Jedro

Ustna pritožbena obravnava se izvede le izjemoma, če drugostopni senat spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti dokaze. Drugostopni senat na tak pritožbeni predlog ni vezan. Odločitev o ustni obravnavi sprejme na podlagi lastne presoje pravilnosti prvostopne ocene dokazov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnikoma tolarsko vrednost 30.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi za devizne vloge na vpogled od 15.8.1992 dalje do plačila. Višji zahtevek za plačilo nadaljnjih 16.000 DEM in primarni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine in plačilo 3.000 DEM je zavrnilo. Ugotovilo je, da je K. M. izročila tožencu 30.000 DEM za nakup stanovanja. Toženec ji stanovanja ni kupil, zato mora prejeti znesek vrniti. K. M. je med pravdo umrla. Z oporoko je zapustila vse svoje premoženje tožnikoma. Njene sestre kot zakonite dedinje se k dedovanju niso priglasile. V premoženje, ki ga je M. zapustila tožnikoma, spada tudi sporna terjatev.

Tožena stranka se je pritožila proti tej sodbi. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo glede teka obresti od priznanih pravdnih stroškov, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopno stališče glede aktivne legitimacije tožnikov in glede pasivne legitimacije toženca.

Presodilo je, da je dokazna ocena v sodbi prve stopnje pravilna in da je toženec dolžan vrniti prejeti znesek na podlagi 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 385. členu Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da M. v svoji oporoki ni navedla sporne terjatve. Sodišče je to vprašanje obšlo s sklicevanjem na pravičnost. Kaj je s tem mislilo, ve le sodišče samo. Ker terjatev ni bila predmet dedovanja, tožnika nista aktivno legitimirana v tej pravdi. V zvezi s tem sodišče prve stopnje napačno razlaga 132. člen Zakona o dedovanju, ne upošteva pa 2. člena tega zakona. Napačna je tudi odločitev o tem, da je toženec pasivno legitimiran. Navaja, da je bil le partner K. in realizator dogovorov med M. in K. Dokazna ocena višjega sodišča ni sprejemljiva, prav tako ne sklicevanje na 210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih. Nejasni in protislovni so razlogi glede zneska 30.000 DEM. Sodišči sta kršili tudi določbe, ki urejajo spremembo tožbe. Sodišče druge stopnje je kršilo 7. točko drugega odstavka 354. člena ZPP, ko ni opravilo drugostopne obravnave. V zvezi s sklicevanjem na 395. člen Zakona o pravdnem postopku tožena stranka navaja, da sta sodišči ignorirali zatrjevanja vseh toženčevih prič.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

K. M. je z oporoko z dne 23.2.1994 zapustila tožnikoma "vse lastno premično in nepremično premoženje ter denarne prihranke". Oporoka torej ne govori o premičnih in nepremičnih stvareh, pač pa o premoženju. Premoženje pa je celota pravic in obveznosti in zato obsega stvari, na katerih je imela M. kot zapustnica lastninsko pravico, in terjatve. Glede na to je pravilno stališče obeh sodb, da sta tožnika na podlagi navedene oporoke podedovala tudi terjatev K. M. do toženca. Zato je aktivna legitimacija tožnikov v tej pravdi pravilno ugotovljena. Revizijsko stališče tožene stranke, da sporna terjatev ni predmet dedovanja, ker ni navedena v oporoki, ni utemeljeno, ker ne upošteva dejstva, da se oporoka nanaša na premoženje, to pa obsega tudi pravice. Iz tega sledi, da je bil pravilno uporabljen 132. člen Zakona o dedovanju, ki govori o zapuščini. Zapuščina je po 2. členu tega zakona premoženje, ki je predmet dedovanja. Stvari in pravice, ki pripadajo zapustniku, sestavljajo njegovo premoženje, to pa je po njegovi smrti zapuščina, ki po samem zakonu preide na dediče v trenutku zapustnikove smrti (132. člen Zakona o dedovanju).

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da je toženec prejel od M. 30.000 DEM za nakup stanovanja. Z drugačnimi revizijskimi trditvami, po katerih naj bi bil samo nekakšen spolnitveni pomočnik Z. K., toženec izpodbija dejanske ugotovitve. Po 3. odstavku 385. člena ZPP to ni dovoljeno, zato revizijsko sodišče teh revizijskih navedb ne more obravnavati.

O tem, zakaj mora toženec vrniti vrednost 30.000 DEM in ne več, imata sodbi obširne razloge. Na potrdilu z dne 15.8.1992 je toženec potrdil prejem tega zneska od M. M. je s tožbo izrazila svojo voljo, da uveljavi vrnitev tega zneska. Vse to je obširno pojasnjeno v obeh sodbah. Ker gre za dejanske ugotovitve, jih revizijskemu sodišču ni treba ponavljati.

Kršitve postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP ni. Toženec to kršitev pojasnjuje s trditvijo, da se sodba druge stopnje le sklicuje na razloge prve stopnje in je zato ni mogoče preizkusiti. Toda ta trditev ni točna. Sodba druge stopnje sicer posebej pove, da soglaša z ugotovitvami prvega sodišča (tretji odstavek na četrti strani obrazložitve), vendar v nadaljevanju navaja svoje razloge o vseh vprašanjih, ki jih je postavila pritožba tožene stranke. Ti razlogi so obširni, jasni in izčrpni.

Tožena stranka se je res uprla razširitvi tožbenega zahtevka, ki pomeni spremembo tožbe. Toda z izpodbijano sodbo je ugodeno samo prvotnemu tožbenemu zahtevku. Vse, kar je tožeča stranka uveljavljala dodatno k prvotnemu zahtevku, je bilo zavrnjeno. Zato sprememba zahtevka nima nikakršnega vpliva na sodbo, ki jo tožena stranka izpodbija. Kršitev postopka, ki jo v zvezi s tem uveljavlja tožena stranka, ne pomeni kršitve po 1. odstavku 354. člena ZPP, ker ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Po prvem odstavku 362. člena ZPP odloči sodišče druge stopnje praviloma brez obravnave. Ustna obravnava se izvede le izjemoma, če drugostopni senat spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti dokaze. Drugostopni senat na tak pritožbeni predlog ni vezan. Odločitev o ustni obravnavi sprejme na podlagi lastne presoje pravilnosti prvostopne ocene dokazov. V tej zadevi je sodišče druge stopnje odločilo na seji. Svojo odločitev, da ne izvede ustne obravnave, je obrazložilo. S tem je ravnalo v skladu s 362. členom ZPP, kar pomeni, da kršitev po 7. točki drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).