Jedro

Pravilna je presoja, da je med strankama nastalo mandatno pogodbeno razmerje oziroma da je šlo za naročilo; da se toženec kot prevzemnik naročila (prvi odstavek 749. člena ZOR) ni ravnal po prejetih navodilih; ni pazil na naročiteljeve koristi (751. člen ZOR); ni imel naročiteljevega soglasja za odmik od naročila (prvi odstavek 752. člena ZOR). Zato se je znašel v položaju poslovodje brez naročila (drugi odstavek 752. člena ZOR), kar zadeva njegove pravice nasproti naročniku.

Tožniku kot naročniku gre povračilo (prvi odstavek 266. člena ZOR) navadne škode (celotna vrednost kupljenih pralnih strojev) in izgubljeni dobiček (razlika med nabavno vrednostjo strojev in kupnino, ki bi jo dobil od albanskega kupca).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Ob tretjem sojenju v tej zadevi je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženec plačati tožeči stranki tolarsko vrednost 28.100 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, obresti od tega zneska pa od 9.4.1992 po obrestni meri za vpogledne devizne hranilne vloge v DEM ter ji povrniti 323.265,00 SIT pravdnih stroškov.

Ugotovilo je, da toženec ni opravil naloge, ki mu jo je dala tožeča stranka - spremljati pralne stroje v Albanijo do albanskega kupca, prejeti od njega denar in ga izročiti tožeči stranki. Stroji so bili razloženi v Makedoniji. Toženec je izročil tožeči stranki le 12.300 DEM namesto dogovorjenih 40.400 DEM. Šlo je za ustni dogovor o naročilu.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno. Sprejelo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, zlasti še, ker je toženec sam na zadnji glavni obravnavi povedal, da bi moral B. (direktorju tožeče stranke) izročiti 40.400 DEM, da bi moral stroje dostaviti v Albanijo, ostali pa so v Makedoniji. Šlo je za naročilo po 749. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Poslovno razmerje med tožečo stranko in Š. ter med slednjim in tožencem ni pomembno za rešitev te zadeve.

Proti tej sodbi je vložil toženec vlogo z dne 19.2.1997, za katero je na poziv sodišča pojasnil, naj se obravnava kot revizija. Trdi, da je Š. pri obravnavanem poslu garantiral s svojim premoženjem in da bo posel speljal do konca. B. priče so bile podplačane, kar lahko dokaže. B. uvaža albanski konjak, s čimer je tožencu ukradel posel, vreden več 100.000 DEM. Zahteva nov postopek s poštenimi pričami.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim ni dovoljeno uveljavljati sicer pri drugih pravnih sredstvih dovoljenega izpodbojnega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). To pomeni, da so na dejansko stanje, kakršno je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno na nižji stopnji sojenja, vezani tako pravdni stranki kakor tudi revizijsko sodišče. Toženec pa skuša prav z vsemi trditvami v svoji vlogi izpodbiti dejanske ugotovitve nižjih sodišč, kot so te, da se je zavezal tožeči stranki opraviti posel (kot je sam priznal na zadnjem naroku za glavno obravnavo: dostaviti stroje v Albanijo in denar zanje prinesti od tam), zdaj pa trdi, da je bila to Š. naloga. S tem načenja pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. S predlogom, da bo dokazal podkupljivost zaslišanih prič, nadalje naj se opravi nov postopek s poštenimi pričami, naj se preveri dogovor med B. in Š. - pa uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar, kot rečeno, tudi ni dovoljeno.

Trditev o tem, kako je direktor tožeče stranke toženca prevaral pri poslu s konjakom in ga prikrajšal za provizijo, tudi ni mogoče upoštevati, saj te okoliščine z rešitvijo obravnavane zadeve niso povezane. Po drugi strani pa toženec v tem postopku ni postavil morebitnega pobotnega ugovora.

Edini materialnopravni razlog, ki ga mimogrede omeni revizija, je ta, da "za ta posel ni podpisal". Pravilna je na nižjih stopnjah sojenja sprejeta pravna opredelitev razmerja, ki je nastalo med strankama - da je šlo za naročilo (nalog), ki ga ZOR ureja v XVIII. poglavju. Kot je bilo tožencu med postopkom že večkrat pojasnjeno, se za tak pravni posel ne zahteva nikakršna obličnost. Zadostuje torej ustni dogovor.

Revizijsko sodišče je tudi po uradni dolžnosti preizkusilo, ali je bilo pri razsoji v tem sporu pravilno uporabljeno materialno pravo. Pri tem je ugotovilo, da se je to zgodilo. Pravilna je namreč presoja, da je med strankama nastalo mandatno pogodbeno razmerje oziroma da je šlo za naročilo; da se toženec kot prevzemnik naročila (prvi odstavek 749. člena ZOR) ni ravnal po prejetih navodilih; ni pazil na naročiteljeve koristi (751. člen ZOR); ni imel naročiteljevega soglasja za odmik od naročila (prvi odstavek 752. člena ZOR). Zato se je znašel v položaju poslovodje brez naročila (drugi odstavek 752. člena ZOR), kar zadeva njegove pravice nasproti naročniku. Sicer pa mu odškodninsko odgovarja, ker opravljene naloge ni v celoti opravil kot dober gospodar (prvi odstavek 751. člena, prvi odstavek 18. člena ter prvi in drugi odstavek 262. člena ZOR). Tožniku kot naročniku gre povračilo (prvi odstavek 266. člena ZOR) navadne škode (celotna vrednost kupljenih pralnih strojev) in izgubljeni dobiček (razlika med nabavno vrednostjo strojev in kupnino, ki bi jo dobil od albanskega kupca).

Revizija torej v pretežnem delu uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sicer pa ne gre za razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato jo je bilo potrebno zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).