Jedro

Poročilo CDS, katerega namen je razjasnitev določenih dejanskih vprašanj, ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja: izvidu, to je ugotovitvam dejstev, sledi mnenje, katerega bistvo je ocena dejstev s stališča stroke oziroma pravil znanosti. CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki organ kot socialnega skrbstva nastopa kot specifičen pomočnik sodišča in z njim sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. Z zbiranjem podatkov o osebnih in družinskih razmerah otrok in njihovih staršev opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaju sodnega izvedenca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj se mladoletna otroka D. in L. Ž. z dnem izdaje sodbe dodelita v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu D. Ž., toženka in mladoletna otroka pa imajo pravico do medsebojnih stikov, pri čemer naj se toženi stranki naloži plačevanje preživnine 50.000 SIT za oba. Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 223.400 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2006 do plačila. Ocenilo je, da se okoliščine v zvezi z dodelitvijo mladoletnih tožnikov od razvezne sodbe z dne 26.10.2004 opr. št. P 107/2004 niso spremenile.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z oceno sodišča prve stopnje in poudarilo, da je predmet obravnavanja v tej zadevi vprašanje predodelitve mladoletnih otrok, pri čemer pa niso bili ugotovljeni nobeni konkretni razlogi, zaradi katerih bi ju bilo smiselno iztrgati iz okolja, v katerem sedaj živita s toženko.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbo v delu, ki se nanaša na mladoletnega D., spremeni tako, da se zahtevku ugodi, v delu, ki se nanaša na mladoletnega L. pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Bistveni poudarki obširne revizije so naslednji: Sodišče druge stopnje ni obravnavalo vseh pritožbenih razlogov oziroma nanje ni odgovorilo. S tem je bila kršena pravica strank do kontradiktornega postopka, ki vključuje dolžnost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, oceni njihovo dopustnost in relevantnost, in se do tistih, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. V nadaljevanju konkretizirano našteva pritožbene navedbe, glede katerih pritožbeno sodišče po njenem mnenju ni zavzelo stališča. Podana je bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku: (Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., ZPP), ker sodišče ni neposredno izvajalo dokazov. Tako ni dopustilo zaslišanja delavcev Centra za socialno delo (CSD), ki so pisali poročilo, niti učiteljic otrok. ZPP ne pozna izvajanja dokazov preko poročil; edino poročilo, o katerem govori, je poročilo o svetovalnem razgovoru pristojnega organa za socialne zadeve. V zakonu ni omenjeno, da bi CSD lahko pisal poročila ali celo podajal mnenja. ZPP taksativno našteva, kateri so dokazi in kako se izvajajo. Izvajanje dokazov z nekakšnimi "poročili" je protizakonito. Ni jasno, ali je sodišče ta dokaz izvedlo na predlog tožene stranke ali po uradi dolžnosti. Če je to storilo po uradni dolžnosti, bi moralo obrazložiti, zakaj. Tožeči stranki ni jasno, kakšna je pravna narava spornih "poročil", saj sta sodišči uporabili izraze: "poročilo", "izpoved", "mnenje" in "listine". Tožeči stranki je bilo onemogočeno dokazovati neverodostojnost poročil. Sodišče ne more brez soglasja pravdnih strank uporabiti pisnih izjav, prič ampak jih mora neposredno zaslišati. Če zaradi nekonkretiziranega dokaznega predloga zaslišanje prič ni bilo dovoljeno, se tudi njihove pisne izjave ne bi smele uporabiti.

Tožeča stranka ima pravico zaslišati učiteljice Osnovne šole D. in vse druge osebe, ki so pisale poročilo te osnovne šole z dne 4.4.2006, in vzgojiteljice vrtca, ki so pisale poročilo z dne 12.4.2006. Razlaga, da tožeča stranka ni navedla nobenega konkretnega dejstva ali okoliščine, iz katere bi bilo mogoče sklepati na nestrokovnost in neobjektivnost poročil, je nesprejemljiva. Popolnoma nejasno je, ali so uslužbenke CSD, učiteljice in vzgojiteljice otrok priče ali izvedenci. Po mnenju tožeče stranke so te osebe priče, ki ne morejo pisati nikakršnih "poročil", ampak lahko zgolj izpovedujejo o dejstvih, ki so jih same neposredno zaznale. Iz tega sledi, da bi jih bilo treba neposredno zaslišati na glavni obravnavi. Mnenje v pravdnem postopku lahko podajo zgolj izvedenci, ne pa kdorkoli. Nihče od navedenih subjektov ni bil imenovan za izvedenca, zato ne bi smel podati mnenja.

Podrejeno opozarja ne nesprejemljivost omenjenih poročil. CSD je navedel, da ni opravil razgovora z otrokoma, hkrati pa je stanje obeh otrok ocenil kot idealno. Ker ni jasno, ali sodišče prve stopnje tisto, kar so povedale učiteljice in vzgojiteljice, šteje za izpoved prič ali za mnenje izvedencev, je sodba tudi nerazumljiva. Sodišče druge stopnje bi se moralo opredeliti, v katero kategorijo klasičnih sredstev uvršča "poročilo".

Izvedenec klinični psiholog bi moral svoje mnenje oziroma izvid podati ustno na obravnavi, kot popolnoma jasno in nedvoumno določa ZPP. Ker je sodišče prve stopnje dopustilo, da je izvedenec izdelal pisno izvedensko mnenje, je zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP.

Izvedenec je izdelal izvedensko mnenje, kateremu manjka izvid s konkretnimi rezultati vseh testov. Tožeča stranka zahteva vpogled v izvid - kakšne postopke je izvedel izvedenec, kakšni so bili konkretni in neposredni izsledki teh postopkov in katera konkretna dejstva so razkrili. Takšna pravica tožeče stranke izhaja iz ZPP in Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (Uradni list RS - MP, št. 7/94) in Ustave Republike Slovenije (Ustava), kar je bilo posebej poudarjeno v sklepu Vrhovnega sodišča z dne 9.2.2006, opr. št. II Ips 772/2005. Tožeča stranka ima pravico, da vse rezultate izvedenčevega dela preveri s strokovnim pomočnikom oziroma privatnim izvedencem, česar pa v konkretnem primeru ne more storiti, ker ne razpolaga s potrebnimi podatki.

Tožeča stranka osporava pravilnosti mnenja. Iz vseh odgovorov otrok na vprašanja in rezultatov vseh testov izhaja, da sta oba otroka v hudi stiski in da bi želela živeti pri očetu. Ni razumljivo, da sodišče v zadevi ni dovolilo angažiranja drugega izvedenca.

Navedbe izvedenca T. o tem, kako naj bi otroka odgovarjala na vprašanja in kakšni so bili rezultati testov, se neresnične, argumenti sodišča prve stopnje, da je bil izvedenec pri svojem delu objektiven, pa so pomilovanja vredni. Izvedenec ni odgovoril niti na eno bistveno vprašanje. Odklonil je odgovor na vprašanje, kakšni so bili konkretni odgovori mladoletnega D. na konkretna vprašanja, kakšne konkretne naloge v okviru testa LTB je postavil otrokoma in kako je mladoletni D. rešil ta test, kakšne so metrijske karakteristike LTB testa, kaj je mladoletni D. narisal v okviru uporabljene metode s projektivno risalno tehniko, kakšni so bili konkretni stavki, ki jih je moral dopolniti mladoletni D., in kako je to storil, kakšne konkretne naloge sta otroka dobila pri testiranju indeksa šolskih frustracij, in kakšni so bili rezultati testiranja ter kako sta se otroka obnašala med pregledom. Takšno ravnanje izvedenca postavlja v položaj nezmotljivosti, saj trdi, da je njegova interpretacija dobljenih odgovorov nezmotljiva. Izvedenec bi moral strankam in sodišču npr. za vsak vprašalnik pokazati vprašanje, povedati kakšne odgovore sta podala otroka in na koliko različnih načinov je mogoče rezultate razlagati. Očitati mu je mogoče tudi, da ni izvedel klasičnih testov, ki jih izvajajo vsi izvedenci klinične psihologije v Sloveniji: Rorschach, test risanja družine, test začarane družine, test FAT. Dokumentacijo, ki jo je v spis predložila tožeča stranka, je izvedenec pri svojem delu enostavno ignoriral niti ni opravil testiranja samozavesti tožene stranke.

Ni res, da otroka izvedencu nista povedala, da sta pri materinih starših izpostavljena fizičnemu nasilju.

Ob pravilni interpretaciji psihodiagnostičnih sredstev se pokaže, da sta oba otroka izrazila željo, da bi živela pri očetu.

Sodišče prve stopnje se ne bi smelo sklicevati na izvedensko mnenje dr. T. P. iz prejšnjega postopka. Če bi zadostovalo njegovo mnenje, nov postopek sploh ne bi bil potreben. Tožeča stranka pa je v tožbi zatrjevala ravno dejstvo, da so se okoliščine spremenile, torej niso več takšne, kot so bile v času, ko je mnenje izdelal dr. T. P..

Izvedenec je jasno navedel, da je mladoletni D. celo v navzočnosti mame izpovedal, da si želi živeti pri očetu. Sodišče bi moralo njegovo željo upoštevati. Iz ustavne odločbe Ustavnega sodišča Up 359/01 jasno izhaja, da mora sodišče obrazložiti, zakaj je dalo prednost izvedenskemu mnenju, ne pa otrokovi želji. Iz odločbe Ustavnega sodišča Up 410/01 pa izhaja, da mora sodišče obrazložiti, katere konkretne okoliščine konkretnega primera upravičujejo dajanje prednosti mnenju izvedenca psihološke stroke pred željo otroka.

Sodišče prve stopnje tožeči stranki ni dodelilo nikakršnega roka, da bi po neposrednem zaslišanju izvedenca podala argumentirane in pisne pripombe v zvezi z njegovim delom.

Tožena stranka v laičnem odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, saj sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili nobenih nepravilnosti.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

O revizijskih ugovorih dejanske narave: V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in stranki vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje. Razloga napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati, zato so neupoštevne vse tiste revizijske navedbe, ki so po vsebini prikrita polemika z dejanskim stanjem. Trditve v reviziji o neresničnosti izjav izvedenca mag. R. T. o tem, kako sta otroka odgovarjala na zastavljena vprašanja, kakšni so bili rezultati testov in da otroka nista povedala, da bi bila pri materinih starših izpostavljena fizičnemu nasilju, zato ne zahtevajo podrobnejšega odgovora. Dejanskega značaja in zato nedovoljen je tudi revizijski očitek o nepravilnosti izvedenskega mnenja mag. R. T.. Predmet dokazovanja v obravnavani pravdni zadevi so bile trditve tožeče stranke o "spremenjenih razmerah glede razvoja in psihe otrok in njune želje" (navedba tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo 20.3.2006). Ker je bilo za dokazni zaključek o (ne)obstoju omenjenih pravno pomembnih dejstev nujno strokovno znanje s področja psihološke znanosti, je sodišče v ta namen pritegnilo izvedenca kliničnega psihologa, ki je abstraktna pravila stroke in psihološke znanosti ter izkušnje uporabil, da bi ugotovil pravno relevantna dejstva v zvezi s psihičnim stanjem in razvojem otrok ter njunimi željami. Omenjena pravila so torej služila oblikovanju spodnje premise sodniškega silogizma, ki je revizijsko sodišče ne sme preizkušati.

O vlogi CSD v postopkih iz razmerij med starši in otroki ter o pravni naravi poročil CSD: Tožeča stranka neutemeljeno marginalizira vlogo CSD v konkretnem sporu in družinskih zadevah nasploh. Ustava določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb (prvi odstavek 56. člena Ustave). Enako načelo je ponovljeno v drugem členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 - ur. p. b., 101/07, ZZZDR). Prav zaradi uveljavitve koristi otrok je zakonodajalec v številnih družinskih zadevah, v katerih so v ospredju koristi otrok, predpisal tesno sodelovanje sodišč in CSD. Čeprav so spori o vzgoji in varstvu otrok v sodni pristojnosti, mora sodišče ne glede na to, ali gre za postopek razveze zakonske zveze ali pa za (poročene) starše, ki ne živijo skupaj, oziroma za osebe, ki niso sklenile zakonske zveze, preden odloči o varstvu in vzgoji skupnih otrok, pridobiti mnenje CSD (drugi odstavek in tretji odstavek 105. člena ZZZDR). Takšna dolžnost sodišča mora ob uporabi analogije veljati tudi, če legitimirana stranka zahteva, naj se zaradi spremenjenih razmer izda nova odločba o varstvu in vzgoji otroka (četrti odstavek 421. člena ZPP). Razlog za takšno vlogo CSD v tovrstnih postopkih je treba iskati v značilnostih posebnega postopka iz XXVII. poglavja ZPP. Stranki sta v rednem postopku odgovorni, da v pravdni zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago in ponudita dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage (prvi odstavek 7. člena ZPP). Kljub širokim preiskovalnim pooblastilom sodišča v zakonskih sporih in sporih iz razmerjih med starši in otroki, ki skušajo relativizirati odvisnost dejanske podlage sodbe od aktivnosti strank (prvi in tretji odstavek 408. člena ZPP), obstaja nevarnost, da sodišče ne bo zvedelo za dejanske okoliščine oziroma ne bo zmoglo preveriti njihove resničnostne vrednosti, kar bi mu omogočilo pravilno odločitev.(1) Vlogo CSD v sporih o varstvu in vzgoji otrok je zato iskati v skrbi za javni interes, ki je v varstvu koristi otrok. Ne drži torej, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je pridobilo poročilo CSD Ilirska Bistrica, prekoračilo svoja pooblastila.

Revizijsko sodišče že na načelni ravni zavrača stališče tožeče stranke, da glede kroga dokaznih sredstev velja numerus clausus oziroma da so ta v ZPP našteta taksativno. Po mnenju pravne teorije, ki ji sledi tudi sodna praksa, seznam dokazil ni izključen, saj iz njihovega naštevanja ne izhaja, da bi bila druga nedopustna.(2) Poleg tega pa je mogoče poročilo CSD, kot bo prikazano v nadaljevanju, uvrstiti v kategorijo klasičnih dokaznih sredstev.

Poročilo CSD I. z dne 18.4.2006 v uvodnem delu vsebuje določene ugotovitve glede stanovanjskih prilik otrok, njunega odnosa do šole, vrtca in aktivnosti v prostem času, pri čemer so povzete izjave, pridobljene od obeh staršev. Opisu dejanskega stanja oziroma povzetku izjav staršev sledi mnenje (zadnji odstavek poročila), v katerem je CSD I. zavzel svoje stališče o koristih otroka v perspektivi njunega bodočega razvoja. Takšno poročilo, katerega namen je razjasnitev določenih dejanskih vprašanj, ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja: izvidu, to je ugotovitvam dejstev, sledi mnenje, katerega bistvo je ocena dejstev s stališča stroke oziroma pravil znanosti (primerjaj z 246. členom ZPP). Posebnost mnenja CSD, ki je v tem, da se poročilo pogosto nanaša na konkretna dejstva in stanja zunaj procesa, ki so jih zaznali strokovni delavci CSD, po oceni revizijskega sodišča nima takšne teže, da bi poročilu lahko pripisali naravo nekakšne "pisne izjave priče", kot sugerira tožeča stranka. Odločilno je, da je CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki organ socialnega skrbstva, ki nastopa kot specifičen pomočnik sodišča in z njim sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. Z zbiranjem podatkov o osebnih in družinskih razmerah otrok in njihovih staršev opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaju sodnega izvedenca.(3) O očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, ki se nanašajo na jamstva v dokaznem postopku: Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedencem kliničnim psihologom izvedlo tako, da je odredilo, naj izvedenec izdela pisno izvedensko mnenje, čemur je iz razloga, ker je imela tožeča stranka na pisno ekspertizo številne pripombe, sledilo obširno ustno zaslišanje izvedenca na naroku. Določba 253. člena ZPP sodišču ne zapoveduje, da bi moral izvedenec mnenje podati na obravnavi. Izbor načina je v skladu z načelom formalnega procesnega vodstva, ki je v rokah sodišča, prepuščeno sodišču. Pri tem je samostojno in ni vezano na nikakršne predloge strank. Ker pisna komunikacija po izdelavi pisnega izvedenskega mnenja pogosto ne more nadomestiti neposrednega in ustnega zaslišanja izvedenca, pa mora pisnemu izvedenskemu mnenju, kadar so zaradi nejasnosti ali pomanjkljivosti potrebna dodatna pojasnila, slediti njegovo zaslišanje na naroku za glavno obravnavo. Prav to je storilo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, zato ni zagrešilo ne relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 4. oziroma prvega odstavka 253. člena ZPP, še manj pa absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka zmotno meni, da ima pravico do zaslišanja vseh oseb, ki so pisale poročilo CSD, poročilo osnovne šole in poročilo vrtca, ne da bi za to navedla kakršnekoli razloge. Pojasnjeno je že bilo, da strokovni delavci centra za socialno delo, podobno pa velja za strokovno osebje v osnovni šoli in vrtcu, nimajo statusa klasičnih prič. Posebno previdnost narekuje tudi dejstvo, da v sporu iz razmerij med starši in otroki delovanje omenjenih institucij ni omejeno na dajanje mnenja in sporočanja podatkov sodišču in tudi ne na čas konkretnega pravdnega postopka, temveč se nadaljuje po končanem sodnem sporu (lahko pa se je že začelo prej) - zaradi česar dela strokovnih delavcev različnih strok pri centru za socialno delo in strokovnega osebja v osnovni šoli in vrtcu ne usmerjajo le procesna pravila, temveč tudi pravila stroke.(4) Pretirano bi bilo sicer trditi, da je zaslišanje omenjeni oseb enkrat za vselej in v vseh primerih nedopustno. Vsekakor pa morajo obstajati tehtne okoliščine, da bi sodišče ugodilo takšnemu dokaznemu predlogu stranke, ki mora biti jasno, konkretizirano in podkrepljeno z argumenti. Pavšalen dvom o verodostojnosti poročil omenjenih institucij ne zadošča. Posebej o graji tožeče stranke v smeri okrnitve njene pravico do izjave v zvezi z izvedenskim mnenjem kliničnega psihologa: Stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 772/2005(5), je posledica gledanja, da se pomen in konkretna vsebina načela kontradiktornosti, ki ga v skladu z 22. členom Ustave zagotavlja 5. člen ZPP, ne izčrpa s pravico do "navedbe o predlogih in zahtevkih nasprotne stranke", temveč je vsebina tega načela bistveno širša. Nanaša se tudi na dokazni postopek, saj iz njegove vsebine med drugim izhaja, da mora biti pri izvajanju dokaza zagotovljena enakopravnost strank, da ima stranka pravico predlagati dokaze in se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, biti prisotna ob izvajanju dokazov in postaviti vprašanja pričam in izvedencem ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja. Graja tožeče stranke, katere bistvo je v očitku, da ji je bilo iz razloga, ker je izvedenec odklonil odgovore na vprašanja, ki so se nanašala na konkretne rezultate, dobljene s pomočjo psihodiagnostičnih sredstev, onemogočena vsebinska kritika izvedenskega mnenja, se dotika občutljivega področja uporabe psihološke stroke in znanosti v dokazne namene. Izvedenec psiholog se pri izdelavi izvedenskega mnenja ni dolžan ravnati le po procesnih opravilih, ampak ga usmerjajo tudi pravila stroke in etična pravila. Psihološke znanosti ni mogoče zreducirati na togo uporabo splošno priznanih kriterijev oziroma njihovo šablonsko vrednotenje, saj v psihološki eksploraciji prihaja do spontanega, v svojem bistvu neponovljivega stika med izvedencem in preiskovancem, ki izvedencu pomaga ovreči ali potrditi njegove hipoteze. Vendar pa se revizijskemu sodišču v konkretni pravdni zadevi s tem vprašanjem niti z dilemo, ali dati prednost pravici stranke do izjave ali načelu zaupnosti kot etičnemu pravilu psihologov(6), kot bo razvidno iz nadaljevanja, ni bilo treba ukvarjati.

Razlikujemo bistvene in nebistvene kršitve določb pravdnega postopka. V postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi se upoštevajo le tiste kršitve procesnih pravil, ki so vplivale ali mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, torej bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Druge kršitve, torej tiste, ki so brez pomena za izid postopka ali realizacijo določenih drugih procesnih ciljev, so nebistvene in zato stranka nima nobenega razloga za izpodbijanje takšne odločbe.(7) Za utemeljenost revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej ne zadošča, če se izkaže, da sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, saj mora obstajati tudi koneksnost ali domneva koneksnosti z rezultatom nepravilnega sojenja ali s kršitvami določenih drugih pravno varovanih interesov v pravdi. Tožeča stranka je svojo zahtevo za izdajo nove odločbe o varstvu in vzgoji otrok gradila na spremenjenih razmerah glede razvoja in psihe otrok in njunih željah. Sodišče prve stopnje je kot del dejanske podlage sodbe prejelo izvedenčevo ugotovitev, da se mladoletni D. zavestno odloča za očeta in boji, da bi mu manjkala mama, projektivne preizkušnje pa so pokazala podzavestno potrebno po obeh starših, mladoletni L. pa se na kognitivnem in čustvenem področju še ni sposoben zavedati nastale situacije. Obe izvedenčevi ugotovitvi o dejstvih sta posredno vplivali na dokazno oceno sodišča, ko je v skladu z načelom proste presoje dokazov sklepalo, ali je podana normativna konkretizacija spremenjenih okoliščin iz četrtega odstavka 421. člena ZPP. Za oceno o nebistveni naravi očitanih kršitev določb pravdnega postopka je pomembno dvoje. Prvič, izvedenčeva ugotovitev, da je mladoletni D. izrazil verbalno željo živeti pri očetu, za tožečo stranko ugodna. Drugače povedano: četudi bi se izkazalo, da je sodišče določeno procesno določbo uporabilo nepravilno, tožeča stranka zaradi tega ni trpela nobene negativne posledice, saj je dokazala resničnost tistega, kar je zatrjevala. Kar pa zadeva mladoletnega L., je pomembno, da tožeča stranka ni grajala ključne izvedenčeve ugotovitve, da se na kognitivnem in čustvenem področju ne zaveda nastale situacije. Celo sama tožeča stranka torej ne stoji na stališču, da so postopkovne kršitve, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje, vplivale na presojo otrokove sposobnosti razumeti pomen postopka in njegove pravne posledice. Ob tej ključni ugotovitvi pa je povsem irelevantno, kakšno je mnenje mladoletnega L. Ker je bil rezultat dokazovanja z izvedencem kliničnim psihologom za tožečo stranko ugoden (glede mnenja mladoletnega D.) oziroma ker ni izpodbijala dejanske ugotovitve v zvezi z emocionalnim in kognitivnim dojemanjem situacije s strani mladoletnega L., je tožeča stranka kljub domnevni kršitvi realizirala cilj, ki ga je zasledovala z dokazom z izvedencem. Kršitev postopka, četudi bi bila podana, zato ni bistvena.

O ostalih očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka: Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo novega izvedenca kliničnega psihologa. Kot je bilo pravkar pojasnjeno, je mogoče na podlagi analize rezultata dokazovanja z izvedencem kliničnim psihologom, seveda ob predpostavki, da temelji na racionalnem pristopu, napraviti sklep o pozitivnem izidu za tožečo stranko, saj se je njena trditev (da želi D. biti pri očetu) izkazala za resnično, ugotovitev v zvezi s stopnjo zrelosti mladoletnega L.a pa ni prerekala. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga tožeče stranke torej tičijo povsem drugje in jih ni mogoče iskati v "neenotnih standardih sodne prakse", na katere namiguje tožeča stranka v reviziji s primerjavo z odškodninsko zadevo, katere predmet je poškodba vratne hrbtenice.

Upoštevajoč uspeh dokazovanja z izvedencem kliničnim psihologom za tožečo stranko, bi bilo procesno dejanje, v okviru katerega bi sodišče opravilo neformalen razgovor z mladoletnim D., z njegovega stališča neekonomično, s stališča otroka pa tudi potencialno škodljivo. Kakšna je njegova želja, je povedal izvedencu, kar povsem zadošča. S tem, ko sodišče prve stopnje tožeči stranki ni določilo roka, da bi po neposrednem zaslišanju izvedenca kliničnega psihologa podala pisne pripombe, ji ni odvzelo možnosti, da sodeluje v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pisno izvedensko mnenje ji je bilo vročeno že 10.10.2006, narok na katerem je bil zaslišan izvedenec mag. R. T., pa je bil 27.11.2006. Njegova izpoved v vsebinskem pogledu ni prinesla ničesar novega in ni v ničemer odstopala od pisnega izvedenskega mnenja, ki ga je v posameznih točkah le dopolnil in posredoval dodatna pojasnila. Ker podajanje pripomb na takšno ustno dopolnitev izvedenskega mnenja ne terja posebne priprave, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog tožeče stranke za dodelitev dodatnega roka za pripombe.

Kadar sodišče v sporih iz razmerij med starši in otroki ugotavlja dejstva in izvaja dokaze po uradni dolžnosti, mu ni treba posebej pojasnjevati razlogov, zakaj je to storilo. ZPP za te spore v tretjem odstavku 408. člena ZPP določa splošno izjemo od razpravnega načela glede dejstev in dokazov tako, da lahko sodišče zaradi varstva otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese, ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, ter zbere podatke, potrebne za odločitev.

Revident pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do posameznih pritožbenih ugovorov tožeče stranke. Pritožbeno sodišče se je po oceni revizijskega sodišča izrecno ali vsaj konkludentno opredelilo do vseh v reviziji izpostavljenih pritožbenih ugovorov, upoštevajoč pri tem standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje, ki je zaradi nujne smotrnosti pri povzemanju dokazne ocene sodišča prve stopnje in dejstva, da zoper odločbo sodišča druge stopnje pritožba ni predvidena, nižji od standarda obrazloženosti odločb sodišča prve stopnje. Pravica stranke, ki je v tem, da sodišče vse njene navedbe vzame na znanje, oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter se do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena v obrazložitvi sodbe tudi opredeli, ni bila kršena.

V postopku, v katerem sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otrok, ne gre za spremembo prvotne odločbe o varstvu in vzgoji za vsako ceno, ampak se zahtevku ugodi, če to glede na spremenjene razmere zahtevajo koristi otrok (četrti odstavek 421. člena ZPP). Ko tožeča stranka izpostavlja domnevno neprimernost tožene stranke za varstvo in vzgojo otrok, pozablja na tako začrtane meje obravnavanja v tej pravdni zadevi, posledično pa tudi na časovne meje pravnomočnosti sodbe z dne 26.10.2004, opr. št. P 107/2004. Ta zajema vsa dejstva, ki so obstajala ob koncu glavne obravnave v tej zadevi, zato je tožeča stranka po tem trenutku prekludirana glede vseh dejstev, ki so takrat že obstajala. Okoliščine v zvezi s psihičnim stanjem tožene stranke, ki so bile podane že v času razvezne pravde, in dokaze, ki to potrjujejo, lahko uveljavlja le v okviru obnove postopka, seveda pod pogoji, določenimi za tak postopek (394. - 401. člen ZPP).

Končno je treba zavrniti tudi kritiko tožeče stranke, ki se nanaša na sestavo odločbe. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena je podana le v tistih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti sodba sodišča druge stopnje (niti sodišča prve stopnje) nima. Sodbi nižjih sodišč sta kljub manjši terminološki nedoslednosti pri uporabi izrazov, s katerimi sta označili poročila CSD, osnovne šole in vrtca, razumljivi, jasni in konsistentni.

O graji tožeče stranke v zvezi s presojo sodišča, ki je dalo prednost mnenju izvedenca kliničnega psihologa pred željo mladoletnega D. živeti pri očetu: Ko tožeča stranka graja presojo sodišč, ki sta po njenem mnenju neutemeljeno zanemarili željo mladoletnega D. živeti pri očetu, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (sodišči takšne odločitve nista obrazložili) in razlog zmotne uporabe materialnega prava (sodišči bi moralo dati prednost otrokovemu mnenju).

Nižji sodišči sta zelo natančno obrazložili, zakaj ni razlogov za spremembo odločbe o varstvu in vzgoji otrok, pri čemer sta ovrednotili tudi mnenje mladoletnega D. (8. stran sodbe sodišča prve stopnje in 8. stran sodba sodišča druge stopnje).

Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je tudi materialnopravno pravilna. Revizijsko sodišče mora na tem mestu znova opozoriti, da je bilo o varstvu in vzgoji mladoletnih otrok že odločeno z razvezno sodbo z dne 26.10.2004, opr. št. P 107/2004, v tem postopku pa se obravnavajo s strani tožeče stranke "spremenjene okoliščine in koristi otrok" v pomenu četrtega odstavka 421. člena ZPP. Že iz tega razloga sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča z dne 14.2.2002 Up 410/01, v kateri je šlo poleg tega še za izpodbijanje sklepa o izdani začasni odredbi, ne pa za končno odločbo, ne more priti v poštev. Pri oceni, ali zahtevajo koristi otrok, da se zaradi spremenjenih razmer izda nova odločba o njunem varstvu in vzgoji, je treba predvsem upoštevati, da je za normalen otrokov razvoj bistven kontinuiran sistem varstva in vzgoje.(8) Utemeljeni razlogi za določitev druge osebe, ki naj bi skrbela za varstvo in vzgojo otrok, so zato podani le tedaj, če so se razmere v sferi otrok ali tistega od staršev, ki sta mu bila varstvo in vzgoja otrok že naložena s sodno odločbo, trajno spremenile do takšne mere, da bi to s stopnjo zanesljivosti dolgoročno škodilo otroku. Ob takšni interpretaciji pravnega standarda spremenjenih okoliščin in koristi otroka, v okviru katere ima prvotno izdana sodna odločba, s katero je bilo odločeno o varstvu in vzgoji mladoletnih otrok, posebno težo, je pravilen zaključek, da nebistvene spremembe v sferi otroka (starejšega sina, ki je verbalno izrazil željo živeti pri očetu) ne zadoščajo za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Za relevantno spremembo v pomenu četrtega odstavka 421. člena ZPP bi šlo le tedaj, če bi se izkazalo, da dajanje prednosti mnenju otroka odtehta škodo, ki bi s prekinitvijo kontinuitete varstva in vzgoje nastala v njegovi psihi.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Strajnar, Pomen mnenja centra za socialno delo pri odločanju o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok v postopku razveze zakonske zveze, Pravosodni bilten, 4/2000, stran 67. Op. št. (2): Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, stran 358; v tem smislu tudi sodba VS RS z dne 28.6.2000 II Ips 27/2000. Op. št. (3): Strajnar, Pomen mnenja centra za socialno delo pri odločanju o vzgoji in varstvu ter preživljanju otrok v postopku razveze zakonske zveze, Pravosodni bilten 4/2000, stran 68. Op. št. (4): Podobno v zvezi s 7. sklepom, sprejetim na Posvetovanju o zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki, ki je bilo aprila 2000 na Bledu, Ogrizek, Postopek v sporih iz razmerij med starši in otroki, Pravosodni bilten 3/2001, stran 109. Op. št. (5): Jedro v citirani pravdni zadevi se glasi: "Raziskovalni postopek izvedenca je v bistvenem nadomestil dokazni postopek pred sodiščem. Izvedenec je opravil vrsto testov in drugih preiskovalnih postopkov, pri katerih stranke niso mogle sodelovati in zato tudi ne preverjati konkretnosti izpeljave teh postopkov ter uporabe podatkov, ki so bili pridobljeni s temi postopki. Izvedensko mnenje predstavlja vrsto zaključkov, izpeljanih iz podatkov, ki so bili pridobljeni s psihodiagnostičnimi testi, te zaključke bi bilo mogoče preveriti le ob poznavanju konkretnih rezultatov testov in preiskav. Najmanj do česar so stranke v takih položajih upravičene, je pravica do seznanitve z izvedenčevimi postopki ter z neposrednimi, konkretnimi, dejstvenimi izsledki teh postopkov." Op. št. (6): O načelu zasebnosti in zaupnosti govori Kodeks poklice etike psihologov Slovenije (15. - 21. člen Kodeksa). Op. št. (7): Triva, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 1986, stran 563. Op. št. (8): Tako tudi sodba z dne 16.2.2006, II Ips 646/2005.