Jedro

V podobnih sporih, v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, tudi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo (VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021), da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. Glede na to je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz koncepta dnevnega počitka kot vsebinsko enovite pravice in da bi bil tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, t. j. uram dela, opravljenega v času, v katerem zatrjuje, da bi sicer moral koristiti dnevni počitek.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da se urno postavko, ki je podlaga za izračun odškodnine, določi tako, da se tožnikovo mesečno plačo deli s 30 dnevi in tako dobljeni znesek razdeli na 24 ur. V skladu z drugim odstavkom 98.c člena ZObr se pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Tudi v sodni praksi je ustaljeno stališče, da je treba izračun urne postavke opreti na povprečno mesečno obveznost v obsegu 174 ur, ne pa na število dni v mesecu.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana dela sodbe in sklepa se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženki naložilo, da tožniku plača 3.071,04 EUR z obrestmi od 4. 7. 2016 do plačila in mu povrne 640,51 EUR stroškov postopka (I. in III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 191,94 EUR z obrestmi od 4. 7. 2016 do plačila (II. točka izreka). S sklepom ji je naložilo, da tožniku iz naslova sodne takse povrne 131,60 EUR, za plačilo 8,40 EUR pa je zahtevek zavrnilo.

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), ker je sodišče odločilo mimo trditvenega in dokaznega bremena. Tožnik bi moral za vsako uro zatrjevane kršitve dnevnega počitka dokazati, da je opravljal efektivno delo. O tem so zaključki sodišča pavšalni. Tožbeni zahtevek je neutemeljen za čas, ko mu je bil dnevni počitek zagotovljen. Na podlagi 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadaljnji) mu je bila toženka dolžna zagotoviti le potreben počitek. Sodišče je sprejelo napačno odločitev o nezagotavljanju dnevnega počitka v času pripravljenosti, saj ne zadošča zgolj možnost, da je pripadnik v tem času občasno nadomeščal drugega pripadnika, temveč bi tožnik moral za vsak dan pripravljenosti dokazati, kaj je v tem času naredil efektivnega. Tudi razporeditev v QRF še ne pomeni posega v pravico do dnevnega počitka, saj bi bil ta podan le, če bi bil tožnik v tem času aktiviran. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi tožnika in A. A., ki je prav tako vložil tožbo, prezrlo pa je skladne izpovedi nadrejenih B. B., C. C., D. D.) in jih napačno označilo za neverodostojne. Napačen je zaključek o nezagotavljanju počitka v času varovanja na lokaciji E., saj okoliščina, da je imel tožnik posteljo v natrpanem kontejnerju, takšnega zaključka še ne utemeljuje. Glede določitve višine odškodnine pritožba navaja, da je treba urno postavko izračunati tako, da se plačo deli s 30 dnevi, dobljeni znesek pa razdeli na 24 ur. Zaradi nestrinjanja z odločitvijo o glavni stvari se toženka pritožuje tudi zoper sklep z dne 9. 9. 2020, v katerem ji je bila naložena povrnitev dela plačane sodne takse tožniku. Priglaša stroške obeh pritožb. 3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijana dela sodbe in sklepa preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o enoviti naravi pravice do dnevnega počitka pa je dejansko stanje ugotovilo nepopolno.

5. Pritožba uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in v zvezi s tem zatrjuje, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvenega in dokaznega bremena. Očitek ni utemeljen, saj je iz pritožbenih navedb razvidno, da se pritožba dejansko ne strinja z dokazno oceno o tem, ali je bil tožniku dnevni počitek omogočen in v kakšnem obsegu. Navedeno pa ne predstavlja uveljavljane bistvene kršitve postopka, temveč pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Neutemeljene so obširne pritožbene navedbe o tem, da je bila toženka dolžna tožniku v skladu s 53. členom ZSSloV omogočiti le potreben počitek. Tožnikove trditve o kršitvi pogodbene obveznosti iz naslova več opravljenih ur dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka predstavljajo podlago za odškodninski zahtevek za plačilo premoženjske škode (140. člen Zakona o javnih uslužbencih - ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji; 179. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), za odločitev o odškodnini na tej podlagi pa niso bistvene pritožbene navedbe o potrebnem počitku v smislu citirane določbe ZSSloV (prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 8/2021 in VIII Ips 45/2021).

7. Sodišče prve stopnje je ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo premoženjske škode utemeljilo s tem, da je toženka kršila pogodbeno obveznost, ker tožniku na misiji 48-krat ni zagotovila dnevnega počitka v nepretrganem trajanju 11 ur (155. člen ZDR-1; drugi odstavek 97.f člena Zakona o obrambi - ZObr, Ur. l. RS, št. 87/1997 in nadaljnji). Zavzelo je stališče, da je pravica do dnevnega počitka vsebinsko enovita, kar pomeni, da je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. V podobnih sporih, v katerih sta pripadnika, ki sta bila napotena na misijo v tujino, tudi uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe zaradi več opravljenih ur dela (na račun nezagotovljenega dnevnega počitka), je Vrhovno sodišče RS obrazložilo (VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021), da za odločitev ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za dejansko opravljeno delo. Glede na to je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz koncepta dnevnega počitka kot vsebinsko enovite pravice in da bi bil tožnik upravičen do odškodnine le za tolikšno število ur, ki ustreza uram več opravljenega dela, t. j. uram dela, opravljenega v času, v katerem zatrjuje, da bi sicer moral koristiti dnevni počitek. Čeprav je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je tožnik na račun nezagotovljenega dnevnega počitka opravil več ur dela, pa natančnega števila teh ur zaradi napačnega materialnopravnega stališča o enoviti pravici ni ugotavljalo. Ker je zaradi tega dejansko stanje ugotovilo nepopolno, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama zoper ugodilna dela sodbe in sklepa, ju razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 355. člena in 3. točka 365. člena ZPP).

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se urno postavko, ki je podlaga za izračun odškodnine, določi tako, da se tožnikovo mesečno plačo deli s 30 dnevi in tako dobljeni znesek razdeli na 24 ur. V skladu z drugim odstavkom 98.c člena ZObr se pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Tudi v sodni praksi je ustaljeno stališče, da je treba izračun urne postavke opreti na povprečno mesečno obveznost v obsegu 174 ur, ne pa na število dni v mesecu.

9. Z namenom sprejema pravilne odločitve v ponovljenem sojenju se pritožbeno sodišče opredeljuje tudi do naslednjih utemeljenih pritožbenih navedb. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je tudi pripravljenost predstavljala delovno obveznost tožnika, oprlo na izpoved B. B. in C. C. o tem, da so morali pripadniki v tem času nadomeščati pripadnike na dolžnosti, izvajati spremstvo oseb in naloge obhodov. Pritožba pravilno očita, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je bilo kaj od navedenega tudi dolžnost tožnika v času pripravljenosti, kdaj konkretno je to delo opravil in koliko časa (ur) je trajalo. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede varovanja baze F. verjelo tožniku in A. A., ki sta izpovedala le o rotaciji dveh izmen (8 ur dela, 8 ur pripravljenosti), prezrlo pa je skladne izpovedi nadrejenih (D. D., C. C., B. B.) o rotaciji treh osemurnih izmen, od katerih je ena celo predstavljala počitek. Utemeljen je namreč pomislek pritožbe o izkustveno nelogičnem dejstvu, da bi bil lahko nekdo brez dnevnega počitka več dni skupaj. Ta pomislek je na mestu tudi glede pritožbenega nasprotovanja zaključku o nezagotavljenem 11-urnem počitku v času varovanja baze G. Tudi v tem primeru namreč sodišče prve stopnje ni verjelo A. A. in C. C. o rotaciji izmen dolžnost - pripravljenost - počitek, temveč je verjelo tožnikovi izpovedi o rotaciji 6-urne dolžnosti in 6-urne pripravljenosti, pri čemer niti ni ugotavljalo, kaj konkretno, kdaj in koliko časa naj bi tožnik opravljal tekom pripravljenosti. Glede obdobja varovanja opazovalnice E. pritožba prav tako pravilno navaja, da za presojo ne more biti pomembna v prvostopenjski sodbi izpostavljena okoliščina o tem, da je tožnik imel za počitek na voljo le kontejner, v katerem so bile postelje ena zraven druge. Pač pa naj sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju obseg zatrjevanega več opravljenega dela razišče z vidika tožnikove izpovedi o tem, da so se v E. vršile rotacije treh izmen po štiri ure: dolžnost - pripravljenost - prosto. Tudi kar se tiče obdobja tožnikove razporeditve v QRF pritožba pravilno navaja, da to še ne utemeljuje zaključka, da je bil tožnik celoten ta čas obremenjen z nalogami. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni šlo le za razporeditev, v kateri tožnik ne bi bil aktiviran, povzelo je izpoved tožnika in B. B., da so bila v času QRF usposabljanja, če je bilo to mogoče, ter izpoved C. C., da so hodili na naloge, vendar pa ni natančno ugotovilo kdaj, zaradi katere konkretne naloge in koliko ur dela več je opravil tožnik v QRF na račun neomogočenega dnevnega počitka.

10. Pri odločitvi, da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana s konkretnim delom tožnika v spornih dneh, predvsem pa dejstva v zvezi z obsegom tega dela (višina premoženjske škode), prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).