Jedro

Oseba, ki je v postopku zaslišana kot priča, nima pravice do nagrade, ki gre izvedencu, četudi je sicer s strani Ministrstva za pravosodje imenovana za izvedenca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (1. in 2. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvedeni priči doc. dr. M.D.F. priznalo stroške za pričanje na glavni obravnavi dne 20. 12. 2010 v bruto znesku 361,75 EUR (1 točka izreka). Odločilo je, da bodo priznani stroški nakazani na TRR ..., št. ... (2. točka izreka). Tožnici je naložilo, da stroške priče v znesku 361,75 EUR nakaže na račun sodišča prve stopnje v roku 15 dni (3. točka izreka).

Zoper takšen sklep se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da ima tožena stranka pravni interes za izpodbijanje prvostopenjskega sklepa, čeprav je sodišče plačilo stroškov naložilo tožnici. V kolikor se bo spor za toženo stranko končal neugodno, bo tožnici morala povrniti te stroške. Dr. M.D.F. je bila v tem sporu zaslišana zgolj kot priča in ne kot izvedenka, zato ni upravičena do nagrade za ustno pričanje in za pripravo na narok v priglašenem znesku 243,00 EUR. V skladu z 242. členom ZPP se priči lahko povrnejo potni stroški in stroški za prehrano in prenočišče, kakor tudi povračilo izgubljenega zaslužka, pod pogojem, da priča zahteva povračilo stroškov takoj po zaslišanju, sicer izgubi to pravico. Priča je ob koncu zaslišanja navedla, da bo njen delodajalec za pričanje poslal račun, ki zajema odsotnost z delovnega mesta med 9. in 10.40. uro in potne stroške. Priča je sicer tudi sodna izvedenka, vendar je v tej zadevi nastopila zgolj kot priča, zato ji ni mogoče priznati izvedeniških stroškov, kakršni so stroški za pripravo na pričanje in nagrada za ustno pričanje. Navedeno pomeni, da bi bila priča lahko upravičena kvečjemu do povrnitve potnih stroškov v višini najcenejšega javnega prevoza in da bi njen delodajalec lahko zahteval nadomestilo plače za čas pričanja. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je razlika med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 7/2002 – 84/2008). Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podredno pa, da ga spremeni in ponovno odloči o stroških priče. Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V skladu s prvim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče štelo, da tožena stranka izpodbija le 1. in 2. točko izreka izpodbijanega sklepa, saj ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da je tožnica dolžna povrniti stroške priče, kar je vsebina 3. točke izreka. Sicer pa je očitno, da tožnica naloženih stroškov v resnici ne bo plačala, saj je bila tožnici z odločbo sodišča prve stopnje opr. št. BPP 316/2010 z dne 29. 12. 2010 za čas od 24. 12. 2010 dodeljena brezplačna pravna pomoč, s katero je bila oproščena plačila stroškov sodnega postopka. Med stroški, katerih plačila je tožnica oproščena, so izrecno navedeni tudi stroški za priče. Pritožba utemeljeno graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki je vsaj delno zavajajoče povzelo vsebino računa, ki je bil izstavljen v zvezi s pričanjem priče dr. M.D.F.. Tako sodišče prve stopnje navaja, da je pričin delodajalec dne 23. 12. 2010 specificiral stroške, pri čemer je za ustno pričanje zaznamoval stroške v višini 105,00 EUR. V resnici je v tej višini priglasil nagrado za ustno podajanje izvida in mnenja na sodišču. Navedeno pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je nasprotje med tem, kar se v razlogih navaja o vsebini listine in samo listino.

Dr. M.D.F. je bila na naroku za glavno obravnavo dne 20. 12. 2010 zaslišana kot priča, kar pomeni, da ima v skladu s prvim odstavkom 242. člena ZPP pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, kakor tudi do povračila izgubljenega zaslužka. Priča je ob koncu zaslišanja tudi povedala, da bo njen delodajalec za današnje pričanje in zamudo časa ter za potne stroške poslal račun. Račun je bil nato sicer res izstavljen, izstavila ga je kar priča in v njem kot stroške priče v zvezi s podajo mnenja opredelila: pripravo na ustno podajanje izvida in mnenja na sodišču v višini 138,00 EUR, ustno podajanje izvida in mnenja na sodišču 105,00 EUR ter potne stroške v višini kilometrine za relacijo ... v višini 58,46 EUR, skupaj 301,46 EUR. Sodišče prve stopnje je na vse priglašene stroške, torej tudi na kilometrino, obračunalo 20 % DDV in priči priznalo stroške v bruto znesku 361,75 EUR.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je o stroških priče odločilo na podlagi Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/2010). Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu sicer sklicevalo na pravilnik iz leta 2002 (Ur. l. RS, št. 7/2002 – 84/2008), vendar je v resnici uporabilo pravilnik iz leta 2010, ki je takrat že veljal. Priča je namreč nagrado za pripravo za ustno podajanje izvida in mnenja priglasila na podlagi 1. točke prvega odstavka 52. člena pravilnika iz leta 2010, nagrado za ustno podajanje pa na podlagi drugega odstavka 52. člena istega pravilnika. Vendar pa oseba, ki je bila v postopku zaslišana kot priča, nima pravice do nagrade, ki gre izvedencu, čeprav jo je Ministrstvo za pravosodje sicer imenovalo za izvedenca. Nagrada za opravljeno izvedensko delo gre izvedencu le v primeru, če je bil v konkretnem sporu, določen za izvedenca, ki naj v tej zadevi poda izvid in mnenje. Sodišče prve stopnje je v tem sporu za izvedenca določilo Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti univerze v ..., za komisijo pa so mnenje izdelali izvedenci prim. prof. dr. M.B., prof. dr. A.M. in doc. dr. M.B.. Samo ti so upravičeni do nagrade in stroškov v skladu s pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, priča pa je upravičena le do povračil iz prvega odstavka 242. člena ZPP.

Zmotno je prepričanje sodišča prve stopnje, da je doc. dr. M.D.F. upravičena do nagrade, ki gre izvedencem, ker jo je sodišče (resda šele v izpodbijanem sklepu) opredelilo kot izvedeno pričo. Tudi izvedena priča je še vedno priča in podaja lahko le svoje neposredna zaznavanja, kar je priča doc. dr. M.D.F. tudi storila, ne podaja pa izvida in mnenja. Tudi takrat, kadar priča izpoveduje o strokovnih vprašanjih, je še vedno upravičena le do povračila stroškov in ne do nagrade, ki gre izvedencu.

Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi materialnega prava priči doc. dr. M.D.F. lahko priznalo le potne stroške in eventualno povpračilo izgubljenega zaslužka. Pri tem bi moralo upoštevati tudi določbe Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003). Glede na določbo 9. člena pravilnika bi sodišče prve stopnje stroške za prevožene kilometre lahko priznalo le v primeru, če bi ugotovilo, da je šlo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo, ali pa, če bi ugotovilo, da javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega upravičenega vzroku opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, do kakšnih stroškov bi bila priča upravičena, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje o stroških priče znova odločilo in pri tem upoštevalo zgoraj navedena stališča pritožbenega sodišča. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.