Jedro

Čeprav je tožnik že med prvostopenjskim postopkom spraševal, od kje izvedencu podatek, da je tožnik pred nezgodo vozil s hitrostjo 60 km/h in je tudi v pritožbi ponovno opozoril na neujemanje podatkov tahografa ter ugotovitev izvedenca, nižji sodišči te odločilne okoliščine nista razjasnili. Ker sodišči kljub opisanemu neujemanju podatkov v pravilnost njegovega mnenja nista podvomili, sta nepravilno uporabili določbo tretjega odstavka 254. člena ZPP. Ta kršitev je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Stalna raba motornega vozila pri profesionalnem delu predstavlja nevarno dejavnost in vzpostavlja objektivno odškodninsko odgovornost delodajalca (drugi odstavek 154. člena in 173. člen ZOR) za škodo, ki nastane delavcu–vozniku pri opravljanju te dejavnosti. Kljub ustrezni skrbnosti voznika statistično namreč ni mogoče izključiti nastanka škode.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zahtevku za odškodnino za premoženjsko škodo se zavrže. Reviziji proti odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo pa se ugodi in se odločbe nižjih sodišč v tem obsegu in glede odločitve o pravdnih stroških razveljavijo in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.600.000,00 SIT (sedaj 27.541,31 EUR) nepremoženjske škode ter mesečne razlike med plačo tožnika, kakršno bi prejel, kot če bi delal in dejansko prejetimi nadomestili plače ter mesečno rento v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal kot voznik tovornjaka v mesecu na dan zadnje glavne obravnave in dejansko prejeto plačo oziroma nadomestilom plače za naprej, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti tožencu pravdne stroške. S popravnim sklepom z dne 26. 6. 2008 je popravilo odločitev o stroških postopka.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter mu prizna revizijske stroške. Opozarja, da je mnenje izvedenca prof. dr. I. P. v očitnem nasprotju s podatki tahografa o hitrosti tovornjaka tik pred prometno nezgodo. Trdi, da je sodišče kršilo 254. člen ZPP, ker ni določilo drugega izvedenca prometne stroke, čeprav je tožnik to predlagal. Ta opustitev je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj jo je sodišče utemeljevalo prav z napačnim izvidom in mnenjem edinega izvedenca prometne stroke. Zaradi tega ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, o odločilnih dejstvih pa obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini tahografa in samim tahografom. Izvedenec in sodišče napačno ugotavljata, da je bila hitrost tovornjaka tik pred nezgodo 60 km/h, saj je iz tahografa lepo razvidno, da je bila takrat hitrost 43,5 km/h. To je potrdil tudi izvedenec V. K., katerega mnenje je tožnik predložil sodišču s pritožbo proti prvostopenjski sodbi. Njegov dokazni predlog za drugo izvedensko mnenje je bil namreč zavrnjen povsem na koncu zadnjega naroka pred prvostopenjskim sodiščem. Ker ne gre za nov dokazni predlog in ker je sodišče po uradni dolžnosti dolžno odpraviti pomanjkljivosti, nasprotja ali utemeljene dvome glede izvedenskega mnenja, je utemeljevanje drugostopenjske sodbe zgrešeno. Tožniku ni mogoče očitati, da bi moral brez ustreznega dokaznega sklepa v postopku na prvi stopnji sam predložiti še drugo izvedensko mnenje, saj se je zanašal na dolžnost sodišča iz 254. člena ZPP. V postopku na prvi stopnji je brezuspešno zahteval mnenje drugega izvedenca tudi glede obstoja samo ene zavorne sledi. Izvedenec P. je obrazložitev takšne zavorne sledi utemeljeval predvsem s previsoko hitrostjo tovornjaka – 60 km/h, ki pa je sporna oziroma napačna iz že navedenih razlogov. Trdi, da mu glede na navedeno ni bila dana možnost kontradiktornega obravnavanja pred sodiščem in da je zato podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi očitanih kršitev je prišlo tudi do napačne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično do zmotne uporabe materialnega prava.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija proti odločitvi o zahtevku za odškodnino za premoženjsko škodo ni dovoljena, revizija proti odločitvi o zahtevku za odškodnino za nepremoženjsko škodo pa je utemeljena.

6. Dopustnost revizije proti odločitvama o zahtevkih za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo in za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je treba presojati po vrednosti vsakega od njih, saj ne temeljita na isti pravni in dejanski podlagi (drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3 – v nadaljevanju ZPP). V drugem odstavku 367. člena ZPP je določeno, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 tolarjev (sedaj 4.172,93 EUR). Iz odločitve nižjih ni razvidno, za kolikšen znesek je bil zahtevek za povrnitev premoženjske škode zavrnjen. Ker ni mogoče ugotoviti, ali vrednost tega dela sodbe presega revizijski prag, revizija proti njemu ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP). Na podlagi 377. člena ZPP jo je revizijsko sodišče v tem obsegu zavrglo.

7. Nižji sodišči sta ugotovili, da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči 11. 9. 1998, ko ga je na delovnem mestu s tovornim vozilom toženca, pri katerem je bil zaposlen, zaneslo na nasprotni vozni pas. Tam je trčil v kovinsko ograjo ob cesti, ki je popustila, tako da je zdrvel po nasipu v globino 5 m. Tedaj je vozil po klancu navzdol skozi ostri desni ovinek. Po ugotovitvah sodišč naj bi tožnik sam povzročil nezgodo, saj zaradi neprilagojene hitrosti vozila ni mogel obvladati. Sledeč mnenju izvedenca prof. dr. I. P. sodišči ugotavljata, da je tožnik pred nezgodo vozil s hitrostjo vsaj 60 km/h, prilagojena hitrost pa bi bila največ 45 km/h. Sodišči nista sledili navedbam tožnika, da zavore niso delovale in da so bile slabe že pred nesrečo, saj je tožnik pred nesrečo večkrat peljal tovornjak po cesti gor in dol. Iz izpovedi prič naj bi izhajalo, da tisti dan ni imel težav z zavorami in da so druge dni isti tovornjak vozili tudi drugi toženčevi delavci. Da je tožnik ob nesreči zaviral, naj bi potrjevala zavorna sled in okoliščina, da so bile zavore na tovornjaku po nesreči blokirane. Odsotnost druge zavorne sledi sta sodišči sledeč mnenju izvedenca pojasnili z veliko hitrostjo tovornjaka in večjo obremenjenostjo leve strani praznega tovornjaka.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik v reviziji nižjima sodiščema utemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Iz kopij treh tahografov, ki so v spisu pod prilogo A8, je moč razbrati, da je bila hitrost tovornjaka, ki ga je vozil toženec, zadnjih 15 minut pred nezgodo največ 43 km/h. Izvedenec dr. I. P. pa prav iz podatkov tahografa v svojem pisnem mnenju ugotavlja, da je bila hitrost tovornjaka tik pred nezgodo vsaj 60 km/h. Ne da bi to ugotovitev ustrezno pojasnil, je pri njej vztrajal tudi ob ustnem zaslišanju. Čeprav je tožnik že med prvostopenjskim postopkom spraševal, od kje izvedencu podatek, da je tožnik pred nezgodo vozil s hitrostjo 60 km/h in je tudi v pritožbi ponovno opozoril na neujemanje podatkov tahografa ter ugotovitev izvedenca, nižji sodišči te odločilne okoliščine nista razjasnili. Po presoji revizijskega sodišča je zmožen podatke o hitrosti vozila iz tahografa prebrati tudi laik, zato bi sodišči mogli in morali preveriti tožnikove očitke o napačno ugotovljeni hitrosti tovornjaka pred nezgodo tudi brez upoštevanja mnenja izven pravde in s strani tožnika angažiranega izvedenca. Sodišči tega nista storili, ampak sta zmotno presodili, da je izvedeniško mnenje prof. dr. I. P. jasno in popolno ter da v njem ni nasprotij. Ker kljub opisanemu neujemanju podatkov v pravilnost njegovega mnenja nista podvomili, sta nepravilno uporabili določbo tretjega odstavka 254. člena ZPP. Ta kršitev je po presoji revizijskega sodišča lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Na okoliščino o hitrosti tovornjaka pred nezgodo sta sodišči oprli zaključek, da je tožnik zaradi neprilagojene hitrosti sam povzročil nezgodo, kot tudi ugotovitev, da so kljub odsotnosti ene zavorne sledi zavore na tovornjaku ustrezno delovale. Obstoj le ene zavorne sledi pa naj bi povzročila prav velika hitrost tovornjaka. Zaradi ugotovljene kršitve je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbi nižjih sodišč razveljavilo glede odločitve o zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

9. V novem sojenju bo moralo sodišče ponovno ugotoviti hitrost tovornjaka pred nezgodo in ob upoštevanju trditev strank ponovno raziskati vzroke prometne nezgode. V zvezi z naravo toženčeve odškodninske odgovornosti pa revizijsko sodišče nižji sodišči še opozarja, da stalna raba motornega vozila pri profesionalnem delu predstavlja nevarno dejavnost in vzpostavlja objektivno odškodninsko odgovornost delodajalca (drugi odstavek 154. člena in 173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) za škodo, ki nastane delavcu–vozniku pri opravljanju te dejavnosti. Kljub ustrezni skrbnosti voznika statistično namreč ni mogoče izključiti nastanka škode. Obratovalec je v takšnem primeru delodajalec, saj se nevarna dejavnost opravlja predvsem v njegovem interesu (prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 124/2007 z dne 18. 6. 2009).

10. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o revizijskih stroških pridržalo za končno odločbo.