Jedro

Za ugotovitev okoliščine, da se družina ni mogla vrniti v domovino vse do 14.4.1947 zaradi materine bolezni, bo tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrebno dopolniti postopek po napotkih tožene stranke ter šele nato odločiti o stvari, pri čemer je glede na določbe 16. člena ZZVN aktivno dokazno breme na strani tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 29.1.2003, s katero je ta v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 17.9.2002 in zadevo vrnila v ponovni postopek in odločanje. Organ prve stopnje je tožniku ob že priznanem statusu žrtve vojnega nasilja, s pripadajočimi pravicami, z navedeno odločbo priznal še pravico do doživljenjske rente od 1.1.1946 do 14.4.1947. Tožena stranka je menila, da je bilo o zadevi odločeno na podlagi nepopolno zbranih dokazov in nejasnega dejanskega stanja. Iz zahtevka tožnika je razvidno, da se v domovino po koncu vojne niso mogli vrniti, ker je bila mati tolmač, oče in brat pa sta prisilno delala, kasneje pa se je v postopku kot razlog za pozno vrnitev navajalo materino bolezen ter dejstvo, da je bil dom tožnikove družine požgan. V ponovnem postopku bo zato potrebno pridobiti dokumentacijo, ki bo izkazovala, da je bila tožnikova mati res v bolnišnici do leta 1947, saj je le ta razlog možno upoštevati po določbah 13. Člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01, 64/01 in 110/02, v nadaljevanju: ZZVN) kot razlog za pozno vrnitev v domovino.

Po mnenju sodišča prve stopnje je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Za priznanje pravic žrtve vojnega nasilja po 31.12.1945 je potrebno izkazati, da se oseba ni mogla vrniti v domovino pred tem datumom iz razlogov, ki jih sama ni povzročila. Sodišče je pritrdilo toženi stranki, da delo očeta pri ameriški vojski ni mogoče šteti za razlog, ki bi preprečeval vrnitev družine. Materina bolezen od 1945 do 1947 pa ni izkazana do te mere, da bi omogočala nedvoumen zaključek, da se tožnik prav zaradi tega ni mogel vrniti do 14.4.1947. V ponovljenem postopku bo zato tožnik ta razlog moral dokazati, pri čemer pa bi ravno potrdilo o materinem bivanju v bolnišnici imelo največjo dokazno vrednost. Tožnik v pritožbi navaja, da se ne more strinjati z odločitvijo sodišča. Meni, da je iz arhivskega gradiva jasno razvidno, kdaj se je z družino vrnil iz izgnanstva. Sodišče je tudi premalo sledilo pričama P.Ž. in M.F., svojo odločitev pa je oprlo na izpovedbe prič, ki nikoli niso bile v izgnanstvu. Čudi se, da sodišče kot edini dokaz materine bolezni priznava le potrdilo iz bolnice ter se vprašuje, kako naj po 58 letih pridobi navedeno potrdilo, če se v Sloveniji listine izgubijo že v sedmih letih. Pritožbeno sodišče prosi, naj upošteva njegove ugovore ter potrdi odločbo Upravne enote K. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pred organom prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti zadostna dejanska podlaga za priznanje pravice do doživljenjske mesečne rente za čas od 1.1.1946 do 14.4.1947. Pravna podlaga za priznanje pravice, kot jo uveljavlja tožnik, so določbe 16. člena ZZVN, v katerih je določeno, da se renta prizna za vsak mesec pretrpljenega nasilja, pri čemer se čas trajanja prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja šteje v dejanskem trajanju do povratka v domovino. Če pa se je žrtev vojnega nasilja vrnila v domovino po 31.12.1945, se ji čas po tem datumu prizna le, če dokaže, da se pred tem datumom ni mogla vrniti iz razlogov, ki jih ni sama povzročila. Pritrditi je potrebno presoji sodišča prve stopnje in tožene stranke, da kot pravno relevantnega razloga za pozno vrnitev tožnikove družine v domovino v smislu citirane določbe ZZVN ni mogoče šteti očetovega dela za ameriško vojsko, kakor tudi ne dejstva, da je bil tožnikov dom požgan, čemur tožnik v pritožbi ne oporeka. Da pa je prav bolezen tožnikove matere bila vzrok vrnitvi družine v domovino šele v letu 1947, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v postopku pred organom prve stopnje ni bilo dovolj razčiščeno. Priči M.P. in A.A. sta namreč navajali, da se tožnikova družina v domovino ni mogla vrniti, ker je bil njihov dom požgan. Bolezen tožnikove matere je kot razlog za pozno vrnitev navajala le priča M.F., medtem ko sta tožnik in priča P.Ž. (tožnikova sestra) pred upravnim organom izjavila, da je bil glavni razlog očetova pomoč ameriški vojski, materino bolezen pa sta navedla kot dodatni razlog. Ob tem pa tudi ne gre prezreti, da je tožnik v svojem zahtevku z dne 8.1.2002 navajal, da je njegova mati v obravnavanem obdobju delala kot tolmač. Zato se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da zatrjevani razlog ni dokazan do te mere, da bi omogočal nedvoumni zaključek, da se družina zaradi materine bolezni ni mogla vrniti vse do 14.4.1947. Za popolno ugotovitev te pravno relevantne okoliščine bo zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča potrebno dopolniti postopek po napotkih tožene stranke ter šele nato odločiti o stvari, pri čemer je glede na določbe 16. člena ZZVN aktivno dokazno breme na strani tožnika.

Napačno pa tožnik razume napotek v izpodbijani sodbi, ko meni, da se lahko materina bolezen in njeno bivanje v bolnišnici dokazuje le s potrdilom, saj ima na voljo vsa dokazana sredstva po ZUP.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.