Jedro

Izpodbijana odločba je logično prepričljiva, celovita in natančno obrazložena. Tožena stranka je obstoj razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS zanesljivo ugotovila na podlagi podatkov iz vloge samega tožnika, zapisnika o ustnem zaslišanju tožnika na Veleposlaništvu RS ter podatkov iz uradnih evidenc in izpeljane dokazne ocene, ki jo tožnik z zgolj pavšalnimi navedbami ni uspel omajati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. in 5. alineje 1. odstavka 55. člena v povezavi s 1. odstavkom odstavka 54. člena in 2. odstavkom 86. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 50/2011 in 67/2011) zavrnila prošnjo tožnika z dne 16. 10. 2013 za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela. V obrazložitvi ugotavlja, da iz vloge izhaja kraj nameravanega prebivanja tožnika v Sloveniji, in sicer na naslovu A. Nadalje ugotavlja, da je delodajalec B. s.p., s sedežem na naslovu A., za tožnika pridobil delovno dovoljenje, št. ... z dne 3. 7. 2013 z veljavnostjo do 2. 7. 2014, in sicer za delo tujega zastopnika za opravljanje poslovodne funkcije, kar izhaja iz podatkov uradnih evidenc Registra tujcev, s povezavo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, pri katerem je navedeni vlagatelj predložil tudi pogodbo z dne 3. 7. 2013 za zaposlitev tožnika na delovnem mestu zastopnika, z opisom dela: vodenje skupine delavcev, komuniciranje z neposrednimi vodji gradbišč, urejanje vseh zadev v zvezi z delavci – zavarovanje, tečaji, zdravniški pregledi, urne postavke, po potrebi vključevanje pri sklepanju pogodb. Nadalje na podlagi vpogleda podatkov v Poslovnem registru AJPES še ugotavlja, da je tožnik pri samostojnem podjetniku B. s.p., vpisan kot prokurist. V obrazložitvi povzema navedbe tožnika v zapisniku o zaslišanju tujca, ki je bilo opravljeno 6. 12. 2013 v prostorih Veleposlaništva Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) v Prištini, ko mu je bila tako skladno z določilom 146. člena v povezavi s 33. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo pravilne in zakonite odločbe, predvsem pa zaradi razjasnitve dejanskega stanja z vidika določil 3. in 4. odstavka 33. člena ter 2. točke 37. člena v povezavi s 1. odstavkom 55. člena ZTuj-2, zaradi ugotavljanja morebitnih razlogov za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja oziroma dvoma o dejanskem namenu prebivanja v RS ter obstoju razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, kot tudi zaradi sistematičnih zlorab tujcev pri pridobivanju dovoljenj. Tedaj je tožnik navedel, da bo delal kot mojster zidarstva v podjetju, ki se imenuje C. d.o.o., čigar lastnik je D.D. Tožnik je še izjavil, da ne ve kdo je direktor omenjenega podjetja ter da sam ne pozna predpisov davčnega področja v Sloveniji in da tudi ne ve, kdo predloži obračun davka na izplačane plače, niti kje in kdaj, kot tudi ne, ali ima podjetje odprt bančni račun in pri kateri banki. Navedel je še, da mu slovenski jezik ni poznan in da bo komuniciral v albanščini, malo pa zna tudi srbski jezik. Tožnik je na posebno vprašanje izpovedal, da bo delal v podjetju C. d.o.o., kot mojster zidarstva, da je lastnik podjetja D.D., tožnik pa ne ve, kdo je direktor podjetja. Glede svoje pogodbe o zaposlitvi je izpovedal, da jo je podpisal samo on, in sicer v mesecu juliju 2013 na Kosovu. Na vprašanje, ali je to pogodba o poslovodenju ali avtorska ali podjemna pogodba je izjavil, da ne ve.

Na podlagi zaprosila je toženka pridobila podatke Policijske postaje Sevnica z dne 27. 12. 2013, da na naslovu, ki ga je tožnik navedel v svoji vlogi kot naslov nameravanega prebivanja v Sloveniji, in sicer A., nihče ne prebiva ter da je objekt na tem naslovu v zelo slabem stanju. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je neresničen naslov, ki ga je tožnik navedel v svoji vlogi. Nadalje ugotavlja, da se tožnikove navedbe ne ujemajo z dokumentacijo v njegovi prošnji in podatki, ki jih je pridobila Policijska postaja Sevnica na terenu. Zato meni, da obstaja utemeljen sum, da tožnik ne namerava prebivati v RS v skladu z namenom, za katerega naj bi mu bilo izdano zaprošeno dovoljenje. Na podlagi tožnikovih izjav na zaslišanju in podatkov v njegovi prošnji ter podatkov uradnih evidenc meni, da nedvomno obstaja tudi razlog za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS, kar je bilo ugotovljeno ob njegovem ustnem zaslišanju, da ne pozna točnega podjetja, kjer bo zaposlen in ker bo po lastnih navedbah delal kot zidar, čeprav mu je bilo delovno dovoljenje izdano za opravljanje dela tujega zastopnika in da je podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prokurista, vendar dela prokurista ne pozna, kot tudi ne poslovanje pravnoorganizacijske oblike podjetja, kjer bo zaposlen, niti mu ni poznan slovenski jezik in bo komuniciral v albanščini. Ker poleg tega tudi ne bo prebival na naslovu, ki ga navaja v vlogi, tožena stranka meni, da obstaja razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, in da je bil njegov namen, da na lažji način (brez predhodnega preverjanja evidence brezposelnih oseb, saj delodajalcu ni potrebno razpisati prostega delovnega mesta na obrazcu PD – potreba po delavcu) pride do delovnega dovoljenja in na ta način do dovoljenja za začasno prebivanje. Tožena stranka je tožnika dne 7. 1. 2014 pisno seznanila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih namerava njegovo vlogo zavrniti, ter ga pozvala, da se v danem roku izreče o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, vendar se tožnik v danem osemdnevnem roku ni izrekel o navedenih ugotovitvah.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni ugovor nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma napačnega sklepa o dejanskem stanju iz 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), češ da zanesljivo ni podan razlog za zavrnitev tožnikove prošnje iz 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Nasprotno meni, da ni nobene dejanske podlage za ugotovitev, da se tožnik kot tujec ne bo podrejal pravnemu redu, češ da za to ni nobene podlage, niti to ne more biti njegovo nepoznavanje slovenskega jezika. Slednje še zlasti velja, ker tudi mnogi drugi tuji in domači delavci slovenskega jezika ne poznajo, pa so kljub temu dobri delavci. Četudi tožnik trenutno ne pozna predpisov z davčnega področja v Sloveniji, kljub temu meni, da številni zaposleni v slovenskih firmah na mestih prokuristov tudi zelo slabo poznajo davčne predpise, ali pa sploh ne, vendar to ne predstavlja ovire za njihovo zaposlitev. Enako vrednost pripisuje ugotovitvi toženke, da tožnik dejansko ne pozna pravnoorganizacijske oblike svojega delodajalca, samostojnega podjetnika B. s.p., in poudarja, da se bo z vsem tem osebno seznanil tedaj, ko bo pričel izvrševati svoje delo po prihodu v Slovenijo. Kot nerazumljivo tožnik označuje navedbo v izpodbijani odločbi, da tožnik ne pozna točnega imena podjetja, v katerem se bo zaposlil. Sicer je res na zaslišanju dne 6. 12. 2013 izrecno izjavil, da bo opravljal delo v podjetju C. d.o.o, in da bo izvrševal delo mojstra zidarstva. Vendar nadalje še navaja, da bi razen omenjenega dela, opravljal tudi delo prokurista. Nadalje kot neutemeljeno označuje tudi navedbo, da tožnik ne bo bival v objektu na naslovu A., ker gre za zapuščen objekt v zelo slabem stanju, češ da je tožnikov delodajalec zmožen „mimogrede“ urediti vse potrebno, da bo tožnik bival v lepem in urejenem objektu, zaradi česar kot nerazumljivo označuje ugotovitev toženke, da je neresničen naslov nameravanega bivanja, ki ga je tožnik navedel v svoji vlogi. Po mnenju tožnika je domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS namišljena, češ da je ugotovitve in zaključki upravnega organa ne potrjujejo, pač pa tožnik meni prav nasprotno, češ da za to obstajajo številni razlogi. V tej zvezi navaja, da je tožnikov delodajalec prišel v Slovenijo s Kosova pred 35 leti in tedaj ni znal niti ene slovenske besede, niti ni poznal davčnih in drugih predpisov in tudi ne delovanja pravnoorganizacijskih oblik firm, pa je kljub temu postal ugleden lastnik gradbene firme in se kot tak v celoti podreja pravnemu redu RS. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in ji naloži plačilo tožnikovih stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču v skladu z določili 38. člena ZUS-1 sodišču predložila listine predmetnega upravnega spisa, odgovora na tožbo pa ni vložila.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Na podlagi pooblastila zakonodajalca v 2. odstavku 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

Sodišče po preučitvi izpodbijane odločbe in podatkov v listinah predloženega upravnega spisa ugotavlja, da v tem primeru lahko v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega upravnega akta. Po presoji sodišča je namreč izpodbijana odločba, kot je predhodno povzeta pod točkami 1 do 3, logično prepričljiva, celovita in natančno obrazložena, tako da je tožena stranka obstoj razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS zanesljivo ugotovila na podlagi podatkov iz vloge samega tožnika, zapisnika o ustnem zaslišanju tožnika na Veleposlaništvu RS v Prištini z dokazno veljavo javne listine v skladu z določilom 80. člena ZUP ter podatkov iz uradnih evidenc in izpeljane dokazne ocene, ki jo tožnik z zgolj pavšalnimi navedbami ni uspel omajati.

Sodišče je po povedanem tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, prav tako pa je pravilna in na zakonu utemeljena tudi izpodbijana odločba.

K točki 2: Izrek o stroških upravnega spora temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, kot tudi, če sodišče tožbo zavrže ali postopek ustavi.