Jedro

V delu, da je tožena stranka dolžna izdati novo odločbo o nadomestilu plače zaradi začasne nezmožnosti za delo od 31. 12. 2017 dalje, pri čemer bo osnovo za izračun nadomestila plače upoštevala plačo tožnice v letu 2016 v znesku 45.509,00 EUR ter razliko nadomestila plače med že izplačanim nadomestilom in pripadajočim nadomestilom izplačala z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dne zapadlosti posameznega zneska do plačila, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožbo pravilno na podlagi 75. člena ZDSS-1 zavrglo, zaradi neizpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka sodbe.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se dopolnilna odločba tožene stranke številka: ... z dne 6. 2. 2020 odpravi v 3. točki izreka in se zadeva glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da mora izdati novo odločbo najkasneje v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka). S III. točko izreka pa je tožbo v delu, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe izdati novo odločbo o nadomestilu plače zaradi začasne nezmožnosti za delo od 31. 12. 2017 dalje, pri čemer bo osnovo za izračun nadomestila plače upoštevala plačo tožnice v letu 2016 v znesku 45.509,00 EUR ter razliko nadomestila plače med že izplačanim nadomestilom in pripadajočim nadomestilom izplačala z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega zneska do plačila, zavrglo (III. točka izreka). S IV. točko izreka je določilo, da tožena stranka nosi stroška tega postopka v deležu 75 odstotkov (IV. točka izreka).

2. Zoper III. In IV. točko sklepa je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila prav v posledici, ker v odločbi ni bila izrecno navedena osnova za izračun nadomestila, izdana odločba št. ... z dne 24. 6. 2020, v kateri je bilo odločeno o višini nadomestila plače za čas od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2020 v zneskih, ki temeljijo na napačno izračunani osnovi za leto 2016, in sicer v višini 38.623,72 EUR in ne kot je ugotovilo Višje delovno in socialno sodišče v sodbi Psp 259/2019 z dne 5. 12. 2019 v višini 45.509,43 EUR. Posledično je tožnica prisiljena v nove postopke, saj o temelju njenega zahtevka ni odločeno, čeprav je že sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v obrazložitvi, zakaj je tožena stranka dolžna izdati novo odločbo, temeljila na novo izračunani osnovi za nadomestilo. V kolikor bi organ druge stopnje skladno s svojimi pristojnostmi odločal o višini osnove za nadomestilo, bi nove odločbe oziroma novi postopki o isti stvari, mesečnih nadomestilih plač, sploh ne bi bili potrebni, saj bi izračun plač temeljil na višini osnove, določen z dokončno in pravnomočno odločbo. Nadalje navaja, da ni nepomembno dejstvo, da bolniški stalež tožeče stranke traja neprekinjeno že od 8. 5. 2017 dalje in za uporabo nezakonite osnove za nadomestilo plače, tožena stranka niža mesečne prejemke tožnice brez vsake pravne osnove.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka nasprotuje pritožbenim navedbam in poudarja, da je pravno relevantno dejstvo, da o zavrženem delu tožbenega zahtevka o pravnem postopku pred vložitvijo predmetne tožbe še ni bila izdana dokončna odločitev. Navedenega ne spremeni niti s strani tožene stranke izdana morebitna neustrezna izdaja meritorne dopolnilne odločbe. Je pa v zvezi s tem zahtevkom s strani tožene stranke z dne 24. 6. 2020 že bila izdana odločba št. ..., ki jo tožeča stranka izpodbija s tožbo pred naslovnim sodiščem v zadevi Ps 709/2020. Odločba z dne 24. 6. 2020, s katero je bilo odločeno o višini nadomestila plače za čas od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2020 ni predmet tega postopka. Zato so navedbe tožeče stranke v zvezi z osnovo za izračun nadomestila plače za čas od 1. 1. 2018 do 31. 3. 2020 v tem konkretnem sporu brezpredmetne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V delu, da je tožena stranka dolžna izdati novo odločbo o nadomestilu plače zaradi začasne nezmožnosti za delo od 31. 12. 2017 dalje, pri čemer bo osnovo za izračun nadomestila plače upoštevala plačo tožnice v letu 2016 v znesku 45.509,00 EUR ter razliko nadomestila plače med že izplačanim nadomestilom in pripadajočim nadomestilom izplačala z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dne zapadlosti posameznega zneska do plačila, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožbo pravilno na podlagi 75. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) zavrglo, zaradi neizpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo.

7. Po ZDSS-1 in že zavzetim stališčem v sodni praksi, je obseg socialnega spora določen z odločitvijo v upravnem postopku. Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku (63. člen ZDSS-1).

8. Navedeno pomeni, da je predmet obravnavanja in odločanja v socialnem sporu že določen z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom in da izven predmeta, o katerem je bilo odločeno, ni dopustno soditi.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v zvezi z izpostavljenim tožbenim zahtevkom dokončne odločbe ni bilo izdane, zaradi česar procesne predpostavke za sodno varstvo niso izpolnjene. Za odločitev, da se tožba na podlagi 75. člena ZDSS-1 zavrže, je to ključnega pomena.

10. Glede na navedeno in ob upoštevanju drugega odstavka 154. člena ZPP ter vseh okoliščin primera, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je tožnica uspela z zahtevkom za odpravo dopolnilne odločbe ter ocenilo njen uspeh v višini 75 odstotkov, ne pa v višini 100 odstotkov, kot uveljavlja pritožba.

11. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena v zvezi s 365. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

12. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/1992 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) v 28. členu nadomestilo o plači med začasno zadržanostjo od dela zaradi bolezni oziroma poškodbe, v kolikor to nadomestilo bremeni sredstva zavoda, obravnava kot pravico iz zdravstvenega zavarovanja in pravico zavarovanca. Zakon o delovnih razmerjih v 137. členu za zaposlene zavarovance v primeru, ko delavčeva odsotnost traja nad določenim obdobjem, nalaga delodajalcu, da delavcu enako kot plačo izplača navedeno nadomestilo s tem, da to izplačilo v primeru, v kolikor traja začasna nezmožnost za delo nad 30 dni, izvede v breme zdravstvenega zavarovanja. Enako je vprašanje izplačevanja nadomestila za čas zadržanosti od dela v breme tožene stranke urejeno v drugem odstavku 229. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 s spremembami, v nadaljevanju Pravila) ter dodatno še način refundiranja tako izplačanega nadomestila.

13. Pomeni, da je delodajalec tisti, ki je dolžan izvršiti bodisi upravne ali sodne odločbe o odmeri nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo in mu ga v breme toženca tudi izplačati.

14. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena v zvezi s 365. členom kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (III. in IV. točki izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče v skladu s 154. členom v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.