primeru za odločitev procesnega vodstva zoper katero ni pritožbe, vendar je glede na pravni pouk v izpodbijanem sklepu, pritožbo dolžnice v tem delu kljub temu vsebinsko obravnavalo.

**Glede I. točke izreka**

7. Sodišče prve stopnje je odločitev v I. točki izreka izpodbijanega sklepa sprejelo na podlagi 171. člena ZIZ, ki določa, da po zaznambi sklepa o izvršbi sodišče ne more za poravnavo kakšne druge terjatve istega ali drugega upnika opraviti posebnega postopka izvršbe na isto nepremičnino, zato upnik, za čigar terjatev je sodišče pozneje izdalo sklep o izvršbi na isto nepremičnino, pristopi k že začeti izvršbi. K začeti izvršbi je mogoče pristopiti do pravnomočnosti sklepa o domiku. Razlog, zaradi katerega zakon predpisuje enotno vodenje postopka izvršbe na nepremičnino, je v tem, da se prodaja nepremičnine, kar je cilj takega izvršilnega postopka, lahko izvrši le enkrat, na ta način pa se prepreči podvajanje izvršilnih dejanj, kot so na primer cenitev in dražba nepremičnine. Pristop sodišče opravi na podlagi zakona, brez predloga strank, gre torej za institut prisilne narave. Na podlagi zakona je sodišče o pristopu le dolžno obvestiti upnika, v čigar korist je bila prej vpisana zaznamba (četrti odstavek 171. člena ZIZ).

8. Glede na obrazloženo, na pritožbeno presojo v tem delu ne morejo vplivati dolžničine navedbe, da ni zakonskih pogojev za izvršbo na njeno nepremičnino, navedbe v zvezi z privilegiranim položajem upnika ter navedbe v zvezi z načelom sorazmernosti in kršenjem človekovih pravic (t. j. navedbe v prvem odstavku obrazložitve pritožbe, ki jo je podala dolžnica osebno), zato so v tem delu neutemeljene. Predmetne pritožbene navedbe je sodišče druge stopnje smiselno upoštevalo v zvezi z izpodbijano III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, v zvezi z izpodbijano I. točko izreka pa je pritožbe kot neutemeljene zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**Glede drugega (zadnjega) odstavka II. točke izreka**

9. Pritožbe utemeljeno opozarjajo, da so razlogi glede obrazložitve II. točke izreka (točki 3. in 4. obrazložitve) izpodbijanega sklepa nasprotujoči, saj je sodišče prve stopnje najprej obrazložilo, da ne gre za dejstva, ki bi nastala po izdaji sklepa o izvršbi, nato pa je sodišče prve stopnje navedlo, da se do ostalih dolžničinih zahtevkov ni opredeljevalo, ker te ne vplivajo na odločitev. Pritožbe utemeljeno navajajo, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa v tem delu ne izhaja, katera dejstva oziroma navedbe dolžnice, sodišče prve stopnje šteje kot (ne)relevantne, katere navedbe pa temeljijo na razlogih, da bi jih dolžnica lahko uveljavila že v prejšnjem (rednem) ugovoru. Pritožbe tako tudi utemeljeno izpostavljajo, da bi se sodišče prve stopnje do posameznih navedb moralo opredeliti na način, da bi odločilo, ali izpolnjujejo ali ne izpolnjujejo pogoje za obravnavanje v okviru ugovora po izteku roka (t. j. ali obstoji formalna ovira za vsebinsko obravnavanje ugovora). Slednje sodišču prve stopnje narekuje že določba drugega odstavka 56. člena ZIZ, ki določa, da sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru. V tem delu sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, zgolj še dodaja, da je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa povsem pavšalno navedlo, da se do drugih dolžničinih navedb ne bo opredeljevalo, ker ne vplivajo na odločitev v ugovornem postopku. Pri tem ni pojasnilo, katere so navedbe dolžnice, ki na odločitev v predmetnem postopku ne vplivajo, niti ni pojasnilo, zakaj te navedbe na odločitev v predmetni zadevi ne vplivajo. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, saj takšna obrazložitev ne dosega standarda obrazložene sodne odločbe. Sodišče druge stopnje je pritožbam v delu izpodbijanega drugega odstavka II. točke izreka ugodilo že iz navedenega razloga ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Sodišče prve stopnje se bo v ponovljenem postopku moralo opredeliti do vseh dolžničinih navedb ter zanje presoditi, katere so tiste, ki temeljijo na razlogih, ki bi jih dolžnica lahko uveljavila že v prejšnjem ugovoru kot to določa 56. člen ZIZ, ter v tem delu ugovor dolžnice po izteku roka zavreči. V preostalem delu pa bo moralo dolžničin ugovor (po izteku roka) vsebinsko presojati.

11. Prav tako naj sodišče prve stopnje upošteva, da še ni odločilo o dolžničinih vlogah z dne 25. 1. 2018 in z dne 14. 3. 2018 in o njih odloči v ponovljenem postopku ali v posebnem sklepu. Navedeno v konkretni zadevi sicer ne predstavlja nobene izmed kršitev po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj niso predmet izpodbijanega sklepa.1 Kljub temu pa je potrebno v postopku odločiti o vseh strankinih vlogah, saj ji je sicer kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS.

12. V zvezi z pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ker iz sodbe P 700/2013 z dne 10. 4. 2014 izhaja, da so bili predmet postopka tudi zaračunani stroški za rezervni sklad, s čimer pritožbe izpodbijajo zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti dolžničinega ugovora aktivne legitimacije, pa sodišče druge stopnje zgolj pojasnjuje, da je zadevni pritožbeni očitek v celoti neutemeljen. Izvršilni naslov v zadevi In 565/2014 je pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Celju P 700/2013 z dne 10. 4. 2014 po kateri mora dolžnica, med drugim, plačati glavnico v znesku 2.256,14 EUR, kakor je to povzelo sodišče prve stopnje v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Izvršilno sodišče mora na podlagi prvega odstavka 17. člena ZIZ (t. j. načela stroge formalne legalitete) upoštevati terjatev, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu. Tako v predmetnem izvršilnem postopku okoliščina, ali so se v postopku P 700/2013 izterjevala tudi sredstva rezervnega sklada, ni pravno odločilna. Sodišče druge stopnje zgolj še dodaja, da pritožbe neutemeljeno navajajo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do 22. 12. 2016 plačanih 206,16 EUR. V obrazložitvi v tretjem odstavku 15. točke izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da upnik predmetno plačilo upošteval v izvršilni zadevi In 16/2015, ki je zaradi plačila terjatve ustavljena.

13. Glede zatrjevanega spornega računa 960,00 EUR za vpis v zemljiško knjigo, pa sodišče druge stopnje – glede na to, da dolžnica glede slednjega v pritožbi ni določno navedla na kateri del izpodbijanega sklepa se nanaša – ugotavlja, da se predmetna pritožbena navedba na nanaša na izvršilno zadevo In 565/2014. Do navedenega se bo moralo opredeliti sodišče prve stopnje v okviru podanih napotkov.

**Glede III. točke izreka**

14. Pritožbe v zvezi s predmetno izpodbijano točko izreka navajajo, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da dolžnica pri plačilu zneska 458,56 EUR 22. 7. 2016 ni označila terjatve, ki jo poplačuje in da je upnik v sled tega za predmetni znesek utesnil v izvršilni zadevi In 565/2014 oziroma da gre v navedenem primeru za 2-kratno plačilo dolga. Izpostavljajo, da dolžnica ni bila dolžna navesti kaj plačuje, saj je šlo za plačilo po samostojnem izvršilnem naslovu v skladu s sodno poravnavo P 621/2015 z dne 14. 7. 2016, ki ga je dolžnica izvedla v 8 dnevnem roku, v višini in na sklic ter na transakcijski račun takratnega pooblaščenca. Upnik je tako plačilo zneska pričakoval in ni imel izbire, kaj bo poplačal. 15. Kakor je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (15. točka obrazložitve) in kakor izhaja iz položnice oziroma odrezka UPN z dne 22. 7. 2016, dolžnica ni označila terjatve, ki jo poplačuje (tudi ni označila sklica, kot navajajo pritožbe). Sodišče prve stopnje je v tem delu zadostno in ustrezno pojasnilo, da je upnik ravnal v skladu z drugim odstavkom 287. člena OZ, ki določa, da v kolikor ni dolžnikove izjave o vračunavanju, se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. Posledično je utesnil izvršbo za znesek 458,56 EUR v izvršilni zadevi In 565/2014. 16. Ne drži nadaljnji pritožbeni očitek, da v konkretnem primeru pravilo iz drugega odstavka 287. člena OZ ni uporabljivo, ker se predmetno določilo nanaša le na zapadle obveznosti. Predmetna določba se nanaša na vse (istovrstne) obveznosti, ki jih je v razmerju do upnika zavezan izpolniti posamezni dolžnik. Ob tem drugi odstavek 287. člena zgolj določa, da se najprej poplača tista obveznost, ki je prej zapadla. Ob tem sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da upnik upravičenja glede vračunavanja oziroma poračunavanja terjatev, kakor ga ima dolžnik v skladu s prvim odstavkom 287. člena OZ, nima. Ob odsotnosti dogovora in označbe vrstnega reda vračunavanja s strani dolžnika, mora ravnati v skladu z drugim odstavkom 287. člena OZ oziroma uporabiti naslednje podrejeno pravilo iz istega člena. Ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje dodatno pojasniti, kako bi morala dolžnica označiti terjatev.2 Dolžnica tudi zgolj pavšalno zatrjuje, da je dolg v predmetni izvršilni zadevi poplačan in da obračun sodišča ne drži. Sodišče prve stopnje natančno obrazložilo, zakaj navedeno ne drži. Ne drži tudi, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo zaključilo, da je upnik v izvršilnem postopku I 743/2018 (ob upoštevanju dolžničinih delnih plačil) izterjeval zgolj še terjatev v znesku 268,54 EUR, saj je sodišče prve stopnje razloge za svojo odločitev v celoti pojasnilo v zadnjem odstavku 15. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Izpodbijani sklep je tako v tem delu v celoti in zadostno obrazložen, saj ima vse razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in tudi niso nasprotni odločitvi v III. točki izreka, ki je jasna in brez notranjih nasprotij. Tako v tem delu izpodbijani sklep nedvomno omogoča pritožbeni preizkus in absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. člen ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ ni podana.

17. Pritožbe nadalje neutemeljeno uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, ker je sodišče prve stopnje protispisno zaključilo, da je dolžnica z navedenim načinom poplačila soglašala na naroku 31. 8. 2020 in predlagala utesnitev izvršbe za predmetni znesek v izvršilni zadevi In 565/2014. Najprej je pojasniti, da je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ podana, kadar sodišče nepravilno povzame vsebino določenega dokaza. V konkretnem primeru za takšno situacijo ne gre. Sodišče prve stopnje je v tem delu sicer res napačno povzelo navedbo dolžnice oziroma njenega pooblaščenca, saj iz zapisnika z dne 31. 8. 2020 soglasje dolžnice glede načina poravnavanja terjatve ne izhaja. Ker pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je upnik plačani znesek poračunal skladno z ureditvijo, kot jo določa OZ, predmetne pritožbene navedbe na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede izpodbijane III. točke izreka ne morejo vplivati. V zvezi s pritožbenim očitkom, da dolžnica z navedbami upnika glede delnih plačil ni bila seznanjena in da je sodišče prve stopnje kršilo določila ZPP in ZIZ, ker ji ni bil vročen odgovor upnika na njen ugovor z dne 20. 9. 2020, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da pritožbe ne pojasnijo katero kršitev pravil postopka v konkretnem primeru očitajo, zato lahko sodišče druge stopnje na takšen pritožbeni očitek odgovori le, da ne gre za nobeno izmed kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ.

18. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izvršba na nepremičnino dolžnice nedovoljena zaradi nesorazmernosti terjatve. Načelo sorazmernosti samo po sebi še ne utemeljuje posplošenega zaključka, da bi bila v vseh primerih izključena izvršba na nepremičnino zaradi izterjave relativno nizke terjatve, saj je potrebno upoštevati okoliščine in posebnosti vsakega konkretnega primera. V konkretnem primeru so te okoliščine, kot je pravilno izpostavilo in pojasnilo sodišče prve stopnje, da ima dolžnica zoper istega upnika več dolgov, zato – kot je še pravilno zaključilo sodišče prve stopnje – načelo sorazmernosti ni kršeno, saj se bo prodaja nepremičnine opravila s pristopom k vodilni zadevi In 565/2014. Pojasniti je še, da upnik pri izbiri sredstev in predmetov izvršbe ni omejen glede na višino terjatve. Prav tako ZIZ ne določa spodnje meje terjatve, za izterjavo katere bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na nepremičnino. Glede na pritožbena zatrjevanja, pa bi ob obravnavanju vsake izvršilne zadeve posebej, slednje lahko privedlo tudi do tega, da upnik do poplačila terjatve z izvršbo na nepremičnino v posamezni zadevi sploh ne bi mogel priti, kot je še pravilno v izpodbijane sklepu opozorilo sodišče prve stopnje. Dodatno je izpostaviti, da lahko po prvem odstavku 169. člena ZIZ, dolžnik v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi predlaga, naj sodišče dovoli drugo sredstvo izvršbe, ali naj opravi izvršbo na drugi nepremičnini. Dolžnica pritožbeno ne izpodbija, da navedenega v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni postorila, čeprav je bila v sklepu o izvršbi z dne 11. 9. 2018 na to možnost izrecno opozorjena. To možnost pa ima dolžnica še najprej, in sicer najpozneje do izdaje odredbe o prodaji predmetne nepremičnine (šesti odstavek 169. člena ZIZ). Prav tako je sodišče prve stopnje še ustrezno navedlo, da je možno od dolžnice realno pričakovati, da bo poskrbela za to, da ne bo izgubila nepremičnine, torej da bo terjatev plačala (saj so od 6 izvršilnih zadev, 3 izvršilne zadeve končane zaradi upnikovega umika predloga za izvršbo zaradi plačila s strani dolžnice, kar pritožbeno ni izpodbijano). Glede na navedeno, tako tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi se morala upnikova pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) umakniti dolžničinim človekovim pravicam, saj velja ravno nasprotno. V izvršilnem postopku so prisilni posegi v posamezne dolžnikove (ustavne in človekove) pravice utemeljeni ravno s pravico upnika do sodnega varstva, ki zaradi tega prevladuje. Seveda pa morajo biti ti posegi sorazmerni (2. člen Ustave RS), čemur pa je v konkretnem primeru, glede na obrazloženo, zadoščeno.

19. Glede na obrazloženo, pritožbene navedbe v zvezi z izpodbijano III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje niso utemeljene. Ker sodišče druge stopnje v zvezi z obravnavano točko izreka ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka potrdilo, pritožbe pa v tem delu zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**Glede V. točke izreka**

20. Pritožbe v tem delu utemeljeno izpostavljajo – glede na to, da je sodišče prve stopnje odločanje o dolžničinem ugovoru aktivne legitimacije v izvršilni zadevi VL 158739/2014 odložilo – da takšna odločitev iz izpodbijane V. točke izreka ne izhaja, zaradi česar je sodišče druge stopnje predmetno točko izreka razveljavilo že iz tega razloga, saj je zaradi navedenega podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.

21. Pritožbe pa v tem delu še utemeljeno opozarjajo, da je poziv sodišča prve stopnje novemu upniku (upravniku) tudi neutemeljen. Iz tretjega odstavka 24. člena ZIZ, ki se uporablja v primeru, če pride do spremembe upnika po vložitvi predloga za izvršbo, ne izhaja pooblastilo sodišču, da morebitnega prevzemnika terjatve (t. j. novega upnika) pozove, da sodišču sporoči, ali bo v posamezni izvršilni zadevi prevzel terjatev.3 To pomeni, da ZIZ v takšnem primeru zahteva aktivno (t. j. samoiniciativno) ravnanje upnika. Pritožbe tako utemeljeno izpostavljajo, da pravne podlage za sprejeto odločitev v V. točki izreka izpodbijanega sklepa, ne ZIZ, ne ZPP, ki se na podlagi 15. člena ZIZ smiselno uporablja v izvršilnem postopku, ne dajeta.

22. Glede na obrazloženo, je sodišče druge stopnje izpodbijano V. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku – tudi ob upoštevanju že podanih napotkov v točkah 10. in 11. oziroma 13. obrazložitve tega sklepa – odloči o celotnem ugovoru dolžnice.

**Glede VI. točke izreka**

23. Predmetna točka izpodbijanega sklepa se nanaša na plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki jih je z vlogo z dne 1. 4. 2015 zahteval v plačilo upnik in so nastali v zvezi s cenitvijo nepremičnine v znesku 376,29 EUR ter jih je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 30. 3. 2015 odmerilo sodnemu cenilcu za cenitev nepremičnin.

24. Pritožbe so zadevno odločitev sodišča prve stopnje izpodbijale zgolj pavšalno. Sodišče prve stopnje je predmetne stroške upnika v skladu z določilom 38. člena ZIZ ocenilo kot potrebne in odločilo, da jih mora dolžnica upniku povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2015. Sodišče druge stopnje je sprejeto odločitev razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ (na obstoj katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti). Iz 20. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, namreč razlogi glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti ne izhajajo, zaradi česar sprejete odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

25. Sodišče prve stopnje bo v ponovnem postopku moralo ponovno odločiti o zadevnih stroških. Pri tem naj upošteva, da zamudne obresti od izvršilnih stroškov tečejo od dneva izdaje sklepa o njihovi odmeri (upniku).

**Glede VII. točke izreka**

26. Sodišče prve stopnje je v VII. točki izreka izpodbijanega sklepa sprejelo skupno odločitev o izvršilnih stroških v izvršilnih zadevah In 565/2014, VL 158739/2014 in I 743/2018, in sicer glede postopkov v zvezi z dolžničinim ugovorom oziroma ugovorom po izteku roka. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitvi o glavni stvari v drugem odstavku II. točke izreka in V. točki izreka, je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških predmetnih postopkov v obravnavani točki izreka, o čemer bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**Sklepno in o stroških pritožbenega postopka**

27. Sodišče druge stopnje je pritožbam – glede na obrazloženo – delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo: - v izpodbijanem drugem (zadnjem) odstavku II. točke izreka, - v izpodbijani V. točki izreka, - v izpodbijani VI. točki izreka in - v izpodbijani VII. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje naj pri ponovnem odločanju upošteva zgoraj podane napotke.

28. V preostalem delu pritožbene navedbe niso utemeljene in ker sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, je pritožbe zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo v preostalem še izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

29.Odločitev o stroških, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom, se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Kot ugotavljajo pritožbe, je sodišče prve stopnje presojalo dolžničine vloge z dne 20. 6. 2016, z dne 25. 8. 2016 in z dne 24. 1. 2018. 2 Kljub temu sodišče druge stopnje – glede na povzeti pritožbeni očitek – pojasnjuje, da za uporabo pravila o vračunavanju terjatev iz prvega odstavka 287. člena OZ zadostuje, da dolžnik označi terjatev na kakršen koli jasen način, da bo možna identifikacija posameznega dolga oziroma terjatve. V primeru UPN, bo terjatev običajno označil v namenu nakazila ali pri referenčni številki obveznosti (t. i. sklicu), lahko pa tudi z ločeno komunikacijo. 3 Slednji določa zgolj, da lahko nov upnik vstopi v izvršbo namesto prvotnega upnika, če z javno ali po zakonu overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Nov upnik pa mora izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo.