Jedro

Podana je krivdna odgovornost delodajalca, ki zamenjave salonitne plošče na strehi ni organiziral tako, da bi potekala varno s pomočjo ustreznih strokovnjakov, ampak je določil za to delo neusposobljenega tožnika, ki ni bil poučen o varnostnih ukrepih pri delu na višini. Tožnik pa je odgovoren za nastanek škode do 20 %, ker ni poskrbel za svojo varnost, saj ni ravnal kot povprečno razumen človek, ko ni s pregledom strehe od spodaj preveril stanja ostrešja in obstoja podpornih lat pod salonitnimi ploščami.

Izrek

I. Revizijama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se glasi: A) Pritožbama tožeče in tožene stranke proti sodbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se poslej v celoti glasi: "1. Toženi stranki Zavarovalnica ... d.d., in V. d.d., V., sta dolžni nerazdelno plačati tožniku M. N. odškodnino v znesku 5.939.367 SIT skupaj z obrestmi, in sicer: - od zneska 5.040.000 SIT za čas od 1.1.2002 do 27.3.2002 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero; in z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od zneska 5.040.000 SIT od 28.3.2002 dalje do plačila; - od zneska 12.200 SIT od 15.4.1997 dalje do plačila; - od zneska 4.400 SIT od 6.10.1994 dalje do plačila; - od zneska 103.450 SIT od 1.1.1997 dalje do plačila; - od zneska 35.840 SIT od 1.10.1996 dalje do plačila; - od zneska 19.200 SIT od 1.10.1996 dalje do plačila; - od zneska 94.848 SIT od 1.10.1996 dalje do plačila; - od zneska 5.469 SIT od 15.10.1997 dalje do plačila; - od zneska 3.165 SIT od 15.11.1997 dalje do plačila; - od zneska 2.282 SIT od 15.12.1997 dalje do plačila; - od zneska 10.060 SIT od 15.1.1998 dalje do plačila; - od zneska 25.645 SIT od 15.2.1998 dalje do plačila; - od zneska 33.808 SIT od 15.3.1998 dalje do plačila; - od zneska 34.896 SIT od 16.4.1998 dalje do plačila; - od zneska 19.461 SIT od 15.5.1998 dalje do plačila; - od zneska 19.364 SIT od 15.6.1998 dalje do plačila; - od zneska 21.366 SIT od 15.7.1998 dalje do plačila; - od zneska 22.325 SIT od 15.8.1998 dalje do plačila; - od zneska 19.979 SIT od 15.9.1998 dalje do plačila; - od zneska 20.902 SIT od 15.10.1998 dalje do plačila; - od zneska 21.240 SIT od 15.11.1998 dalje do plačila; - od zneska 22.894 SIT od 15.12.1998 dalje do plačila; - od zneska 25.220 SIT od 15.1.1999 dalje do plačila; - od zneska 31.493 SIT od 15.2.1999 dalje do plačila; - od zneska 37.972 SIT od 15.3.1999 dalje do plačila; - od zneska 42.363 SIT od 15.4.1999 dalje do plačila; - od zneska 41.368 SIT od 15.5.1999 dalje do plačila; - od zneska 38.373 SIT od 15.6.1999 dalje do plačila; - od zneska 46.021 SIT od 15.7.1999 dalje do plačila; - od zneska 43.203 SIT od 15.8.1999 dalje do plačila; - od zneska 40.562 SIT od 15.9.1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke v presežku za nadaljnjih 4.960.000 SIT in 224.842 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od zneska 5.040.000 SIT za čas od 13.5.1997 do 27.3.2002 in za zakonske zamudne obresti od zneska 700.000 SIT od 15.6.1998 dalje.

3. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.687.124 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - od zneska 1.175.083 SIT od 28.3.2002 dalje do plačila; - od zneska 3.330 SIT od 16.1.1998 dalje do plačila; - od zneska 241.150 SIT od 3.1.2000 dalje do plačila; - od zneska 53.412 SIT od 18.2.2000 dalje do plačila; - od zneska 214.149 SIT od 26.3.2001 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo." B) V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanih a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Revizija tožene stranke zoper odločitev o stroških se zavrže. III. V ostalem se reviziji zavrneta.

IV. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnik je bil vzdrževalec pri drugi toženki. Dne 25.8.1994 je moral na poziv predpostavljenega oditi na obrat žage, ker je puščala streha na skladišču. Na strehi je odvil vijake počene salonitne plošče in pokleknil na sosednjo ploščo, da bi poškodovano ploščo izvlekel. Takrat se je salonitna plošča, na kateri je klečal, udrla in je padel šest metrov globoko na beton ter se poškodoval. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi krivdne odgovornosti druge toženke delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in toženkama naložilo solidarno plačilo odškodnine v znesku 6.624.209 SIT. Za nepremoženjsko škodo je prisodilo znesek 5.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.3.2002 dalje, za premoženjsko škodo pa odškodnino v skupnem znesku 1.124.209 SIT ter zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožniku v znesku 2.281.542,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe tožnika in obeh toženk, razen glede pravdnih stroškov. Glede teh je spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča in naložilo toženkama nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožniku v znesku 1.824.342,70 SIT z obrestmi.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da sta sodišči prisodili tožniku odškodnino za telesne bolečine le v višini 2.800.000 SIT, čeprav je šlo za intenzivne telesne bolečine in neugodnosti in za poškodbe na raznih delih telesa, torej za politravmo in so se zato telesne bolečine na raznih delih telesa ter glavoboli intenzivirali v intenzivnejšo rezultanto. Tožnik bo prestajal občasne telesne bolečine tudi v bodoče in ker je bil ob škodnem dogodku star 47 let, bo moral bodoče bolečine in neugodnosti prestajati še okoli 30 let. S pravilnim vrednotenjem vseh dejstev bi mu šla vsa zahtevana odškodnina v znesku 4.000.000 SIT. Za strah je tožniku prisojeno 700.000 SIT, vendar bi mu morali sodišči s pravilno uporabo materialnega prava prisoditi vso zahtevano odškodnino v znesku 1.000.000 SIT. Šlo je za izjemno intenziven primarni strah in intenziven ter dolgotrajni sekundarni strah. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožniku prisojen znesek 2.000.000 SIT, vendar sodišči nista dali ustrezne teže dejstvom, ki izhajajo iz zdravstvene dokumentacije, ekspertiz in spisa ZPIZ Slovenije, saj tožnik ni sposoben za nobeno pridobitno delo več in je uvrščen v prvo kategorijo invalidnosti. Tožnik je delovno deklasiran, občutno zmanjšano mobilen in socialno izoliran ter obsojen le na životarjenje doma. Duševne bolečine zaradi tega bo prenašal še okoli 30 let, zato bi mu s pravilnim vrednotenjem naštetih dejstev šla vsa zahtevana odškodnina v znesku 5.000.000 SIT.

Tožnik izpodbija tudi odločitev o obrestih v izpodbijanih sodbah, ker mu niso prisojene od 13.5.1997 dalje, kar je posledica zastarele sodne prakse, ki ni več uporabna za današnji čas in ki je nasprotna določbam Zakona o obligacijskih razmerjih. Sodna praksa, ki ne prisoja nikakršnih obresti pred 1.1.2002 je protiustavna in je tožnik v neenakopravnem položaju v primerjavi z upniki, katerih terjatev je zapadla v plačilo po 1.1.2002. Odločitev pa je tudi v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem vrhovnega sodišča iz junija 2002, pri čemer izpodbijana sodba nima razlogov, zakaj zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo 5.500.000 SIT ne gredo tožniku vsaj od 1.1.2002 dalje.

Toženki v reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata zavrnitev tožbenega zahtevka za nadaljnjih 4.100.000 SIT z obrestmi. V reviziji navajata, da sta sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker ima prvostopenjska sodba bistvena razhajanja med izvedenimi dokazi, razlogi sodbe in odločitvijo, sodišče druge stopnje pa na ugovor tožene stranke o bistvenih kršitvah sploh ni odgovorilo. V sporu je bistvena okoliščina glede utemeljenosti tožbenega zahtevka sposobnost tožnika za konkretno delo in vedenje tožnika o nevarnostih pri delu. Tožnik je sam izpovedal, da je delo na strehi že opravljal in da se je čutil sposobnega to delo opraviti. Te okoliščine sodišči nista upoštevali in gre torej za bistvena razhajanja med dokazi, razlogi sodbe in odločitvijo. Sodišči sta zmotno odločili, da je za škodni dogodek odgovorna druga toženka, saj je tožnik konkretno delo znal opravljati. V kritičnem času je bil zadolžen za celotno vzdrževanje in bi si delo lahko organiziral drugače, če se ne bi čutil sposobnega delo opraviti sam. Imel je dejansko znanje in dovolj časa za pravilno organizacijo zamenjave salonitke. Vsak povprečen človek bi najprej pogledal pod strop, kakšno je stanje ostrešja. Sodišči sta mimo volje tožnika razlogovali, da tožnik ni bil usposobljen za konkretno delo, kar je nasprotno od njegove trditve. Sodišči citirata Zakon o varstvu pri delu, vendar samo en del, ne pa tistega, ki določa, da je vsakdo dolžan tudi sam skrbeti za svojo varnost pri delu. Delavec mora svoje delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje. Te določbe tožnik sigurno ni spoštoval in za to ne more odgovarjati tožena stranka. Kot vodja vzdrževanja je bil še posebej kvalificiran za pravilno organizacijo dela. Ni mogoče naprtiti odgovornosti le delodajalcu, ki ni imaginarni pojem, ampak je to skupnost delavcev, od katerih ima vsak svoje zadolžitve, za katere mora odgovarjati. Tožnik je bil v kritičnem času zadolžen za celotno vzdrževanje in je že leta 1987 dobil diplomo kot vzdrževalec za izredne uspehe pri delu.

Toženki vlagata revizijo tudi zoper prisojeno odškodnino po višini. Ne želita minimalizirati obsega škode, vendar je daleč pretirana odškodnina 2.800.000 SIT za telesne bolečine in neugodnosti. Tožnik ima cel kup drugih zdravstvenih težav, ki niso v nobeni vzročni povezavi s škodnim dogodkom in mu za te tegobe ne gre odškodnina iz škodnega dogodka. Pretirana je odškodnina za strah v znesku 700.000 SIT. Prav tako je pretirana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 2.000.000 SIT. Tožnikove težave z vidom so pogojene s starostjo, prav tako atrofija možganov. Njegovi glavoboli niso v posledici obravnavanega škodnega dogodka. Sodišči tožniku neutemeljeno tudi priznavata vso odškodnino za materialno škodo. Številni prevozi k zdravnikom niso povezani samo s tem škodnim dogodkom. Toženki tudi predlagata, da revizijsko sodišče na novo odmeri pravdne stroške glede na uspeh v pravdi, pri čemer naj upošteva samo potrebne vloge tožnika in potrebna pravna opravila, ne pa tistih vlog, ki so ponavljale ene in iste stvari. Neutemeljeno so tožniku prisojene obresti od pravdnih stroškov, saj lahko prideta toženki v zamudo s plačilom pravdnih stroškov šele takrat, če v paricijskem roku 15 dni stroškov ne plačata.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 do 2/2004) sta bili reviziji vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožene stranke proti odločitvi o stroških ni dovoljena, reviziji tožeče in tožene stranke proti odločitvi o glavni stvari pa sta delno utemeljeni.

Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V reviziji na dveh mestih zatrjuje bistvena razhajanja med izvedenimi dokazi, razlogi sodbe in odločitvijo. Najprej gre za nekonkretne trditve, ki kot take niso upoštevne, na drugem mestu pa citira tožnikovo izpoved in trdi, da iz nje izhaja bistvena okoliščina, ki je nižji sodišči nista spoštovali in upoštevali, zaradi česar naj bi šlo za bistvena razhajanja med dokazi, razlogi sodbe in odločitvijo. Navedeno ne predstavlja uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Za tako kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katere se ne more preizkusiti. Po oceni revizijskega sodišča so razlogi sodb druge in prve stopnje taki, da so razumljivi in preverljivi. Vsebujejo tudi dejanske ugotovitve, ki so posledica ocene dokazov. Poudarjanje posamezne izpovedi ali posameznega dokaza pomeni nasprotovanje dokazni oceni, torej izpodbijanje dejanskega stanja. V revizijskem postopku pa izpodbijanje dejanskih ugotovitev ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi če se formalno uveljavlja kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zaključiti je torej, da trditve tožene stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka niso utemeljene.

Tožnik se je poškodoval pri delu pri svojem delodajalcu, to je drugi toženki. Za škodo, ki jo je utrpel pri delu, je upoštevati določbo tedaj veljavnega 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list RS, št. 60/89 in 42/90), ki je delodajalcu nalagal povrnitev škode po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili krivdno odgovornost druge toženke za tožnikovo škodo, čemur toženki v reviziji le delno nasprotujeta z zatrjevanjem tožnikove soodgovornosti in s predlogom za zavrnitev tožbenega zahtevka za nadaljnjih 4.100.000 SIT.

Na nižjih stopnjah sta sodišči ocenili, da delodajalec dela ni organiziral tako, da bi potekalo varno in da je zato podana njegova izključna odgovornost. Pri tem sta izhajali iz dejanskih ugotovitev, da je moral tožnik kot vzdrževalec pri toženki zaradi zamakanja strehe na obratu žage zamenjati salonitno ploščo na strehi. Salonitne plošče velikosti 100 x 125 cm so bile privite na late velikosti 5 x 8 cm, vmes pa so bile še dodatne late velikosti 5 x 5 cm. Prehodil je kakšnih 60 m strehe, tako da je hodil po vijakih, s katerimi so bile plošče pritrjene na late. Odvil je vijake počene salonitne plošče, počepnil na sosednjo ploščo, da bi poškodovano ploščo izvlekel, takrat pa se je salonitna plošča, na kateri je čepel, udrla in je padel 6 metrov globoko. Na tem mestu dve vrsti plošč nista imeli dodatnih podpornih prečnih lat. Sodišči sta za tožnika ugotovili, da je bil kot vzdrževalec izkušen delavec, vendar je bil le priučeni ključavničar, brez znanja, formalne izobrazbe in preizkusa znanja iz varstva pri delu za krovca ali tesarja. Predvsem se je ukvarjal z vzdrževanjem lesnih strojev, za kar je imel preizkus znanja iz varstva pri delu. Ni pa imel potrebnega znanja za delo na strehi, sicer bi si pripravil improvizirani pod za stanje, ko je menjal poškodovano salonitno ploščo. Dvakrat je pred tem že menjal salonitno ploščo na strehi na enak način, torej nepravilno, kar je druga toženka tolerirala, čeprav za tako delo ni bil niti poučen niti nadzorovan.

Revizijsko sodišče ne sprejema v celoti materialnopravne presoje nižjih sodišč o izključni krivdi druge toženke. Tožena stranka namreč pravilno opozarja na določbo prvega odstavka 44. člena Zakona o varstvu pri delu (ZVD, Uradni list RS, št. 32/74 do 56/99), ki določa, da je vsakdo dolžan tudi sam skrbeti za svojo varnost pri delu. Delavec mora svoje delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje. Vsakdo je torej dolžan ravnati s potrebno skrbnostjo, sicer je poleg krivdno odgovornega tudi sam kriv za nastalo škodo (prvi odstavek 154. člena in 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, Uradni list RS, št. 29/78 do 57/89). Pri vzdrževalcu, ki izpolnjuje obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti, je pričakovati skrbnost strokovnjaka, ki svoje delovno področje pozna. Za tožnika je sicer ugotovljeno, da ni bil izobražen za popravilo strehe, da ni imel ustreznega izpita za varstvo pri delu pri tovrstnih opravilih in da tudi ni prejel nobenih navodil svojega delodajalca, tako da je iz nevednosti zamenjavo salonitne plošče opravljal nepravilno. Vendar je bil dolžan ravnati vsaj kot povprečno razumen človek in predvideti nevarnosti pri zamenjavi starih strešnih salonitnih plošč. Tožnikova domneva, da so pod vsemi ploščami tudi dodatne oporne late, ne more predstavljati razumne skrbnosti za lastno varnost pri delu, ko je mogoče s pregledom strehe od spodaj preveriti stanje ostrešja in ugotoviti kraj popravila poškodovane strehe. Nižji sodišči ugotavljata, da je možnost pregleda salonitnih plošč in ostrešja od spodaj obstajala, pa je tožnik takšen pregled opustil. Ob tem tudi ni zanemarljivo, da je ugotovljeno, da je tožnik do mesta zamenjave salonitne plošče prehodil 60 metrov po strehi po vijakih. Hodil je tam, kjer so bile spodaj late, torej previdno. Drugače pa je ravnal na mestu popravila, kjer je prejšnjo skrbnost opustil in počepnil na salonitno ploščo, ki se mu je ob dviganju sosednje poškodovane plošče udrla. Opustitev potrebne previdnosti in predvsem opustitev predhodnega natančnega pregleda od spodaj po presoji revizijskega sodišča predstavlja ravnanje, ki ne pomeni skrbnosti, ki se zahteva od vsakega povprečnega človeka, ki bi hotel opraviti zamenjavo salonitne plošče na strehi. Gre torej za malomarno ravnanje, ko tožnik ni poskrbel za svojo varnost, zato tudi tožnika zadane del odgovornosti za nastanek škode, čeprav je pretežen del na strani delodajalca, ki ni dela organiziral tako, da bi potekalo varno, s pomočjo ustreznih strokovnjakov, marveč je določil za delo neusposobljenega tožnika, ki ni bil poučen o varnostnih ukrepih pri delu na višini. Primarna je torej odgovornost druge toženke, zaradi tožnikove neskrbnosti pa je podana njegova soodgovornost, ki po presoji revizijskega sodišča glede na okoliščine primera znaša 20 %. Revizija tožene stranke glede podlage tožbenega zahtevka je torej delno utemeljena, zato ji je revizijsko sodišče ugodilo toliko, da je spremenilo sodbi nižjih sodišč in odločilo, da je tožnik sam odgovoren za svojo škodo v višini 20 %, druga toženka in s tem tudi prva tožena zavarovalnica pa do 80 %, kar je izraženo v zmanjšanju prisojene odškodnine tožniku v breme toženk za 20 %.

Odločitvi o višini prisojene odškodnine nasprotujeta tožeča in tožena stranka. Tožniku je za pretrpljene telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojeno zadoščenje v znesku 5.500.000 SIT, kar je po mnenju tožeče stranke premalo, po mnenju tožene stranke pa preveč. V dosedanjem sojenju je ugotovljeno, da je tožnik dne 25.8.1994 pri padcu dobil zlom 8. do 10. rebra na desni strani, izpah ramenskega sklepa, zlom desne piščali nad skočnim sklepom, zlom desnega zapestja, udarnino glave in pretres možganov s popoškodbenim sindromom ter blago okvaro desnega očesnega živca.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

Sodišči prve in druge stopnje sta ustrezno upoštevali obe načeli. Natančno in izčrpno sta ugotovili vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi ustrezno pravno ovrednotili. To velja za telesne bolečine, za katere je od zahtevanih 4.200.000 SIT prisojena odškodnina v znesku 2.800.000 SIT. Ni mogoče pritrditi toženi stranki, da gre za pretirano odškodnino in tudi ne tožeči stranki, ki trdi nasprotno in hkrati poudarja posamezne vrste telesnih bolečin in neugodnosti. Res gre za politravmo, ker je bil tožnik poškodovan po raznih delih telesa, vendar so upoštevane tako pretekle kot sedanje in bodoče telesne bolečine in še posebej glavoboli, skupaj z vsemi nevšečnostmi med zdravljenjem, kar je po presoji revizijskega sodišča rezultiralo v pravični denarni odškodnini, ki je posledica pravilnega vrednotenja vseh ugotovljenih dejstev ter pri tem pravilne uporabe 200. in 203. člena ZOR. Glede te odškodnine sta obe reviziji neutemeljeni.

Za strah je od zahtevanih 1.000.000 SIT prisojena odškodnina v znesku 700.000 SIT. Tako kot tožeča stranka v reviziji neutemeljeno poudarja izjemno intenziven primarni strah, tožena stranka neutemeljeno trdi, da tega ni bilo. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ti pa sta ugotovili hud primarni strah, ki pa je bil kratkotrajen, ker je trajal le med padcem, nato pa je tožnik izgubil zavest. Sekundarni strah srednje intenzivnosti je trajal en teden, lažje intenzivnosti pa še en mesec. Hud strah je trajal ponovno 15 dni v februarju 1996, ko je grozila operacija, kasneje pa je tožnik trpel več let strah lažje stopnje kot zaskrbljenost, ker glavobol ni pojenjal. Revizijsko sodišče sodi, da sta v prisojeni odškodnini tako intenzivnost kot trajanje vseh vrst strahu primerno upoštevani, kar velja tudi za objektivizacijo v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse. Z odškodnino v znesku 700.000 SIT je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prisojena odškodnina v znesku 2.000.000 SIT, zahtevek za plačilo nadaljnjih 3.000.000 SIT pa je bil zavrnjen. Kot posledice tožnikovih poškodb je sodišče prve stopnje ugotovilo lažje omejeno gibljivost desne rame in desnega skočnega sklepa ter delno poslabšanje vida. Zaradi udarnine glave in pretresa možganov je ugotovljen popoškodbeni sindrom z glavoboli, nespečnostjo, nervozo in pozabljivostjo. Tožnikove težave izvirajo s psihičnega področja; tožnik je neprestano preokupiran z glavoboli. Po nezgodi svojega dela tožnik ni več zmogel, na koncu je bil dne 23.1.2001 zaradi popolne izgube delovne zmožnosti invalidsko upokojen. Kot je ocenilo prvostopenjsko sodišče, vse navedeno izhaja iz tožnikovih poškodb, take dejanske ugotovitve pa je drugostopenjsko sodišče potrdilo. Nasprotne revizijske trditve tožene stranke pomenijo nedovoljeno revizijsko nasprotovanje ugotovljenim dejstvom, zato niso upoštevne. Ugotovljena je blaga okvara desnega vidnega živca in zoženje vidnega polja za 10 stopinj, kar je na nižjih stopnjah ustrezno razmejeno od starostnih sprememb. Tudi atrofija možganov ni upoštevana kot podlaga za odmero odškodnine, ker je posledica naravnega procesa staranja. Pač pa obstajajo ugotovitve, da so glavoboli in psihične posledice v zvezi s poškodbami, tako da je drugačna trditev tožene stranke v reviziji neutemeljena. Nadalje se tožnik po nezgodi ne more več ukvarjati z nobenim športom, čeprav je prej smučal, planinaril, igral odbojko, košarko in nogomet. Tožnik ne hodi več na lov, za vožnjo z avtomobilom se ne čuti sposobnega in ne hodi v družbo. Treba je oceniti, da je prizadetost zaradi opisanih trajnih posledic znatna in traja od tožnikovega 47. leta starosti dalje. Opisano stanje in omejitve zaradi posledic škodnega dogodka ter posledične duševne bolečine po presoji revizijskega sodišča terjajo višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot sta jo prisodili nižji sodišči. Prav ima tožeča stranka, da opisanim okoliščinam oziroma trajanju in stopnji duševnih bolečin ni sledilo ustrezno vrednotenje pri določitvi pravične denarne odškodnine za to vrsto škode. Glede na okoliščine primera in upoštevaje primerljivo sodno prakso revizijsko sodišče zaključuje, da bo le z zvišanjem odškodnine za 800.000 SIT dosojeno primerno zadoščenje za to vrsto škode. Zato je po prepričanju revizijskega sodišča le odškodnina v znesku 2.800.000 SIT tista, ki v skladu z merili iz 200. člena ZOR ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Glede na navedeno revizijsko sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina za celotno tožnikovo nepremoženjsko škodo 6.300.000 SIT. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je za to škodo odgovorna tožena stranka do 80 %, tožnik sam pa do 20 %, kar je narekovalo revizijskemu sodišču, da po prvem odstavku 380. člena ZPP delno ugodi reviziji tožeče stranke in delno reviziji tožene stranke. Posledica je sprememba drugostopenjske sodbe, da je pritožbama obeh strank delno ugodeno tako, da je delno spremenjena sodba sodišča prve stopnje. Tako se končna odločitev glede nepremoženjske škode glasi, da morata toženki tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 5.040.000 SIT.

Sodišči prve in druge stopnje sta tožniku prisodili tudi odškodnino za premoženjsko škodo v skupnem znesku 1.124.209 SIT, kar tožena stranka v reviziji tudi izpodbija. Trdi, da je vsa odškodnina neutemeljeno priznana, da številni prevozi k zdravnikom in zdravljenje v toplicah niso v povezavi s škodnim dogodkom. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so te trditve v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, potrjenimi z drugostopenjsko sodbo. V tem delu gre torej za nedovoljeno uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki potrjujejo obstoj premoženjske škode v celoti, je pravilna tudi materialnopravna odločitev o utemeljenosti zahtevka za premoženjsko škodo. Zaradi tožnikove 20 % sokrivde pa bremeni toženki plačilo 80 % zneska 1.124.209 SIT, torej morata plačati tožniku 899.367 SIT. Skupaj znaša obveznost tožene stranke 5.939.367 SIT z obrestmi in stroški, višji tožbeni zahtevek do uveljavljanih 11.124.209 SIT pa je neutemeljen. Taka je torej končna odločitev glede glavnice v tej pravdni zadevi.

Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o obrestih za nepremoženjsko škodo. Sodišči sta prisodili zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva zadnje glavne obravnave, to je od 28.3.2002 dalje. Revizija tožeče stranke je delno utemeljena glede odločitve o zamudnih obrestih za čas od 1.1.2002 do 27.3.2002. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je dne 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje (Pravna mnenja I/2002, stran 11), ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A, Uradni list RS, št. 109/2001). Z načelnim pravnim mnenjem, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je bilo odločeno, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od 1.1.2002 dalje, če zamuda ni nastala pozneje, in sicer v času veljavnosti ZPOMZO-A do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od tedaj dalje pa gredo oškodovancu obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V skladu z omenjenim načelnim pravnim mnenjem je revizijsko sodišče odločitev o teku zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo spremenilo za čas od 1.1.2002 do 27.3.2002. Od 28.3.2002 pa gredo tožniku zakonske zamudne obresti, kot sta jih že prisodili nižji sodišči, seveda od spremenjenega zneska odškodnine 5.040.000 SIT.

V ostalem pa je tožnikova revizija glede zamudnih obresti neutemeljena. Ni podlage za prisojo zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo od 13.5.1997 dalje, kot v reviziji zahteva tožnik. V tem delu sta nižji sodišči obrestni zahtevek pravilno zavrnili. Opozoriti je treba na funkcijo obresti, ki so v preteklosti imele poleg sankcije za zamudo tudi valorizacijsko funkcijo, hkrati pa je prihajalo do valorizacije ob upoštevanju 189. člena ZOR o povračilu škode po stanju in cenah ob izdaji sodne odločbe. V izogib dvakratni valorizaciji je ustaljena sodna praksa priznavala zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Navedena sodna praksa je vezala vrhovno sodišče do sprejema že navedenega načelnega pravnega mnenja. Za spremembo sodne prakse pred tem bi moral biti podan evidenten in utemeljen razlog, ker bi sicer prišlo do neenakega obravnavanja oškodovancev. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom ter enako varstvo pravic pred sodiščem. Ker ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti v posamičnem primeru, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse hkrati, je prišlo do spremembe sodne prakse s 1.1.2002, kar je upoštevano tudi v tožnikovem primeru. Zato tožnikovi reviziji glede obresti v tem delu ni bilo mogoče ugoditi, pri čemer je še dodati, da tožnik v zvezi z obrestmi neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V izpodbijani sodbi naj ne bi bilo razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vendar to ne drži, saj je pritožbeno sodišče v tretjem odstavku na šesti strani svoje sodbe utemeljilo, zakaj sodi, da načelno pravno mnenje glede obresti v tožnikovem primeru ni uporabljivo.

V zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi je še dodati, da je prvostopenjsko sodišče prisodilo za premoženjsko škodo zakonske zamudne obresti od trenutka nastanka vsakega premoženjskega prikrajšanja posebej. Glede na spremenjeno odločitev o deljeni odgovornosti, ko odgovarja tožena stranka le za 80 % nastale škode, je revizijsko sodišče v skladu s to odločitvijo spremenilo tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih od posameznih zneskov premoženjske škode. Te obresti tečejo pač od posameznih datumov dalje od za 20 % znižanih zneskov posameznih postavk premoženjske škode.

Tožena stranka obširno izpodbija odločitev o pravdnih stroških skupaj z obrestmi od teh stroškov. V tem delu njena revizija ni dovoljena, kajti odločitev o stroških je sklep, revizija zoper sklep pa je zelo omejena. Po prvem odstavku 384. člena ZPP je dovoljena revizija le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o stroških ni tak sklep (primerjaj pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS II/98, stran 4), zato zoper njega revizija ni dovoljena. Revizijsko sodišče je zato revizijo tožene stranke zoper odločitev o stroških zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena in prvim odstavkom 384. člena ZPP).

Ker pa je revizijsko sodišče spremenilo drugostopenjsko in prvostopenjsko sodbo, je moralo v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Končni uspeh tožeče stranke v tej pravdi znaša 54 %, tožene stranke pa 46 %. Pritožbeno sodišče je ob spremembi odločitve prvostopenjskega sodišča o pravdnih stroških upoštevalo tožnikov uspeh v višini 60 % in uspeh tožene stranke v višini 40 %. Revizijsko sodišče je glede na končno spremembo uspeha strank v tem smislu tudi odločilo o pravdnih stroških. Stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na 2.227.095 SIT, kar ob upoštevanju 54 % uspeha pomeni 1.202.631 SIT; ostali stroški znašajo 3.330, 241.150, 53.411 in 214.149 SIT, skupaj torej 1.714.672 SIT. Stroški tožene stranke so bili odmerjeni na 59.887 SIT in znašajo glede na 46 % uspeh 27.548 SIT. Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka povrniti tožniku 1.687.124 SIT pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 1.175.083 SIT od 28.3.2002 dalje, od preostalih zneskov pa, kot je navedeno v odločbi drugostopenjskega sodišča. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sta pravdni stranki v pritožbi in v reviziji obe delno uspeli oziroma delno propadli in dosegli približno enaka uspeha. Zato je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.