Jedro

Glede na določbo 25. člena Zden je treba odločiti o vračanju premoženja v naravi, pri čemer je treba v isti odločbi ugotoviti tudi njegovo vrednost po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju, z dopolnilno odločbo pa je dopustno odločiti o odškodnini za vlaganja, ki so omogočila povečano vrednost.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 19.2.2004, odpravi ter se zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 19.2.2004, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote M. z dne 2.3.2001. S prvostopno odločbo je prvostopni organ odločil: da se upravičenki N.L. vrnejo v last in posest številne nepremičnine v k.o. S., k.o. M., k.o. G.G., k.o. P., k.o. T., k.o. P., k.o. K., k.o. R., k.o. P. in k.o. P., v skupni površini 1.500 ha 76 a 77 m2 (točka I/1); da spremembo zemljiškoknjižnega stanja na podlagi te odločbe opravi Okrajno sodišče v Velenju po uradni dolžnosti (točka I/2); kdo so zavezanci za vračilo navedenih nepremičnin v last in posest ter rok za izročitev posesti (točka I/3); da je vrednost s to odločbo vrnjenega premoženja znašala po stanju v času podržavljenja 4.213.660,38 DEM; da bo o vrednosti premoženja v času vračanja odločeno po tem, ko bo v skladu s 6. odstavkom 25. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen naknadno odločeno o zahtevi za odškodnino za povečano vrednost premoženja predvsem zaradi izgradnje gozdnih cest po 25. členu ZDen (II. točka); ter da bo o vračilu preostalega premoženja odločeno v nadaljevanju postopka (III. točka).

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka ter se je na te razloge izrecno sklicevalo na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS ter jih v prvostopni sodbi ni posebej ponavljalo. Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene navedbe, da so bila obravnavana zemljišča podržavljena že na podlagi Zakona o likvidaciji agrarne reforme v času Kraljevine Jugoslavije (v nadaljevanju predvojni zakon). Štelo je, da je glede na akt o podržavljenju, to je Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji (Uradni list NOS in NVS, št. 62/45, Uradni list LRS, št. 30/46 in 10/48), ki je naveden v 2. točki 3. člena ZDen, ter na njegovi podlagi izdanih odločb Okrajne komisije za agrarno reformo L. z dne 17.9.1947, in Okrožne komisije za agrarno reformo L. z dne 17.2.1948, pravna podlaga za denacionalizacijo podana v 2. točki 3. člena ZDen. Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi tožbeno navedbo, da ni bilo pravilno, ko se z odločbo prvostopnega organa ni odločilo tudi o vrednosti premoženja v času vračanja in o odškodnini za večjo vrednost, ki je nastala zaradi investicijskih vlaganj tožeče stranke v obravnavane nepremičnine. Pri tem se je sklicevalo na določbo 6. odstavka 25. člena ZDen. Ta določba pa ne daje pravne podlage za to, da bi se upravičencu postavljali kakršnikoli pogoji v zvezi z v naravi vrnjenim premoženjem, če hkrati ni odločeno o odškodnini za povečano vrednost vrnjenega premoženja. Zato je zavrnilo tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na razpolagalno pravico denacionalizacijskega upravičenca in varstvo pravic tožeče stranke in naslova vloženega odškodninskega zahtevka.

Zoper prvostopno sodbo se tožeča stranka pritožuje iz razloga nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, na podlagi česar je prvostopno sodišče napravilo napačen sklep v delu, ko se tožbene navedbe zavračajo, ter zaradi kršitve materialnega prava, ker bi moral prvostopni organ hkrati z odločitvijo o vračilu premoženja v naravi odločiti tudi o odškodnini zaradi povečanja vrednosti tega premoženja zaradi investicijskih vlaganj tožeče stranke. Vztraja pri tem, da so bile v času izvajanja agrarne reforme v času Kraljevine Jugoslavije izdane vsaj tri pravnomočne listine, s katerimi je bila N.L. razlaščena. Glede na to in upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-107/96, iz katere izhaja, da vknjižba v zemljiško knjigo ni absolutna in da je pravno mogoče v postopku denacionalizacije upoštevati agrarno reformo Kraljevine Jugoslavije, kolikor je bila izvedena na podlagi pravnomočnih odločb, bi morala tožena stranka navedene predvojne pravnomočne odločbe, ki se nanašajo na obravnavano premoženje N.L., upoštevati. Meni tudi, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno v delu, ki se nanaša na ugotavljanje vrednosti nepremičnin v postopku denacionalizacije v času podržavljenja in v času vračanja. ZDen določa, da je treba vrednost premoženja, ki se vrača, ne glede na odškodninske zahtevke, ugotoviti v odločbi, s katero se to premoženje vrača. Strinja se, da je njena terjatev v zvezi z investicijami v izgradnjo gozdnih cest obligacijska, meni pa, da ni nujno, da je navedena odškodnina enaka razliki med vrednostjo premoženja, ki je predmet denacionalizacije, po stanju v času podržavljenja in vrednostjo po stanju na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. To ni bilo upoštevano, saj se denacionalizacijskemu upravičencu vračajo nepremičnine, ki so lahko bistveno več vredne, kot je bilo premoženje, ki mu je bilo odvzeto. To pa ni bil cilj zakona, katerega osnovno načelo naj bi bila poprava krivic in vračilo premoženja v enaki vrednosti, kot je bilo odvzeto. S takšnim načinom reševanja so kršene z ustavo varovane pravice, in sicer načelo pravne države in načelo zaupanja v veljavnost obstoječih predpisov ter obstoji negotovost glede zagotavljanja pravne varnosti, kar je v nasprotju z 2. členom Ustave Republike Slovenije (URS). Nedopustno je, da se upravičencu vračajo nepremičnine še pred ugotovitvijo vrednosti premoženja v času vračanja, kot to določa ZDen. S takim načinom je ogrožena socialna varnost zaposlenih pri tožeči stranki ter kršena pravica do svobodne gospodarske pobude, ki ju zagotavlja URS v členih 50 in 74. Tožeči stranki bo onemogočeno poslovanje brez pridobitve sredstev iz naslova odškodnin za investicijska sredstva, vložena v nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije. Pridobitev teh sredstev je odvisna od novih postopkov, ki so časovno odmaknjeni, kar bo tožeči stranki onemogočilo v doglednem času preusmeriti poslovanje v nova gospodarska področja in s tem možnost zagotoviti socialno varnost zaposlenim. Zato predlaga da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi tožeče stranke.

Tožena stranka, zastopnik javnega interesa in prizadete stranke na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da sta bili na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji (Uradni list NOS in NVS, št. 62/45, Uradni list LRS, št. 30/46 in 10/48), ki je naveden v 2. točki 3. člena ZDen, izdani odločba Okrajne komisije za agrarno reformo L. z dne 17.9.1947, in odločba Okrožne komisije za agrarno reformo L. z dne 17.2.1948. Sporno pa je, ali so Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji ter navedeni dve odločbi akti o podržavljenju obravnavanega premoženja, ali pa je bilo to premoženje N.L. razlaščeno že na podlagi predpisov Kraljevine Jugoslavije o likvidaciji agrarne reforme (predvojni predpisi), in zato v tem primeru v ZDen ni podlage za denacionalizacijo. Sporno pa je tudi, kaj vse mora vsebovati odločba o vračanju podržavljenega premoženja, tudi v primeru, ko se v skladu s 6. odstavkom 25. člena ZDen o odškodnini za vlaganja v podržavljeno premoženje, katerih posledica je povečana vrednost tega premoženja po stanju ob vračanju, odloča naknadno.

Po presoji pritožbenega sodišča je stališče prvostopnega sodišča in obeh upravnih organov glede vprašanja aktov o podržavljenju pravilno in zakonito. Čeprav so bile že v času Kraljevine Jugoslavije na podlagi predvojnega zakona izdane odločbe o razlastitvi, iz katerih tožeča stranka sklepa, da so bila obravnavana zemljišča N.L. razlaščena že tedaj, pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče in oba upravna organ meni, da je bilo podržavljenje izvršeno po 2. svetovni vojni na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji (Uradni list NOS in NVS, št. 62/45, Uradni list LRS, št. 30/46 in 10/48), ki je naveden v 2. točki 3. člena ZDen in na njegovi podlagi izdanih odločb (odločba Okrajne komisije za agrarno reformo L. z dne 17.9.1947, in odločba Okrožne komisije za agrarno reformo L. z dne 17.2.1948).

Odločbe, izdane na podlagi predvojnega zakona, namreč, kot v tem primeru izhaja iz izpodbijane sodbe in odločb upravnih organov, kar potrjujejo tudi upravni spisi, in čemur ne oporeka niti tožeča stranka, niso bile izvršene v zemljiški knjigi, pa tudi dejansko ne, saj je obravnavano premoženje tudi po izdaji predvojnih odločb ostalo v posesti N.L. Iz 26. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-107/96 z dne 5.12.1996, na katero se sklicujeta tožeča in tožena stranka, izhaja, da je po presoji ustavnega sodišča "agrarno reformo Kraljevine Jugoslavije, ne glede na to, s kakšnimi pomanjkljivostmi je bila izvedena, pravno mogoče upoštevati le, kolikor je bila izvedena na podlagi pravnomočnih razlastitvenih odločb". Ustavno sodišče ne pojasni, kaj meni s pojmom "izvedena". Vrhovno sodišče pa meni, da ta pojem zajema bodisi izvedbo spremembe lastnika v zemljiški knjigi, bodisi dejanski odvzem posesti. Glede obravnavanega premoženja pa, kot izhaja iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, nič od tega ni bilo izvedeno na podlagi predvojnih odločb. Če bi bile predvojne odločbe izvedene, tudi povojni oblasti ne bi bilo treba obravnavanega premoženja podržaviti na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji oziroma na njegovi podlagi izdanih odločb, temveč bi predvojne odločbe le izvedla. Tudi izdajo povojnih odločb o podržavljenju pritožbeno sodišče šteje za dokaz, da razlastitev obravnavanega premoženja N.L. ni bila izvedena na podlagi predvojnih odločb. Ker je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišče obravnavano premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji oziroma na njegovi podlagi izdanih odločb, je podlaga za denacionalizacijo tega premoženja podana v 2. točki 3. člena ZDen. V tem delu je torej izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Drugo pa je vprašanje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe glede na določbe 25. člena ZDen.

Po 25. členu ZDen se nepremičnina, katere vrednost se po podržavljenju ni bistveno povečala, pod pogoji, določenimi v tem poglavju, vrne brez poračunavanja razlike v vrednosti (1. odstavek). Za bistveno povečanje vrednosti se šteje povečanje nad 30% vrednosti nepremičnine (4. odstavek), izjema pa je vsebovana v 5. odstavku. Vrednost podržavljenega premoženja se ugotavlja po stanju ob podržavljenju in po njegovi sedanji vrednosti (1. odstavek 44. člena ZDen). Vrednost gozdov kot katastrske kulture se ugotavlja glede na njihov katastrski razred in katastrski okraj po Odloku o ugotavljanju vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju Odlok), izdanem na podlagi 3. odstavka 44. člena ZDen. V odločbi o denacionalizaciji je treba med drugim navesti tudi premoženje, ki se vrača, njegovo obliko in obseg (1. odstavek 66. člena ZDen). Podrobnejšo vsebino denacionalizacijske odločbe določa Navodilo za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, št. 32/91-I in 34/93). To v 34. členu določa vsebino izreka denacionalizacijske odločbe, seveda glede na vrsto zahtevka; po III. točki je treba v izreku odločbe glede premoženja določiti, če gre za gozdove: katastrsko občino, vložno št., površino v m2, kulturo, razred, vrednost v času podržavljenja in vrednost v času vračanja; po IV. točki pa tudi, da se premoženje vrne v last in posest s plačilom razlike v vrednosti.

Glede na te določbe je treba po presoji pritožbenega sodišča v vsakem primeru, ko se premoženje vrača v naravi, ugotoviti njegovo stanje in vrednost ob podržavljenju ter stanje in vrednost ob vračanju. Pri tem se pri gozdovih njihovo stanje ugotavlja iz uradnih podatkov zemljiškega katastra ob podržavljenju in ob vračanju, vrednost pa se v obeh primerih ugotovi v skladu s 3. odstavkom 44. člena ZDen po Odloku. Ker so gozdne ceste po 38. členu Zakona o gozdovih (ZG, Uradni list RS, št. 30/93, 56/99-ZON, 67/02 in 110/02-ZGO-1) sestavni del gozda in so javnega značaja, torej niso javne ceste, se ne odmerijo v samostojne parcele, temveč se v zemljiškem katastru vodijo kot gozd. Zato se za potrebe denacionalizacije tudi vrednost gozda, kjer je gozdna cesta, v skladu s katastrskimi podatki in 3. odstavkom 44. člena ZDen vrednoti po Odloku. To vrednotenje pa ne zajema meril za posebno vrednotenje gozda zaradi vlaganj v gozdno cesto. Vrednost gozda se zaradi vlaganj v gozdne ceste spremeni le, če se spremeni katastrski razred gozda (katastrska kultura "gozd" in katastrski okraj ostaneta v vsakem primeru nespremenjena) in se to po predpisanem postopku evidentira v zemljiškem katastru. Smiselno enako je Vrhovno sodišče RS odločilo v več primerih, na primer: U 354/93-6 z dne 25.1.1995; I Up 887/2000 z dne 27.9.2001. Sprememba katastrskega razreda gozda, ki po pravilih ZDen pomeni spreminjanje stanja gozda (bodisi za nazaj ob podržavljenju, bodisi za stanje ob vračanju), pa je po presoji pritožbenega sodišče dopustna le do izdaje odločbe o denacionalizaciji, s katero se gozd vrne v naravi prejšnjemu lastniku. Vsako naknadno spreminjanje katastrskih podatkov pomeni naknadno spreminjanje dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za že sprejeto odločitev, saj vsaka sprememba katastrskega razreda vpliva na vrednotenje in torej na že izdano odločbo o denacionalizaciji, kar pa ni zakonito. Takšna sprememba bi pomenila, da se je z denacionalizacijo vrnilo vrednostno neopredeljeno premoženje in da stranke ne vedo, kakšne pravice oziroma obveznosti jih v zvezi s tem premoženjem v nadaljevanju čakajo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je izpodbijana sodba nezakonita in nepravilna, ker je z njo v bistvu potrjena odločba tožene stranke tudi v delu, v katerem se pušča v veljavi nezakonita odločitev prvostopnega organa v II. točki izreka prvostopne odločbe, da se bo vrednost v naravi vrnjenih gozdov ugotovila naknadno, ko bo odločeno o zahtevi za odškodnino za povečano vrednost premoženja zaradi izgradnje gozdnih cest. Zaradi tega je odločba tožene stranke nezakonita, saj je v njej zmotno uporabljen ZDen (25., 44. in 66. člen). Ker te nezakonitosti ni odpravilo prvostopno sodišče, je nezakonita tudi njegova sodba, saj so tudi v njej zmotno uporabljene določbe 25., 44. in 66. člena ZDen, torej materialni zakon.

Na drugačno odločitev v tej stvari pa po presoji pritožbenega sodišča ne more vplivati določba 6. odstavka 25. člena ZDen. Ta je bila v ZDen vključena z novelo ZDen-B v letu 1998. Njen namen pa je bil pospešitev postopkov denacionalizacije v primerih, v katerih je postopek ugotavljanja višine odškodnine zaradi vlaganj v premoženje po podržavljenju, kar je imelo za posledico povečanje vrednosti premoženja po stanju ob vračanju glede na vrednost po stanju ob podržavljenju, zahtevnejši in dolgotrajnejši, zavezanec oziroma najemnik in upravičenec pa se ne sporazumeta glede te odškodnine. V takem primeru lahko upravičenec zahteva, da se mu nepremičnina vrne še pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti zaradi vlaganj, organ, ki vodi postopek, pa odloči o višini odškodnine, ki se plača za za vlaganja, naknadno z dopolnilno odločbo. Ta določba pa po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da se v takem primeru vrednost premoženja po stanju ob podržavljenju in vrednost premoženja po stanju ob vračanju ugotavljata naknadno, saj je ti dve vrednosti treba ugotoviti na podlagi 44. člena ZDen in predpisov, izdanih na njegovi podlagi, v odločbi o denacionalizaciji.

Glede na to, da je predmet vračanja v tem primeru gozd, katerega vrednost se ugotavlja po 3. odstavku 44. člena ZDen in Odloka, torej glede na njegovo katastrsko kulturo, razred in okraj, to je po uradnih podatkih iz zemljiškega katastra, in gre za enostavno računsko operacijo, za katero se ne zahteva posebno strokovno znanje, je mogoče vrednost gozda po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju nemudoma ugotoviti, kar je prvostopni organ tudi storil. Ali je ta izračun pravilen, pa mora preveriti tožena stranka, česar pa v tem primeru ni storila.

Po presoji pritožbenega sodišča je torej glede na določbe 25. člena ZDen treba odločiti o vračanju premoženja v naravi, pri čemer je treba v isti odločbi ugotoviti tudi njegovo vrednost po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju, z dopolnilno odločbo pa je dopustno odločiti o odškodnini za vlaganja, ki so omogočila povečano vrednost. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da bi bilo treba tudi o odškodnini za vlaganja odločiti z odločbo, s katero se odloča o vračanju premoženja v naravi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo sodbo prvostopnega sodišča tako, da je tožbi tožeče stranke ugodilo in na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odločbo tožene stranke odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek v smislu 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS.