Jedro

Za ugotovitev toženčevega očetovstva ml. tožnika so bile izpolnjene vse materialne predpostavke. Pritrditi je sicer toženčevim izvajanjem, da je obravnavano očetovstvo zanj lahko življenjskega pomena, vendar ta okolnost ne daje podlage za razveljavitev sodbe zgolj zato, da bi se mu dala ponovna možnost izvedbe zamujenega dokaza (DNA preiskave, ki je možna tudi zunaj sodnega postopka).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V sporu o ugotovitvi očetovstva in plačevanju preživnine je sodišče prve stopnje s sodbo ugotovilo, da je toženec oče ml. T. V., roj. 2.6.1998 in da je zanj dolžan plačevati po 40.000 SIT preživnine od 1.2.2001. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, s katero je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. V reviziji graja postopek sodišča prve stopnje, ki da je odločilo zgolj na podlagi izpovedbe zakonite zastopnice tožnika. Na odvzem krvi zaradi analize DNA res ni prišel, ker so to vabilo kakor tudi vsa ostala vabila za toženca prejeli njegovi starši in mu vabil niso izročili. Ob takem stanju je prehiter zaključek, da ni bil pripravljen opraviti odvzem krvi. Z navedenim postopkom je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodba pa ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj temelji na podlagi enostranskih navedb zakonite zastopnice tožnika. Z okolnostjo, da ni prejel vabila na odvzem krvi in niti na obravnavo, je toženec pojasnil svoji pooblaščenki šele po prejemu drugostopenjske sodbe.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec v reviziji ni formalno opredelil zatrjevanih procesnih kršitev, obrazložitveni razlogi pa vsebujejo navedbe, ki kažejo na uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Take kršitve po presoji revizijskega sodišča niso bile zagrešene v postopkih na nižjih stopnjah sojenja. Toženec je imel namreč pooblaščenko, ki je bila vabljena na naroke, ki jih je sodišče prve stopnje razpisalo. Po ugotovitvah navedenega sodišča, ki jih vsebujejo razlogi prvostopenjske sodbe, je toženec sprejel tudi vabila na naroke in tudi vabilo za odvzem krvi zaradi DNA preiskave. Ne toženec in ne njegova pooblaščenka se narokov nista udeležila, toženec pa tudi ne odvzema krvi. Glede na taka dejstva oziroma ugotovitve sodišča prve stopnje tožencu ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in zato kršitev postopka v tej smeri, kot jo v reviziji uveljavlja, ni bila zagrešena. Sodbi sodišč prve in druge stopnje pa vsebujeta v svojih obrazložitvah izčrpne in dovolj jasne razloge o vseh odločilnih okoliščinah spornega razmerja, pa tudi razloge o pravni podlagi, ki sta jo sodišči uporabili kot podlago za svoji odločitvi. Zato je neutemeljena revizija tudi v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je prišlo do spolne združitve med zakonito zastopnico mladoletnega tožnika in tožencem 11. in 12. oktobra 1997 (po priznanju toženca v odgovoru na tožbo le enkrat), da je bil tožnik rojen 2.6.1998, da je toženec začel s plačevanjem preživnine po sporazumu z zakonito zastopnico mladoletnega tožnika avgusta 1999 in plačeval preživnino po 40.000 SIT vse do februarja 2001, ter da je imela zakonita zastopnica v času spočetja to je po zadnjem mesečnem perilu spolne odnose le s tožencem. Na podlagi takih ugotovitev, pri čemer sta še upoštevali, da se toženec obravnav na sodišču ni udeleževal in da tudi ni prišel na odvzem krvi zaradi DNA preiskave, sta zaključili, da je toženec oče mladoletnega tožnika. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tak zaključek utemeljen v določilu 87. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da velja za očeta izven zakona rojenega otroka tisti, čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Za ugotovitev toženčevega očetovstva ml. tožnika pa so bile v tem primeru izpolnjene vse materialne predpostavke. Pritrditi je sicer toženčevim izvajanjem, da je obravnavano očetovstvo zanj lahko življenjskega pomena, vendar ta okolnost ne daje podlage za razveljavitev sodbe zgolj zato, da bi se mu dala ponovna možnost izvedbe zamujenega dokaza (DNA preiskave, ki je možna tudi zunaj sodnega postopka).

Revizija ni vsebovala kakšnih razlogov zoper odločitev o odmeri preživnine za ml. tožnika. Ob uradnem preizkusu tega dela odločitve revizijsko sodišče ni ugotovilo kakšnih materialno pravnih nepravilnosti. V skladu s takimi ugotovitvami je moralo toženčevo revizijo v celoti zavrniti (378. člen ZPP).