Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj mu je bila pisna obdolžitev z vabilom na zagovor vročena šele dan po razpisanem dnevu zagovora. Zavzelo je pravilno stališče, da ni odločilno, kdaj bi se tožnik lahko seznanil s pošiljko, ki je vsebovala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor, bistveno je le, kdaj mu je bila ta pravilno vročena oziroma, kdaj se je z vsebino pošiljke dejansko seznanil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta sklep tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 7. 2017 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 5. 10. 2017 nezakonita in se razveljavita (I. točka izreka). Dalje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje na podlagi navedenih sklepov ni prenehalo, temveč je trajalo do 28. 2. 2018 z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo, pogodba o zaposlitvi pa se sodno razveže 28. 2. 2018 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku za čas od 24. 10. 2017 do 28. 2. 2018 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko ter druga obvezna zavarovanja, mu obračuna nadomestilo plače 2.331,36 EUR bruto mesečno, od tega obračuna in odvede davke in prispevke ter mu plača pripadajoče neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Dalje ji je naložilo, naj tožniku za čas od 27. 6. 2017 do 23. 10. 2017 obračuna razliko v nadomestilu plače 1.165,68 EUR bruto mesečno, od tega obračuna in odvede davke in prispevke ter mu plača pripadajoče neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 1. 3. 2018 z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo, za poziv nazaj na delo, priznanje pravic iz delovnega razmerja in obračun nadomestila plače po 1. 3. 2018) je zavrnilo (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku plača pravdne stroške v višini 514,06 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del tožbe vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožena stranka. Ne soglaša z ugotovitvama, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora skladno z zakonskimi zahtevami ter da niso podane okoliščine, zaradi katerih je od nje neupravičeno pričakovati, da mu omogoči zagovor. Navaja, da je pisno seznanitev z očitanimi kršitvami in vabilom na zagovor tožniku poslala s priporočeno pošiljko na njegov naslov stalnega prebivališča, na katerem je imel v času vročanja prijavljen naslov za vročanje. Pove, da je bil v vabilu datum zagovora 4. 7. 2017, v njem pa je bilo zapisano še, da tožnik lahko zagovor posreduje tudi v pisni obliki, zaradi česar bi se torej tožnik s pisno obdolžitvijo in vabilom lahko pravočasno seznanil, saj mu je Pošta Slovenije pošiljko poskušala vročiti 28. 6. 2017, kar je 7 dni pred razpisanim datumom zagovora in 9 dni pred iztekom prekluzivnega roka, v katerem bi mu lahko pravočasno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zatrjuje, da bi se tožnik glede na stalno uporabo drugih komunikacijskih sredstev lahko seznanil z elektronskim sporočilom, ter da namenoma od 30. 6. 2017 dalje ni preverjal osebnega elektronskega naslova. Sklicuje se na 3. 7. 2017 dodatno poslano sporočilo prek aplikacije Viber, ki ga je tožnik prejel. Meni, da bi glede na datum zagovora tožnik svojo nezmožnost udeležbe lahko sporočil po telefonu ali z elektronskim sporočilom. Tožniku očita, da je kljub temu, da je vedel, da mu je bila na domači naslov poslana pisna seznanitev s kršitvami in vabilom na zagovor, ter kljub seznanitvi, da je zagovor razpisan 4. 7. 2017, brez pojasnila pisanje na pošti prevzel po razpisanem terminu zagovora. Dejstvo, da se je tožnik vročitvi pisne obdolžitve in vabila na zagovor izogibal, po njenem mnenju ne pomeni, da mu zagovora ni omogočila. Meni, da ni bila dolžna podaljševati roka za zagovor, še posebej, ker tožnik ni predložil zdravniškega potrdila, da se ga ni zmožen udeležiti. Meni, da je tožnik sam ustvaril okoliščine, ki jih je nato uveljavljal kot neomogočen zagovor, saj 3. 7. 2017 ni sprejel klica kadrovika A.A., niti se ni odzval na SMS in Viber sporočilo sekretarke poslanske skupine B. C.C. Uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe dokazov, da je že pred 27. 6. 2017 tožnik vedel, da bo stekel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi dogodka 6. 6. 2017, ter zaradi zavrnitve zaslišanja prič A.A. in C.C., ki sta bila predlagana tudi v zvezi z napori tožene stranke omogočiti tožniku zagovor oziroma o poskusih kontaktiranja tožnika v zvezi s tem. Sklicuje se na sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 103/2016, VIII Ips 208/2016, VIII Ips 205/2017, VIII Ips 230/2014, VIII Ips 201/2013, VIII Ips 204/2013,VIII Ips 63/2012, VIII Ips 20/2005 idr. in pri tem navaja, da si je na vse mogoče komunikacijske načine, ki jih je uporabljal tožnik, prizadevala ga obvestiti o datumu zagovora, on pa se je namenoma izogibal komunikaciji z njo. Nasprotuje stališču, da ni bistveno, kakšni so bili razlogi, da po prejetem obvestilu tožnik pisanja s pisno obdolžitvijo z vabilom na zagovor na pošti ni prevzel prej, saj je imel zakonsko možnost pošiljko prevzeti v 15 dneh od opravljenega prvega poskusa vročitve. Meni, da je šlo za okoliščine izključno v sferi tožnika, na katere ni imela vpliva, zato se ji ne morejo šteti v škodo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na razloge, ki jih je navedlo v izpodbijani sodbi, in zavzeta materialnopravna stališča se pritožbeno sodišče sklicuje in jih sprejema kot svoje.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sklepa tožene stranke z dne 5. 7. 2017 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 5. 10. 2017), ki jo je tožena stranka tožniku podala na podlagi 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj mu je bila pisna obdolžitev z vabilom na zagovor vročena šele 5. 7. 2017, to je dan po razpisanem dnevu zagovora. Zavzelo je pravilno stališče, da ni odločilno, kdaj bi se tožnik lahko seznanil s pošiljko, ki je vsebovala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor, bistveno je le, kdaj mu je bila ta pravilno vročena oziroma kdaj se je z vsebino pošiljke dejansko seznanil. Pravilna je tudi ugotovitev, da ni dokazano, da bi se pred 5. 7. 2017 tožnik seznanil s pisno seznanitvijo z vabilom na zagovor, pri čemer je bila to skladno s pravili o dokaznem bremenu dolžna dokazati tožena stranka.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP s tem, da ni zaslišalo C.C. in A.A., oziroma z zavrnitvijo izvedbe dokazov, s katerimi je tožena stranka želela dokazovati, da je že pred 27. 6. 2017 tožnik vedel, da bo stekel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi dogodka 6. 6. 2017. Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, ampak le tiste, ki se nanašajo na ugotavljanje odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je v 5. točki razlogov navedlo razlog za zavrnitev navedenih dokaznih predlogov. Pritožbeno sodišče soglaša, da gre za dokaze, s katerimi je tožena stranka dokazovala pravno nepomembna dejstva. Pravno nepomembno je namreč, ali je tožnik pred 27. 6. 2017 vedel, da bo stekel postopek izredne odpovedi, saj se pravica do zagovora veže na seznanitev delavca s pisno obdolžitvijo glede očitkov, ki so podlaga za izredno odpoved, prav tako pa na odločitev v zadevi ne more vplivati dejstvo, da je tožena stranka zaradi vabljenja na zagovor s tožnikom skušala stopiti v stik na različne načine, pa ji to ni uspelo.

7. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi se tožnik lahko seznanil s pisno obdolžitvijo in vabilom na zagovor že pred 5. 7. 2017, pa se zaradi razlogov na svoji strani oziroma zaradi izogibanja vročitvi z njima ni seznanil. Ni odločilno, kdaj bi se lahko seznanil s pisno obdolžitvijo in vabilom na zagovor, pač pa, kdaj mu je bilo pisanje pravilno vročeno oziroma kdaj se je dejansko seznanil z njim. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je imel tožnik po prejemu obvestila, da ga na pošti čaka pošiljka, določen 15-dnevni rok za njen prevzem in je lahko na pošto odšel kadarkoli znotraj tega roka. Tožniku ni mogoče očitati, da je s tem, ko je pošiljko prevzel šele 5. 7. 2017, kar je znotraj tega roka, zlorabljal svoje pravice v postopku odpovedi oziroma zavlačeval postopek. Enako velja tudi za pogajanja o možnostih za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi se tožnik že pred 5. 7. 2017 dejansko seznanil z očitki iz pisne obdolžitve in vabilom na zagovor, ki naj bi potekal dan prej, to je 4. 7. 2017. Na ugotovitev, da tožniku zato ni bil omogočen zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne vpliva dejstvo, da se tožnik kljub prejetemu Viber sporočilu o predvidenem terminu zagovora tega ni udeležil, ni posredoval zagovora v pisni obliki niti ni svojega izostanka opravičil. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora, saj je glede na večkratne poskuse obveščanja tožnika o terminu zagovora očitno (pravilno) sama štela, da gre za primer, ko je delavcu zagovor treba omogočiti. Poleg tega ni mogoče utemeljiti obstoja okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor, z njegovim domnevnim izogibanjem vročitvi oziroma zavlačevanjem postopka odpovedi, saj to ni bilo dokazano. Zmotno je tudi njeno sklicevanje na dejstvo, da ni bila dolžna prelagati termina zagovora, saj tožnik tega ni zahteval, sama pa je bila dolžna poskrbeti, da bo tožniku glede na predvideni termin zagovora pravočasno vročeno vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo.

8. V pritožbi se tožena stranka sklicuje na več judikatov Vrhovnega sodišča RS, ki naj bi utemeljevali njeno stališče, da ni kršila zahteve iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, da tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, oziroma da v predmetni zadevi obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku to omogoči. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi že zavrnilo njeno sklicevanje na zadevo VIII Ips 230/2014, saj je šlo za bistveno drugačno zadevo, kar je tudi natančno pojasnilo v 15. točki obrazložitve, na katero se pritožbeno sodišče. Enako velja tudi za zadeve: opr. št. VIII Ips 103/2016, saj je dejansko stanje drugačno, tožnica je namreč pisno obdolžitev in datum zagovora prejela, tožnik v predmetni zadevi pa ne; zadevi VIII Ips 208/2016 in VIII Ips 205/2017 sta se nanašali na vprašanje zdravstvenega stanja delavcev kot okoliščine, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, v predmetni zadevi pa take okoliščine sploh niso bile zatrjevane niti dokazane; zadeva VIII Ips 201/2013 se nanaša na spoštovanje zakonskega tridnevnega roka za pripravo na zagovor, ta rok pa zaradi prepozne vročitve vabila na zagovor in pisne obdolžitve v predmetni zadevi sploh še ni začel teči; zadeva VIII Ips 204/2013 se nanaša na zaprosila za prestavitev zagovora s strani delavca, do česar v predmetni zadevi sploh ni prišlo; tudi zadeva VIII Ips 36/2012 se nanaša na vprašanje prelaganja zagovora, pri čemer je bil tožnik nanj pravilno (tudi pravočasno) vabljen; stališče iz zadeve VIII Ips 20/2005 pa tudi ni uporabljivo v predmetni zadevi, saj tožena stranka v postopku ni dokazala, da bi se tožnik izmikal vročitvi oziroma da je ravnal tako, da bi toženi stranki onemogočil pravočasno pravilno vročitev. Tudi stališča iz drugih judikatov, na katere se sklicuje pritožnica in se nanašajo na vprašanje obveznosti prelaganja termina zagovora, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vplivajo, saj obravnavajo v bistvenem drugačna dejanska stanja od dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno v predmetni zadevi.

9. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj je odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).