Jedro

Upoštevaje določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik zaradi toženčevega udarca v nos in besed ,,kaj gledaš cigan?'', pri tem upoštevajoč obsodilno kazensko sodbo za storitev kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja po 270. členu KZ, objektivno gledano bil razžaljen, vendar svojih trditev, da so ga izrečene besede globoko prizadele in so grobo posegle v njegovo dobro ime in čast, ga razžalile in užalostile (subjektivno trpljenje), ni določneje izkazal ter tudi ni predlagal nobenih dokazov, ki bi potrdili obstoj prizadejanih duševnih bolečin. Dodati je, da škoda ni sam poseg v osebnostno sfero, pač pa duševno trpljenje, ki je s tem povzročeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavezalo toženo stranko (v nadaljevanju toženec) k plačilu odškodnine v znesku 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsodbe dalje do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 445,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik izpodbija sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženca obsodi na povračilo vseh povzročenih pravdnih stroškov, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik se ne strinja z višino dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in strahu. Sklicuje se na ugotovitve izvedenca medicinske stroke in ponovno opozori na posledice škodnega dogodka. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje, ko je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve, zmotna. Navaja, da je bil toženec s pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, tudi tega, da je tožnika razžalil z besedami ,,kaj gledaš cigan?''. Ker je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, ga je toženec dejansko razžalil, zaradi česar je bil globoko prizadet. Izrečene besede in ravnanje toženca so grobo posegle v njegovo dobro ime in čast, ga razžalile in užalostile. Šlo je za hudo žaljivko, izrečeno s strani uradne osebe v javnosti. O dejstvu, da mu je dogodek povzročil duševne bolečine, ga sodišče niti ni povprašalo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet pritožbenega preizkusa je primernost prisojene višine denarne odškodnine za telesne bolečine in strah, ter materialnopravna pravilnost zavrnitve tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena in časti.

6. Tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, o katerem je bilo že predhodno pravnomočno odločeno v kazenskem postopku. Toženec je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja po 270. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) s sodbo Okrajnega sodišča z dne 15. 10. 2008 opr. št. ..., v zvezi s sodbo Višjega sodišča v z dne 24. 2. 2009, opr. št....), ker je tožnika žalil in udaril s pestjo v predel nosu. Upoštevaje določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter svojo odločitev skrbno obrazložilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne razloge sodišča prve stopnje, ki jim zaradi njihove popolnosti, ni treba ničesar dodati. Obstoj škode in posledično višino odškodnine je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenca medicinske stroke dr. A.F., katerega mnenje sta pravdni stranki povzeli in z njim soglašali. Ker je izvedensko mnenje popolno, jasno in skladno z drugimi ugotovljenimi okoliščinami, ga je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo za podlago odločitve in pravilno in natančno povzelo ugotovitve glede posledic škodnega dogodka.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe zoper višino dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in strahu. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje, v skladu z določbo 179. člena Obligacijskega zakonika, upoštevalo stopnjo telesnih bolečin in strahu ter njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Glede na dejanske ugotovitve je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja primerno in pravično denarno odškodnino za telesne bolečine znesek 1.100,00 EUR, za strah pa 500,00 EUR. Obseg poškodb (udarnina nosu in desne strani obraza) in potek zdravljenja (nevšečnosti med zdravljenjem katere natančneje opiše sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe na strani 4 in na katere se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje) tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne utemeljujeta višjega zneska odškodnine za telesne bolečine od priznanega, še toliko bolj glede na dejstvo, da je tožnik trpel telesne bolečine približno 2 tedna, od tega sklicujoč se na mnenje izvedenca do 5 dni srednje hude, v ostalem času pa le lahke telesne bolečine, prav tako pa poškodba ni pustila trajnih posledic. Primerjava vrste in obsega utrpelih posledic tožnika s podobnimi primeri iz sodne prakse pokaže, da je prisojena odškodnina v okviru priznanih odškodnin za podobne škode.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo dejanske ugotovitve o trajanju in intenzivnosti tožnikovega primarnega in sekundarnega strahu. Kratkotrajnost primarnega strahu in sekundarni strah blage intenzitete do 5 dni nista porušila tožnikovega duševnega ravnovesja v takšni meri, da bi bil upravičen do višje odškodnine od prisojene. Pritožbo zoper odločitev o višini odškodnine (500,00 EUR) za to obliko škode je tako potrebno zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano odločitev v tem delu potrditi (353. člen ZPP).

9. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik zaradi toženčevega udarca v nos in besed ,,kaj gledaš cigan?'', pri tem upoštevajoč obsodilno kazensko sodbo za storitev kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja po 270. členu KZ, objektivno gledano bil razžaljen, vendar svojih trditev, da so ga izrečene besede globoko prizadele in so grobo posegle v njegovo dobro ime in čast, ga razžalile in užalostile (subjektivno trpljenje), ni določneje izkazal ter tudi ni predlagal nobenih dokazov, ki bi potrdili obstoj prizadejanih duševnih bolečin. Dodati je, da škoda ni sam poseg v osebnostno sfero, pač pa duševno trpljenje, ki je s tem povzročeno. Pritožbeno sodišče deli oceno prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni zadostil trditveni podlagi in ni izkazal pravno priznane škode (7. in 212. člen ZPP), zato je potrebno pritožbo v tem delu zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ne drži pritožnikova trditev, da toženec navedb tožnika, da so izrečene besede grobo posegle v njegovo dobro ime in čast, ga razžalile in razžalostile, posebej in izrecno ni prerekal, saj ravno nasprotno izhaja iz toženčevega odgovora na tožbo in njegove pripravljalne vloge z dne 15. 10. 2010. Tožnik mora v postopku postaviti ustrezno trditveno podlago in predlagati dokaze zanjo (7. in 212. člen ZPP). O obsegu in trajanju duševnih bolečin bi se tožnik lahko izjasnil na naroku 27. 10 2009, ko je bil zaslišan kot stranka. Dejstev na naroku ni potrdil, niti ni tekom postopka v tej smeri predlagal drugih dokazov. Zaključiti je, da je tožnik pravno upoštevna dejstva sicer pravočasno zatrjeval, ni pa jih uspel dokazati. Prav tako ni slediti njegovim pritožbenim navedbam, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj je prvostopenjsko sodišče izvedlo vse predlagane dokaze. Tožnik je bil v postopku zaslišan ter tako imel možnost, da se o dejstvih izjavi oziroma da za svoje trditve priskrbi druge ustrezne dokaze, kar pa ni storil. Dodati je, da za pravdni postopek ni bistveno kaj je tožnik trdil v kazenskem postopku, kajti če bi hotel, da se njegova izjava povzame iz kazenskega postopka, bi se moral toženec s tem strinjati.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožnik s svojo pritožbo ni uspel, sam nosi stroške, ki so mu v tej posledici nastali. Odločitev temelji na določbah 1. odstavka 154. člena ZPP in 1. odstavka 165. člena ZPP.