Jedro

Če tožnik, ki je imel sklenjeno individualno pogodbo o delovnem razmerju, po kateri je bila plača določena iz fiksnega in variabilnega dela (stimulativni del), ni ugovarjal zoper nižjo plačo, ker mu delodajalec zaradi nedoseganja razvojnih ciljev ni izplačal stimulativnega dela, ni upravičen kasneje zahtevati plače do polnega zneska, ki bi mu šla na podlagi sklenjene individualne pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadeva v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka B. d.o.o., ... dolžna tožeči stranki A.A. plačati 2,795.739,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila, kot to izhaja iz 1. odst. izreka sodbe ter, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 59.306,20 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, v 8 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke pa je sodišče zavrnilo kot neutemeljen. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče napačno presodilo vprašanje upravičenosti tožnika glede izplačila 40% zahtevanega osebnega dohodka na podlagi individualne pogodbe, ki je določala 60% osebnega dohodka kot osnovo za dosežene rezultate iz tekočega poslovanja, nadaljnjih spornih 40% pa kot stimulativni del za realizacijo razvojnih ciljev. Po njenem mnenju bi zato moral tožnik predlagati dokaze, da je toženka v spornem obdobju realizirala zastavljene razvojne cilje. Gre namreč za dejstvo, ki ga tožnik zatrjuje, saj se na to dejstvo, kot na pogoj nastanka obveznosti po pogodbi, posredno sklicuje. Glede na njene rezultate poslovanja v kritičnem obdobju pa bi le stežka trdili, da je toženka uspešno realizirala zastavljene cilje. Sodišče prve stopnje bi zato tožbeni zahtevek v navedenem obsegu moralo zavrniti in od dobljene vrednosti odbiti nadaljnjih 10%, kar je sicer storilo pravilno. Nadalje navaja, da je bil tožnik pri njej zaposlen kot del managementa in je opravljal tako pomembne funkcije, da je bila uspešnost njegovega dela v neposredni zvezi z uspešnostjo njenega poslovanja. To posredno tudi sam priznava z izjavami o svojih vizijah glede poslovnih perspektiv toženke. Njeno slabo poslovanje v kritičnem obdobju je zato v povezavi z delom tožnika in njegovih sodelavcev. Iz njegove izjave tudi izhaja, da je v kritičnem obdobju pristal na raven osebnega dohodka, kot jo je določal sedaj že pokojni direktor holdinga in je šele po spremembi zaposlitve vložil tožbo za izplačilo razlike do maksimalne plače, ki mu po njegovem pripada glede na pogodbeno zavezo. Zato se sprašuje, ali je mogoče glede na načelo vestnostni in poštenja pri uveljavljanju pravic iz obligacijskih razmerjih priznati utemeljnost tožnikovega zahtevka. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Pritožba je utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ti razlogi podani. Kot izhaja iz pogodbe o obveznostih in pravicah pooblaščenega delavca z dne 22.11.1991, sklenjene med tožnikom in toženo stranko, sta se stranki s to pogodbo res dogovorili, da bo tožnik za svoje delo in odgovornosti kot delavec s posebenimi pooblastili prejemal neto osebni dohodek do višine neto OD 3.344,00 DEM, izražen v dinarski protivrednosti DEM Ljubljanske borze na dan plačila. Vendar, 3. in 4. odst. 6. člena te pogodbe določa, da dobi delavec 60% osebnega dohodka kot osnovo za dosežene rezultate in tekočega poslovanja, do 40% osebnega dohodka pa kot stimulativni del za realizacijo razvojnih ciljev in da višino vsakomesečnega osebnega dohodka odreja direktor družbe. Ker med strankama ni sporno, da je tožena stranka v spornem obdobju poslovala z izgubo in ker po njenih navedbah v tem času ni realizirala razvojnih ciljev, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo, ko je tožniku za sporno obdobje osebni dohodek, določen v individualni pogodbi, sicer pravilno znižalo za 10% (zaradi ugotovljenega poslovanja z izgubo), ni pa razčistilo, ali je tožnik upravičen tudi do 40% stimulativnega dela osebnega dohodka, ki predstavlja realizacijo razvojnih ciljev. Ker iz izpovedi tožnika izhaja, da se razvojni cilji niso uresničevali, bi moralo sodišče ugotoviti, ali je to dejstvo direktor holdinga pri določanju plače tožniku upošteval, kar pa ni ugotovljeno. Zaslišana priča C.C., ki je bila v spornem obdobju pri toženi stranki računovodja, v zvezi s tem ni vedela povedati ničesar. Povedala je le, da je iz holdinga dobila vsak mesec podatek o vrednosti obračunske marke in na tej podlagi je izračunavala plače za delavce. Povedala je tudi, da so podatke o vrednosti obračunske marke vsak mesec sestavljali na holdingu, holding pa so predstavljali generalni direktor in njegovi svetovalci. Ker je tožnikova plača sestavljena iz dveh delov in ker iz dokaznega postopka nedvomno izhaja, da se razvojni cilji niso uresničevali, bi moralo sodišče prve stopnje vsekakor razčistiti, kako so na holdingu odločali o višini plač za posamezne delavce, ki so bili na individualnih pogodbah. Za presojo odločitve, ali gre tožniku tudi za sporno obdobje plača za stimulativni del, bi bilo zato potrebno vsekakor ugotoviti, ali je pri določanju obračunske vrednosti marke, ki je bila nedvomno nižja od uradnega tečaja nemške marke, kar med strankama ni sporno, vodstvo holdinga upoštevalo tudi stimulativni del, oz., ali je bil v nižji vrednosti obračunske marke zajet stimulativni del plače za posamezne delavce, vključno s tožnikom. Sodišče prve stopnje poleg tega tudi ugotavljalo, ali je tožnik pristal na nižjo plačo, kot je bila pogodbena obveza tožene stranka, saj kot pravilno opozarja pritožba, je tožnik tožbo za razliko v plači vložil šele potem, ko ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki. V kolikor je tožnik na nižjo plačo pristal in zoper tako plačo ni ugovarjal, pa po mnenju pritožbenega sodišča ni upravičen kasneje zahtevati plače do polnega zneska, ki bi mu šla na podlagi sklenjene individualne pogodbe. Vseh navedenih okoliščin sodišče prve stopnje ni razčistilo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovilo in v posledici tega pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti z zaslišanjem enega ali večih svetovalcev direktorja holdinga v smeri, kako so se določale plače delavcem, ki so bili na individualnih pogodbah in ali se je v obračunski vrednosti marke, ki je bila nižja od uradnega tečaja nemške marke, odražal tudi stimulativni del osebnega dohodka delavcev. Sodišče pa bo moralo razčistiti tudi vprašanje, ali je tožnik kot del managementa v spornem obdobju pristal na nižjo plačo od pogodbene. Šele po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko ponovno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na stimulativni del osebnega dohodka tožnika v spornem obdobju. Izrek o stroških temelji na določbi 3. odst. 166. člena ZPP/77.