Jedro

Vsaka dejanska oblast nad stvarjo ni posest. Posest je le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje naslednje kriterije: zunanja vidnost, trajnost, izključujočnost in dostopnost stvari posestniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da so tožene stranke motile tožeče stranke v njihovi zadnji mirni posesti parkirišča ter skupnih delov, objektov in naprav stanovanjske hiše B 7 in 9, s tem, da so zamrežile parkirišče ob stanovanjski hiši na B ulici 7 in 9 ter tožečim strankam preprečili dostop, dovoz in uporabo parkirišča ter skupnih delov, objektov in naprav stanovanjske hiše B 7 in 9, L. Nadalje je zavrnilo zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da s parkirišča na svoje stroške odstranijo mreže, kot tudi zahtevek na prepoved takšnih ali podobnih ravnanj v bodoče. Glede pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje odločilo, da sta tožnika dolžna v roku osmih dni povrniti toženim strankam GP, LP in NT stroške tega postopka v znesku 688,98 EUR, hkrati pa je sodišče prve stopnje tudi ugodilo ugovoru imenovanih tožencev zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 17.7.1997 ter je navedeni sklep razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe v tem obsegu zavrnilo.

Zoper navedeno odločitev tožnika po svojem pooblaščencu vlagata pravočasno pritožbo, uveljavljata vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku zoper četrtega, osmega in devetega toženca ugodi in izda zamudno sodbo, glede ostalih toženih strank pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Menita, da je izvirna kršitev v napačni ugotovitvi sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožb. Za to presojo so ključne tožbene navedbe, v katerih pa sta tožnika navedla, da so vse pravdne stranke pred motilnim dejanjem imele soposest na spornem parkirišču, z zamrežitvijo parkirišča in oblikovanjem garažnih boksov pa je bil dotedanji način izvrševanja posesti prekinjen, tožnika pa od soposesti oziroma uporabe parkirišča izključena, enako pa velja tudi glede dostopa do skupnih delov in naprav. Sodišče se kljub natančnim tožbenim navedbam ni opredelilo, zakaj ne izkazujejo soposesti tožnikov, gre pa za bistvene navedbe, s čimer je kršilo določbe pravdnega postopka. Povsem protispisna pa je trditev, da naj bi tožnika navedla, da je bilo pred zamrežitvijo parkirišče odprto in je lahko parkiral, kdor je hotel oziroma kdor je pač lahko. Tožnika sicer ne zanikata trditve tožencev, da so na parkirišču parkirali tudi tretji, vendar pa to ni ključni razlog za omejeno možnost parkiranja, temveč je treba iskati razlog v urbanistični zasnovi parkirišča, ki je predvidela premalo parkirišč. Tretje osebe so lahko le delni motilci posesti, saj so ravnali protipravno in motili soposest stanovalcev, vendar parkiranje tretjih ne more služiti kot podlaga za sklep, da je bilo parkirišče odprto za vse. Tako je jasno, da je tožba tožnikov sklepčna in bi sodišče moralo zoper stranke, ki niso podale odgovora na tožbo, izdati zamudno sodbo. V tej zvezi je ocena sodišča prve stopnje o neobstoju izključujočnosti in dostopnosti posesti pravnega prednika tožnikov, povsem napačna. V tem primeru je namreč vsak skupni posestnik izvrševal dejansko oblast tako, da je uporabljal parkirišče kot celoto, se pravi, katerikoli del oziroma katerokoli parkirno mesto. Zgolj manjše število parkirnih mest ne more pomeniti, da ni podan predpogoj dostopnosti, kar sta tožnika obrazložila tudi na primeru dvigala. Tretje osebe torej s svojo prisotnostjo niso preprečile souporabe stanovalcev in je bilo kriteriju dostopnosti vsekakor zadoščeno. Tožnika se tudi ne strinjata z ugotovitvijo, da konkretizirano ne uveljavljata posestnega varstva na skupnih delih, objektih in napravah, saj to izhaja iz samega tožbenega zahtevka in tudi njunih navedb. Ni namreč sporno, da sta tožnika posestnika stanovanja v večstanovanjski hiši, katere integralni del predstavlja tudi zid te stavbe in na njem nameščene inštalacije, katerih posest želita tožnika zavarovati.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnika uveljavljata zahtevek za motenje posesti parkirnih mest ter skupnih delov, objektov in naprav stanovanjske hiše B 7 in 9, L, sodišče prve stopnje pa je njun zagovor zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi imela navedena parkirna mesta oziroma skupne dele v soposesti.

Do sodnega varstva posesti pred njenim motenjem oziroma odvzemom je upravičen tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je bila njegova posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je motila posest, ter, da njeno dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje in da je to dejanje samovoljno in protipravno (določbe 5. poglavja Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, katerega določbe se uporabljajo v tem postopku). Posest stvari ni vsako fizično razmerje osebe do stvari (to je dejanska manifestacija posesti), ampak je dejanska oblast nad stvarjo (člen 70 ZTLR). Vendar tudi vsaka dejanska oblast nad stvarjo ni posest. Posest je le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje naslednje kriterije: zunanja vidnost, trajnost, izključujočnost in dostopnost stvari posestniku.

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika oziroma njun pravni prednik nista bila soposestnika spornih parkirnih prostorov, niti skupnih delov, objektov in naprav, je materialnopravno pravilen. Takšno dokazno oceno pritožbeno sodišče v celoti sprejema. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča druge stopnje nista podana zlasti kriterija izključujočnosti in dostopnosti, kar pravilno izpostavlja tudi sodišče prve stopnje. Izključujočnost pomeni možnost izključevanja tretjih od souporabe stvari, dostopnost pa, da ima posestnik lahko, kadar to hoče, vedno možnost stvar uporabljati oziroma souporabljati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so sporno parkirišče uporabljali in tam parkirali tudi tretji oziroma kdorkoli je hotel, ker je bilo parkirišče očitno odprto, kar pritožnika smiselno priznavata tudi v okviru pritožbenih navedb. Zato pritožba zmotno ocenjuje, da dejstvo, da je na parkirišču lahko parkiral tudi kdo tretji, v obravnavani zadevi ni pomembno. Zaradi navedenega je namreč očitno, da spornega parkirišča ni uporabljal zaključen krog oseb, ampak tudi nedoločene tretje osebe. Ti torej niso bili izključeni od uporabe spornega parkirišča. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da tožnika nista dokazala, da je njun pravni prednik lahko parkiral takrat, ko je hotel in želel, ker parkirišč ni bilo dovolj za stanovalce in tudi pritožba izpostavlja, da že zaradi urbanistične zasnove parkirišča, parkirnih mest ni bilo dovolj za vse stanovalce. Čim je tako, kot je bilo navedeno, pa ni utemeljen materialnopravni zaključek, da je imel pravni prednik tožnikov oziroma sama nad spornimi parkirnimi prostori dejansko oblast, torej soposest. Ker je soposest ključni element sodnega varstva pred motenjem posesti, ugotovljeno dejansko stanje pa ne daje opore za zaključek, da sta tožnika oziroma njun pravni prednik imela soposest, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo. Iz povsem enakih razlogov se sodišče druge stopnje strinja tudi z odločitvijo o zahtevku, ki meri na dostopnost do skupnih delov, objektov in naprav in nasprotne pritožbene navedbe tega stališča ne morejo omajati. Ker je ocena sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe, saj iz tožbenih trditev ne izhaja zahtevana materialnopravna posledica, povsem pravilna, je tudi neutemeljen očitek v pritožbi, da bi moralo sodišče v tem postopku izdati delno zamudno sodbo. Sklepčnost tožbe je namreč glede na vsebino določbe člena 318 ZPP, eden od kumulativno podanih pogojev za izdajo zamudne sodbe. V primeru nesklepčnosti tožbe pa izdaja zamudne sodbe ni dovoljena. Posledično pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, s katero je ugodilo ugovoru treh tožencev zoper izdano začasno odredbo oziroma njeno razveljavitvijo ter zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe, česar pa pritožba obrazloženo itak ne izpodbija.

Upoštevajoč navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožečih strank zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. člena ZPP). Ker tožnika s pritožbo nista uspela, morata sama kriti svoje stroške pritobženega postopka (1. odst. člena 165 ZPP v zvezi s členom 154 ZPP).