Jedro

Veljavno delovno dovoljenje ne zadostuje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, če organ oceni, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS. 5. alineja prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 določa, da se dovoljenja za prebivanje v RS tujcu ne izda že zgolj zaradi razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS. Torej niti ni potrebno, da bi bila z neko oblastveno odločbo državnega organa domneva izkazana, ampak zadostuje že to, da obstajajo razlogi za tako domnevo. Zakonodajalec je postavil zelo stroge kriterije in glede na citirano določilo ni potrebno, da bi nekdo moral biti obsojen za kaznivo dejanje oziroma odgovarjati za prekršek oziroma da bi se moral tak postopek že začeti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela tujca, ki jo je vložila gospodarska družba A. d.o.o. Pri razlogih za zavrnitev se tožena stranka sklicuje na določilo 5. alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki določa, da se dovoljenja za prebivanje tujca ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka je namreč ugotovila, da je tožnik še vedno eden izmed zakonitih zastopnikov – direktor družbe B. d.o.o. in da je v skladu s 15.a členom Zakona o prekrških odgovorna oseba tudi odgovorna za prekršek, ki ga stori s svojim dejanjem pri opravljanju dejavnosti pravne osebe. Družba B. d.o.o. pa ni izplačevala plač zaposlenim v obdobju od meseca novembra 2011 dalje. Navedeno je prekršek po Zakonu o delovnih razmerjih, za katerega se poleg pravne osebe kaznuje tudi odgovorno osebo pravne osebe. V Zakonu o delovnih razmerjih je namreč v 44. členu določeno, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela. Neizplačilo plače je prekršek po prvem odstavku 217. člena Zakona o delovnih razmerjih. Poleg tega družba B. d.o.o. od 4. 7. 2013 dalje nima odprtega transakcijskega računa, ki bi ga po določilih tretjega odstavka 37. člena Zakona o davčnem postopku morala imeti, to pa toženi stranki predstavlja sum, da se bodo plačila družbe izvajala gotovinsko, kar je tožnik na zapisnik tudi potrdil, navedeno ravnanje pa je v nasprotju z določili Zakona o davčnem postopku. V prvem odstavku 36. člena tega zakona je določeno, da morajo med drugim pravne osebe in samostojni podjetniki, posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune, odprte pri ponudnikih plačilnih storitev, razen če gre za plačila v manjših zneskih. Te kršitve pa predstavljajo toženi stranki utemeljen razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožnik je dal izjavo pred izdajo odločbe, kjer je navajal, da družba B. d.o.o. ni mogla več plačevati obveznosti, ker jo je drugi družbenik oškodoval. Drugi razlog pa je kriza v Sloveniji. Zaradi tega se je tožnik zaposlil v drugem podjetju, da bi zaslužil denar in poplačal dolgove v podjetju B. d.o.o. Ne glede na izjavo stranke pa ostaja dejstvo, da so bile kršitve v zvezi s poslovanjem družbe nesporno ugotovljene in da je tožnik kot zakoniti zastopnik družbe za te kršitve odgovoren. Tožnik bi se kot 49 % lastnik in direktor družbe B. d.o.o. moral zavedati, kakšna je njegova odgovornost v podjetju in pravočasno ukrepati za pravilno in zakonito poslovanje družbe. Tožnik pa po lastni izjavi ni delal, ker ga je preživljal oče, vendar pa je po podatkih iz uradnih evidenc obveznega zdravstvenega zavarovanja vseeno ostal prijavljen kot zaposlena oseba v podjetju.

Tožnik v tožbi navaja, da ima še vedno veljavno delovno dovoljenje in da je imel že tudi dovoljenje za bivanje v Republiki Sloveniji do junija 2013, vendar pa je zamudil rok za podaljšanje tega dovoljenja in je zato moral vložiti prošnjo za izdajo prvega dovoljenja. Ker je imela njegova družba B. d.o.o. težave zaradi neplačil storitev, dejansko ni mogel plačati vseh prispevkov iz naslova Zakona za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in davkov, zato se je zaposlil pri družbi A. d.o.o., da bi zaslužil denar za poplačilo zapadlih terjatev. Neplačilo prispevkov še ne potrjuje domneve, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Do sedaj še ni bil niti obsojen niti za kazniva dejanja niti za prekršek, zato tožena stranka ni mogla domnevati, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naj naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

ZTuj-2 v 5. alineji prvega odstavka 55. člena določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je podan navedeni razlog za zavrnitev dovoljenja. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev iz odločbe tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik eden izmed zakonitih zastopnikov družbe B. d.o.o. Izola in da tožnik kot zakoniti zastopnik družbe tudi odgovarja za poslovanje družbe ter da bi moral pravočasno ukrepati za pravilno in zakonito poslovanje družbe.

V zvezi z tožbeno navedbo, da ima tožnik še vedno veljavno delovno dovoljenje, sodišče pojasnjuje, da zgolj to še ne zadostuje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, če organ oceni, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je imelo tožnikovo podjetje težave zaradi neplačila storitev, pa sodišče meni, da je odgovorna oseba zaradi tega še vedno zavezana, da zagotovi, da družba plačuje prispevke, tožnik pa v tožbi sam trdi, da dejansko ni plačal vseh prispevkov.

Ne glede na to, da tožnik ni bil obsojen niti za kazniva dejanja niti za prekršek, pa ZTuj-2 glede na določilo 5. alineje prvega odstavka 55. člena postavlja strožja merila. Ni potrebno, da bi moral biti tujec obsojen oziroma spoznan za odgovornega za prekršek, saj iz navedenega določila to ne izhaja. Določilo 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 namreč določa, da se dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda že zgolj zaradi razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Torej niti ni potrebno, da bi bila z neko oblastveno odločbo državnega organa domneva izkazana, ampak zadostuje že zgolj to, da obstajajo razlogi za tako domnevo. Zakonodajalec je nedvomno tu postavil zelo stroge kriterije in glede na tako določilo ni potrebno, da bi nekdo moral biti obsojen za kaznivo dejanje oziroma odgovarjati za prekršek oziroma, da bi se moral tak postopek že začeti.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek za povrnitev stroškov postopka, saj tožnik do povrnitve stroškov ni upravičen. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 namreč določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.