Jedro

Ne sme ostati prezrto, da gre pri začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja za omejevalni ukrep še preden je bil obdolženi spoznan za krivega, ko je torej pridobljeno zakonsko opravičilo za izrek omenjene stranske kazni. Namesto z retributivnim sankcioniranjem imamo tako opraviti s preventivnim sankcioniranjem, ki mora biti, podobno kot pri priporu, zaradi izostalega krivdnega substrata restriktivno in ob polnem upoštevanju načela sorazmernosti, kot je sicer uveljavljano v ustaljeni ustavnopravni praksi (prim. odločba Ustavnega sodišča U-I-328/2004 z dne 29. 5. 2008). Zadnje pomeni, da morajo biti pri oceni tveganja, na katerega se pritožnica sklicuje, skupaj upoštevane obdolženčeva osebnost, prejšnje življenje in način storitve kaznivega dejanja, ki najprej utemeljujejo bojazen, da bo še naprej ogrožal javni promet in šele nato predvidevanje, da mu bo izrečena navedena stranska kazen ali varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je po preiskovalni sodnici ugodilo predlogu zagovornika obdolženega S.L. ter obdolženemu po četrtem odstavku 137. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vrnilo vozniško dovoljenje št. ..., izdano s strani UE ... z dne 12. 3. 2012. To je bilo storjeno s sklepom I Kpr 35669/2014. 2. Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da obdolženemu navedeno vozniško dovoljenje odvzame za čas trajanja kazenskega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica je v pritožbeni obrazložitvi prepričana, da so okoliščine za začasni odvzem vozniškega dovoljenja obdolženemu še zmeraj podane. Obdolženčeva udeležba v prometu je glede na način storitve kaznivega dejanja in upoštevaje posledice zelo tvegana, medtem ko obdolženčeve težave s prihodi v službo in dosedanja nekaznovanost za prekrške navedenega tveganja ne zmanjšujeta. Razen tega gre pri kaznivem dejanju, za katerega se obdolženi nahaja v kazenskem postopku, za takšno ogrožanje, da je obvezen tudi izrek stranske kazenske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila.

5. Zadnje nedvomno drži in prav ima pritožnica tedaj, ko opozarja, da obdolženčeve težave s prihodi v službo vrnitve vozniškega dovoljenja same zase ne dovoljujejo. Vendar po drugi strani ne sme ostati prezrto, da gre pri začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja za omejevalni ukrep še preden je bil obdolženi spoznan za krivega, ko je torej pridobljeno zakonsko opravičilo za izrek omenjene stranske kazni. Namesto z retributivnim sankcioniranjem imamo tako opraviti s preventivnim sankcioniranjem, ki mora biti, podobno kot pri priporu, zaradi izostalega krivdnega substrata restriktivno in ob polnem upoštevanju načela sorazmernosti, kot je sicer uveljavljano v ustaljeni ustavnopravni praksi (prim. odločba Ustavnega sodišča U-I-328/2004 z dne 29. 5. 2008). Zadnje pomeni, da morajo biti pri oceni tveganja, na katerega se pritožnica sklicuje, skupaj upoštevane obdolženčeva osebnost, prejšnje življenje in način storitve kaznivega dejanja, ki najprej utemeljujejo bojazen, da bo še naprej ogrožal javni promet in šele nato predvidevanje, da mu bo izrečena navedena stranska kazen ali varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.

6. Po preiskovalni sodnici ugotovljena okoliščina, da obdolženi do sedaj še ni bil kaznovan in ne obravnavan zaradi prekrška, potemtakem ne more biti zanemarljiva, način storitve dejanja v obravnavanem primeru pa ne tako vse obsegajoč, da bi bilo mogoče že na njegovi podlagi sklepati (se bati), da bo obdolženi z udeležbo še naprej ogrožal promet. Glede tega pritožnica torej nima prav, pa tudi kakšnih posebnosti v zvezi z obdolženčevo osebnostjo v pritožbeni obrazložitvi ni navajala ter jo je bilo zato po obrazloženem zavrniti (tretji odstavek 402. člena ZKP).