Jedro

Za delavce v delovnem razmerju in za samozaposlene je pogoj, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravice do delne pokojnine, prenehanje obveznega zavarovanja za poln delovni čas ter nato zavarovanje za delo z največ polovico polnega delovnega časa.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca, opr. št. ... z dne 28. 12. 2007 in št. ... z dne 26. 5. 2008 ter da se tožniku prizna pravica do delne starostne pokojnine od 20. 6. 2007 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, stroškovno zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca, opr. št. ... z dne 28. 12. 2007 in št. ... z dne 26. 5. 2008. Tožniku je priznalo pravico do polovice starostne pokojnine ter tožencu naložilo, da je dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o odmeri polovice starostne pokojnine in jo izplačevati tožniku za čas od 20. 6. 2007 dalje. Zapadle, neizplačane mesečne zneske je toženec dolžan izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje in mu povrniti nastale stroške v znesku 630,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je odločitev sodišča, ko je pri odločanju ugotovilo, da gre za pravno praznino in je neposredno uporabilo Ustavo RS, nepravilna. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. ... z dne 19. 10. 2006 (Ur. l. RS, št. 112/06) odločilo, da sta 1. odstavek 58. člena in 2. odstavek 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) v neskladju z Ustavo RS. Nadalje je odločilo, da je Državni zbor ugotovljeno neskladje dolžan odpraviti v roku devetih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavno sodišče RS je tako zgolj ugotovilo neskladje z Ustavo RS, navedeni odločbi pa nista bili odpravljeni ali razveljavljeni, torej pravne posledice ugotovljene neskladnosti še niso urejene. Odprava ugotovljene neskladnosti je v pristojnosti zakonodajalca. Dokler s strani zakonodajalca protiustavnost ni odpravljena, se takšna zakonska ali druga ureditev, kljub ugotovitveni odločbi Ustavnega sodišča RS, uporablja še naprej saj zgolj zaradi poteka roka, izpodbijani zakonski določbi 1. odstavka 58. člena in 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1 nista prenehali veljati. Sodišče se je tako protizakonito in protiustavno postavilo v vlogo zakonodajalca in ni upoštevalo tedaj še veljavno določbo zakona tako, kot je zapisana, temveč je štelo, kot da je razveljavljena in namesto zakonodajalca oblikovalo novo zakonsko normo. Z izpodbijano sodbo sta bili tako kršeni določbi 50. člena in 4. odstavka 153. člena Ustave RS. S takšno razsodbo je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj izpodbijani odločbi toženca še vedno temeljita na še veljavnih določbah ZPIZ-1. V kolikor pritožbeno sodišče ne bo sledilo tem navedbam, pa je sodišče prve stopnje tudi nepravilno priznalo pravico do delne pokojnine od 20. 6. 2007 dalje, saj pogoji po 1. odstavku 58. člena ZPIZ-1 niso izpolnjeni. Po navedeni določbi zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, lahko pridobi pravico do delne pokojnine, če je v delovnem razmerju z največ polovico polnega delovnega časa. Kot je razvidno iz ugotovljenega dejanskega stanja je bil tožnik do 19. 6. 2007 in tudi od 20. 6. 2007 dalje ves čas prijavljen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim časom (40 ur), kot je to določeno za odvetnike po veljavni določbi 2. alineje 1. odstavka 33. člena ZPIZ-1. Ker v konkretnem primeru ne gre za delovno razmerje z največ polovico polnega delovnega časa, temveč za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje odvetnika, je sodišče s tem, ko je tožniku priznalo pravico do delne pokojnine od 20. 6. 2007 dalje ter tudi s tem datumom določilo izplačilo polovice starostne pokojnine, kršilo materialno pravo. Odločba Odvetniške zbornice št. ...z dne 11. 6. 2007, s katero je ugotovljeno, da tožnik od 20. 6. 2007 dalje opravlja odvetniško dejavnost s polovico delovnega časa, ni relevantna, saj tožnik ves čas opravlja odvetniško dejavnost s polnim delovnim časom, kar je razvidno tako iz prijave v zavarovanje, kot tudi iz tožnikove izjave. Ker ni pogojev za priznanje pravice do delne starostne pokojnine, tudi ni pravne podlage za priznanje zakonskih zamudnih obresti. Razen tega sodišče tudi ni navedlo razlogov niti materialnopravne podlage za svojo odločitev glede plačila zakonskih zamudnih obresti in se v tem delu sodba tudi ne da preizkusiti, s tem pa je podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP). Toženec nasprotuje tudi povračilu stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejansko stanje, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Glede pritožbenih navedb v zvezi z uporabo 1. odstavka 78. člena ZPIZ-1 in 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1 je pritožbeno sodišče že v več zadevah, kot na primer opr. št. Psp 285/2009 z dne 2. 7. 2009, Psp 156/2009, Psp 147/2009 zavzelo stališče, da je upoštevajoč dejstvo, da so pri plačilu prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje samozaposleni in zaposleni v enakem položaju, potrebno zavarovance enako obravnavati tudi pri uveljavljanju pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Tako stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS v zadevi pod opr. št. VIII Ips 172/2006 z dne 25. 10. 2007 kot tudi Ustavno sodišče RS v že citirani zadevi z dne 19. 10. 2006. Obveznost, ki jo je zakonodajalcu naložilo Ustavno sodišče Republike Slovenije ni bila izvršena. V tem primeru pa sodišče določb zakona, za katere je ugotovljena neustavnost, ne sme uporabiti. Tudi iz odločitve Vrhovnega sodišča RS (Ru 30/96) izhaja, da mora sodišče pri sojenju upoštevati tudi odločitev Ustavnega sodišča RS, s katero je ugotovljena neustavnost zakonske določbe, četudi posamezna določba zaradi razlogov po 48. členu ZUstS ni razveljavljena. Za določbe zakona, za katere je Ustavno sodišče RS ugotovilo neskladje z ustavo smiselno velja ureditev po 44. členu ZUstS, po katerem se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Vrhovno sodišče RS je v navedeni sodbi ugotovilo, da sodišče ne sme odkloniti sodnega varstva. V primeru zakonskih praznin je naloga sodnika, da ugotovljeno pomanjkljivost v zakonu zapolni in pri tem upošteva pravila, ki urejajo sorodne pravice oziroma splošna pravna pravila. Kot je to obrazložilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Psp 156/2009 z dne 13. 5. 2009 je odvetniško dejavnost mogoče šteti kot zaposlitev. Delovnega časa za opravljanje odvetniške dejavnosti oziroma poslovnega časa za odvetniško pisarno, zakon ne določa. Zato je v skladu z načelom enakosti pred zakonom odločitev, da ima pravico do delne pokojnine tudi odvetnik, ki svojo dejavnost opravlja z največ polovico polnega delovnega časa.

Med strankama ni sporno, da je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Izpolnjen je torej tudi omenjeni pogoj. Za priznanje same pravice pa je nadalje potrebno, da zavarovanec opravlja delo z največ polovico polnega delovnega časa. Tožnik je sicer predložil odločbo Odvetniške zbornice Slovenije št. ... z dne 11. 6. 2007, da od 20. 6. 2007 dalje opravlja odvetniško dejavnost le s polovico delovnega časa. Vendar kot to izhaja iz podatkov matične evidence zavarovanca (priloga B/2) je bil tožnik v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca, ki jo je presojalo sodišče prve stopnje, še vedno vključen v zavarovanje za poln delovni čas (40 ur na teden). Omenjeno med strankama očitno tudi ni sporno, kajti tožnik je zaslišan na glavni obravnavi dne 25. 2. 2009 tudi sam izrecno izpovedal, da zaenkrat opravlja dejavnost še v polnem delovnem času in se tako plačujejo tudi vsi prispevki za poln delovni čas. Omenjeno dejstvo je sicer ugotovilo že sodišče prve stopnje, vendar pa ga ni upoštevalo kot relevantnega pri odločitvi o priznanju pravice do delne pokojnine. Po stališču pritožbenega sodišča je s tem nepravilno uporabilo materialno pravo. Kot je bilo že obrazloženo, je za delavce v delovnem razmerju (po stališču pritožbenega sodišča pa tudi za samozaposlene) pogoj, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravice do delne pokojnine, da odvetnik odvetniško dejavnost opravlja z največ polovico polnega delovnega časa. Kot je to določeno v 2. odstavku 156. člena ZPIZ-1 je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, prenehanje obveznega zavarovanja. Ob smiselni uporabi omenjene določbe je pogoj za pridobitev pravice do delne pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja za poln delovni čas ter nato zavarovanje za delo z največ polovico polnega delovnega časa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi toženca ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločb toženca z dne 28. 12. 2007 in 26. 5. 2008 ter na priznanje pravice do delne starostne pokojnine od 20. 6. 2007 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je bilo potrebno zavrniti tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).