Jedro

Hitra hoja ali tek nazaj po črti na vojaškem poligonu med postrojitveno vajo ni nevarna dejavnost.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se ob ugoditvi pritožbi tožene stranke spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo Ljubljana je dolžna plačati tožeči stranki P. M.,... znesek 1.923.531 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila vse v roku 15 dni." Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 1.388.000 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu odškodninskemu zahtevku v zvezi z nezgodo, ki se mu je pripetila med služenjem vojaškega roka 10.9.1993. Ugotovilo je, da je tožnik padel vznak pri izvajanju obvezne vaje s hitro hojo ali tekom nazaj, pri čemer je šlo za tekmovanje. Tek nazaj pa tudi hitra hoja v takšnih okoliščinah je nevarna dejavnost. Po 173. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) se šteje, da škoda izvira iz takšne dejavnosti. Za škodo po prvem odstavku 174. člena ZOR odgovarja tisti, ki se ukvarja s takšno dejavnostjo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pridružilo se je mnenju prvega sodišča, da je vaja hoje nazaj v takratnih okoliščinah pomenila nevarno dejavnost. Steza je imela trdo betonsko podlago in na njej so se hkrati nahajali trije vojaki, od katerih se je najhitrejši uvrstil v nadaljnje tekmovanje. Hoditi je bilo treba po zarisani črti. Drugi vojaki so tiste na stezi vzpodbujali. Tožnik je pospešil, ko je videl, da zaostaja.

Tožena stranka je vložila revizijo proti tej sodbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo sodb nižjih sodišč tako, da bo zavrnjen tožbeni zahtevek, oziroma njuno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje. Trdi, da je zmotno stališče, da je hoja naprej - nazaj (izvedba teka naprej - nazaj) nevarna dejavnost. Vojaško usposabljanje, če ne gre za specialne situacije, ne pomeni nevarne dejavnosti. Znano je, da pri izvajanju takšne dejavnosti ne prihaja do poškodb. Vojaki so se predhodno ogreli, vaja je bila demonstrirana in priče so potrdile, da je šlo za čisto nerodnost tožnika. Ob povprečni pazljivosti je nesreča skoraj nemogoča. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišči nista popolnoma ugotovili dejanskega stanja.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

V tej odškodninski pravdi gradi tožnik svoj tožbeni zahtevek na objektivni odgovornosti tožene stranke, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Zakon opredeljuje kot nevarno tisto dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 154. člena ZOR). Pojem nevarne dejavnosti se pojavlja kot pravni standard, ki mu mora dati vsebino pravna praksa. Tako so si tožeča stranka kakor tudi nižji sodišči edini, da hoja ali tek nazaj ni nevarno početje. Temu stališču velja pritrditi. Ne pa tudi nadaljnjemu, da so bile ob urjenju vojakov, med katerimi je prišlo do tožnikove nezgode, takšne okoliščine, ki naj bi povzročile, da je sicer nenevarna dejavnost postala nevarna. Upoštevaje na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno dejansko stanje je mogoče sklepati, da takrat razmere niso bile nenavadne, težke, nevarne. Vaja je potekala na ravni, nedrseči površini. Šlo je za preprosto gibanje, saj se je moral vojak le gibati čim bližje črti. Res so bili na stezi sočasno trije vojaki, vendar so se gibali vštric, ne da bi drug drugega ovirali. Ker je šlo za pouk postrojitvenega pravila, je razumljivo, da ni šlo za tekmovalni tek v pravem pomenu te besede, marveč za hitro gibanje nazaj. Če primerjamo, so bile opisane okoliščine slej ko prej "manj nevarne" kot otroška igra med dvema ognjema ali športne igre, kot sta košarka in rokomet, kjer gre tudi za tek nazaj, povrhu pa takrat velja pozornost žogi in nasproti prodirajočim igralcem. Nadalje, med postopkom ni bilo zatrjevano, da bi pri takšni vojaški vaji prihajalo do poškodb. Tako ni mogoče pritrditi stališču, da bi šlo v obravnavanem primeru za dejavnost, ki bi bila po svoji naravi bolj nevarna za življenje in zdravje ljudi. Sodeč po opisih vseh prič in tožnika je bil vzrok padca običajna nevarnost, da se kdo zaplete z nogami.

Revizijsko stališče, da v tem primeru ni šlo za nevarno dejavnost, ker služenje vojaškega roka samo ob sebi to ni, in da ni šlo za nobeno posebno situacijo, se je izkazalo kot pravilno, pravna presoja nižjih sodišč glede pravnega standarda nevarne dejavnosti pa nepravilna. Tudi praksa vrhovnega sodišča podobnih primerov nesreč med služenjem vojaškega roka ne šteje kot posledic nevarne dejavnosti. Tako ni podlage za odgovornost tožene stranke. Reviziji je bilo zato treba ugoditi in izpodbijano sodbo tako spremeniti, da se tožbeni zahtevek zavrne (prvi odstavek 395. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Zaradi spremembe izpodbijane odločbe je bilo treba odločiti tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 166. člena ZPP 1977). Ker je tožeča stranka propadla v pravdi, mora toženi povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP 1977). Te je sodišče odmerilo po odvetniški tarifi in sicer za odgovor na tožbo, za dokazni predlog, za pritožbo in revizijo, za udeležbo na treh narokih za glavno obravnavo in za končno poročilo stranki (13700 točk kar da 1.370.000 SIT). Priznalo je tudi potne stroške za trikratni prihod na sodišče (v skupnem znesku 18.080 SIT).