Jedro

Tožnica v pritožbi povsem utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do njenih pravno odločilnih ugovorov ni opredelilo. S tem je po presoji sodišča druge stopnje kršilo predvsem njeno pravico do izjave v postopku (obveznosti stranke, da navede razloge v smeri utemeljitve zahtevka ali utemeljitve ugovorov, s katerimi zahtevku nasprotuje, ustreza dolžnost sodišča, da se o teh ugovorih v razlogih odločbe izreče). Pritožba pravilno povzema, da se sodišče prve stopnje v sklopu obrazložitve ni dolžno opredeliti do vseh trditev pravdnih strank, se je pa dolžno opredeliti do tistih, ki so v zadevi odločilne.

Za opredelitev, katere trditve so pravno odločilne, je bistveno, katere pravne norme bo sodišče uporabilo in kako jih bo razlagalo. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je vprašanje (in odgovor nanj), ali je omejitev zavarovalnega kritja, ki ni določena na polici, pravno veljavna ali ne, v zadevi zagotovo bistveno. O tem se sodišče prve stopnje ni izreklo oziroma svojega stališča (ob upoštevanju petega odstavka 926. člena OZ) tožnici ni pojasnilo, čeprav je omejitev zavarovalnega kritja po posebnih pogojih zavarovanja upoštevalo v škodo tožnice. S takšnim nezakonitim postopanjem, s katerim tožnici ni bila dana možnost (enakopravnega) obravnavanja pred sodiščem, je sodišče prve stopnje storilo (v pritožbi smiselno zatrjevano) procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S takšnim ravnanjem je poseglo tudi v strankino pravico do izjave v postopku iz 22. člena Ustave RS.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točkah II, III in IV izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka glede teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.675,00 EUR od 18. 4. 2018 razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

III. V preostalem se pritožba zavrne in v delu točke I izreka, ki ni bil razveljavljen, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) glavnico v znesku 3.675,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2018 do plačila. V točki II izreka je tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo. V točki III izreka je odločilo o stroških izvršilnega postopka, v točki IV izreka pa o nadaljnjih pravdnih stroških.

2. Sodbo s pritožbo izpodbijata obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP. Tožnica jo izpodbija v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških postopka (točke II, III in IV izreka), iz pritožbenih navedb toženke pa izhaja, da jo izpodbija v obsodilnem delu in glede odločitve o stroških postopka (točke I, III in IV izreka).

3. Tožnica poudarja, da je glede na pravilne dejanske ugotovitve o obstoju zavarovalnega primera (točka 9 obrazložitve) zmotna materialno pravna presoja sodišča prve stopnje, da je zavarovalno kritje še dodatno omejeno. V tem kontekstu tožnica opozarja na prvi in tretji odstavek 926. člena OZ in na 83. člen istega zakona.

Sodišče prve stopnje se v sklopu obrazložitve res ni dolžno opredeliti do vseh trditev pravdnih strank, se je pa dolžno opredeliti do tistih, ki so v zadevi odločilne. Za opredelitev, katere trditve so pravno odločilne, je bistveno, katere pravne norme bo sodišče uporabilo in kako jih bo razlagalo (odločba VSM I Cpg 369/2014 z dne 5. 2. 2015). Vprašanje, ali je omejitev zavarovalnega kritja, ki ni določena na polici, pravno veljavna ali ne, je v zadevi zagotovo bistveno. O tem se sodišče prve stopnje ni izreklo oziroma svojega stališča (ob upoštevanju petega odstavka 926. člena OZ) tožnici ni pojasnilo, čeprav je omejitev zavarovalnega kritja iz zavarovalnih pogojev upoštevalo. Ker sprejete odločitve v obsodilnem delu ni mogoče preizkusiti, je podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi, o stroških postopka pa odloči v njeno korist. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženka se sklicuje na 14. člen Posebnih pogojev zavarovanja opreme podjetniško premoženjskih zavarovanj PPZ OPR 01/16 (v nadaljevanju Pogoji OPR) in poudarja, da na podlagi skopih podatkov ob prejemu zahteve na izplačilo zavarovalnine ni (bil) izkazan zavarovalni primer in obseg škode, pokrite z zavarovanjem. Zavarovanec mora s policijskim zapisnikom izkazati, da je prišlo do vloma in za primer, da iz te listine ni razviden obseg škode, predložiti dodatna dokazila o obsegu in višini škode.

Izvršilni predlog je bil vložen 25. 5. 2018, in sicer na podlagi „pregleda salda kontov“ z dne 3. 4. 2018, pri čemer toženka vse do 4. 9. 2018 ni dostavila dokazil o obsegu škode z ustreznim podpisom policije ali ODT. Tožnica je šele s prejemom ovadbe izkazala zavarovalni primer velike tatvine in dejstvo, da pri tem ni bila udeležena oseba, zaradi katere bi bilo izključeno kritje. Manjkal pa je še dokaz o obsegu škode, saj zgolj predložitev računov ne zadošča. Za ugotovitev obsega škode je nujen popis poškodb in na objektu odtujenih zalog ter opreme, ki mora biti vključen v policijski zapisnik ali kazensko ovadbo. Tega dokaznega bremena tožnica še do danes ni v celoti zmogla.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z zamudo toženke kršilo materialno pravo.

Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in odloči v zadevi. Podrejeno pa se zavzema za delno razveljavitev sodbe in v vrnitev zadeve (v tem delu) v novo sojenje.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene ugovore toženke in predlaga potrditev sodbe v točki I izreka.

6. Pritožba tožnice je utemeljena v celoti, pritožba toženke pa delno.

7. Sodišče druge stopnje je preizkus zadeve opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

K pritožbi tožeče stranke

8. Tožnica v obravnavani zadevi zahteva plačilo zavarovalnine na podlagi sklenjenega premoženjskega zavarovanja št. 000605-1389745 z dne 19. 12. 2017, ki zajema zavarovanje poslovnega objekta (trgovine) in opreme ter zalog v njem. Zavarovalna vsota po zavarovalni polici (skupaj) znaša 23.500,00 EUR.

9. Toženka je med drugim zahtevku ugovarjala s trditvami, da je zavarovalna vsota (glede na tisto, ki je navedena na polici) ob upoštevanju Posebnih pogojev zavarovanja zgradb podjetniško premoženjskih zavarovanj PPZ ZGR 01/16 (v nadaljevanju Pogoji ZGR), Pogojev OPR in Posebnih pogojev zavarovanja zalog podjetniško premoženjskih zavarovanj PPZ ZAL 01/16 (v nadaljevanju Pogoji ZAL), omejena (5 oziroma 20% zavarovalne vsote).

10. Tožnica je trditvam toženke določno ugovarjala. Ob sklicevanju na prvi odstavek 926. člena OZ je zatrjevala, da je edina omejitev zavarovalne vsote razvidna iz police sklenjenega premoženjskega zavarovanja. Polica zavarovalnega kritja ne omejuje v odstotku, kot to določajo „povzetki kritij“ na zadnji strani poslovnih pogojev. Tožnica je prepričana, da so zavarovalne vsote takšne, kot so navedene na polici (skupaj 23.500,00 EUR), saj zavarovalni pogoji zavarovalnih vsot v nasprotju z zavarovalno polico ne smejo omejevati. Če jo, so takšna določila zavarovalnih pogojev nična. V tem kontekstu je opozorila na tretji odstavek 926. člena OZ, iz katerega izhaja, da v primeru razhajanj med splošnimi ali posebnimi pogoji in polico, velja tisto, kar je določeno na polici ter na stališče sodne prakse v zvezi s tem (odločba VSL I Cpg 1107/2015 z dne 23. 9. 2015). Poudarila je tudi, da toženka trditev, da so bile tožnici predstavljene zavarovalne vsote, ki so navedene na polici, ni prerekala (drugi odstavek 214. člena ZPP) in opozorila na 83. člen OZ, v skladu s katerim je treba nejasna določila že pripravljenih pogodb razlagati v korist stranke, ki na vsebino pogodbe ni imela vpliva.

11. Sodišče prve stopnje je v točki 16 obrazložitve enostavno zaključilo, da je škoda na predmetu zavarovanja krita (le) delno, saj je zavarovalna vsota, ob upoštevanju vseh posebnih pogojev zavarovanja, omejena. V skladu s tem je zahtevku delno ugodilo, kar vse natančneje izhaja iz tega dela obrazložitve.

12. Tožnica v pritožbi povsem utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje do njenih pravno odločilnih ugovorov ni opredelilo. S tem je po presoji sodišča druge stopnje kršilo predvsem njeno pravico do izjave v postopku (obveznosti stranke, da navede razloge v smeri utemeljitve zahtevka ali utemeljitve ugovorov, s katerimi zahtevku nasprotuje, ustreza dolžnost sodišča, da se o teh ugovorih v razlogih odločbe izreče). Pritožba pravilno povzema, da se sodišče prve stopnje v sklopu obrazložitve ni dolžno opredeliti do vseh trditev pravdnih strank, se je pa dolžno opredeliti do tistih, ki so v zadevi odločilne. Za opredelitev, katere trditve so pravno odločilne, je bistveno, katere pravne norme bo sodišče uporabilo in kako jih bo razlagalo. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je vprašanje (in odgovor nanj), ali je omejitev zavarovalnega kritja, ki ni določena na polici, pravno veljavna ali ne, v zadevi zagotovo bistveno. O tem se sodišče prve stopnje ni izreklo oziroma svojega stališča (ob upoštevanju petega odstavka 926. člena OZ) tožnici ni pojasnilo, čeprav je omejitev zavarovalnega kritja po posebnih pogojih zavarovanja upoštevalo v škodo tožnice. S takšnim nezakonitim postopanjem, s katerim tožnici ni bila dana možnost (enakopravnega) obravnavanja pred sodiščem, je sodišče prve stopnje storilo (v pritožbi smiselno zatrjevano) procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S takšnim ravnanjem je poseglo tudi v strankino pravico do izjave v postopku iz 22. člena Ustave RS.

13. V tem kontekstu se tožnica v pritožbi utemeljeno sklicuje na odločbe US RS in na stališče pravne teorije ter pravilno dodaja, da je ustrezno obrazložena odločba bistven del poštenega sodnega postopka in je hkrati pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.

14. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje odločitev v točki II izreka, v posledici tega pa tudi odločitev v točki III in IV izreka, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Procesnih napak, s storjenih pred sodiščem prve stopnje, ki imajo za posledico neenakopravno obravnavanje strank v postopku, ne more (z dopolnjevanjem razlogov v nakazani smeri) odpraviti sodišče druge stopnje, saj ima stranka pravico do poštenega postopka na vsej stopnjah sojenja. Na ta način ji je zagotovljena tudi ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Takšno je tudi najnovejše stališče sodne prakse VS RS1. K pritožbi tožene stranke.

15. V zvezi z ugovori toženke v postopku pred sodiščem prve stopnje, da zavarovalni primer (sploh) ni nastal, velja poudariti, da toženka v pritožbi pritrjuje tožnici, da je zavarovalni primer vlomne tatvine izkazan. Izkazano je tudi, da pri protipravnem ravnanju ni bila udeležena oseba, zaradi katere bi bilo po posebnih pogojih zavarovalno kritje izključeno. Še vedno pa toženka zatrjuje, da je bil zavarovalni primer izkazan šele s prejemom kazenske ovadbe zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (4. 9. 2018). O tem se bo moralo sodišče prve stopnje izreči v okviru razlogov odločitve o obrestnem delu zahtevka.

16. Še vedno pa toženka tudi zatrjuje, da manjka dokaz o obstoju višine škode. Po njenem predloženi računi ne zadostujejo, saj bi morala policijski zapisnik oziroma kazenska ovadba vsebovati popis poškodb oziroma odtujenih zalog in opreme, pa tega ne vsebujeta.

17. Takšni pritožbeni ugovori so neutemeljeni. Tožnica je v potrditev svojih navedb predložila vse potrebne listine (račune, inventurne liste). Da tega ne bi storila, toženka pravočasno ni zatrjevala. Ni pa mogoče na tožnico prevaliti breme dokazovanja, ki je povezano s predložitvijo „nepopolnih“ listin uradnih organov (policije ali tožilstva) – listin, ki ne vsebujejo popisa poškodb na poslovnem objektu in opremi ter popisa zalog. Iz listin v spisu izhaja, da se je tožnica takoj po škodnem dogodku obrnila na policijo in pristojnim v zvezi s tem predložila ustrezna dokazila. Da kasnejšega poziva uradnega organa, da predloži manjkajoče listine, ne bi upoštevala, ni bilo zatrjevano. Sicer pa iz elektronske korespondence na dan 19. 4. 2018 (priloga B10) izhaja, da toženka za podajo temelja zahtevka in obračun škode potrebuje le še podatke s strani policije in kazensko ovadbo, ki jo posreduje tožilstvo. Po prejemu teh listin bo v skladu s posebnimi pogoji, z upoštevanjem kritja na polici (glede na izbrano zavarovalno vsoto in določilo pogojev), škodo obračunala in posredovala poravnalno ponudbo.

18. Je pa treba izpodbijano sodbo v obsodilnem delu (točka I izreka) razveljaviti glede odločitve o teku zakonskih zamudni obresti od (že) prisojenega zneska 3.675,00 EUR. V skladu s 943. členom OZ mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši od 14 dni, šteto od prejema obvestila, da je zavarovalni primer nastal. Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne ta rok teči od dne, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek obveznosti (drugi odstavek citiranega člena OZ). Tožnica se je v tem kontekstu sklicevala na 13. člen Pogojev ZGR in Pogojev OPR2, o teh pravno odločilnih ugovorih pa se sodišče prve stopnje ni izreklo. V točki 13 obrazložitve je navedlo le, da ne drži, da toženka ni izkazala obstoja škodnega dogodka, saj ga je nemudoma prijavila organom pregona in to tudi izkazala. Takšna obrazložitev pa za preizkus pravilnosti obrestnega dela zahtevka (kdaj je obveznost toženke zapadla v plačilo) ne zadostuje. Odločitve v tem delu objektivno ni mogoče preizkusiti (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

19. Na podlagi obrazloženega je bilo treba razveljaviti tudi obrestni del zahtevka točke I izreka (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj procesne kršitve, ki je posledica pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, v postopku pred sodiščem druge stopnje ni mogoče odpraviti.

20. Četudi je sodišče druge stopnje razveljavilo točko III izreka, velja poudariti, da soglaša s presojo izpodbijane sodbe v točki 10 obrazložitve, saj se po razveljavitvi sklepa o izvršbi predlog za izvršbo obravnava kot tožba, odločitev o (vseh) stroških postopka pa je odvisna od (končnega) uspeha v pravdnem postopku.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

1. Zoper sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem sodišču v Mariboru.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018, II Ips 176/2017 z dne 19. 10. 2017, III Ips 53/2009 z dne 29. 5. 2012 in II Ips 201/2017. 2 Zavarovanje krije škodo na predmetu zavarovanja, ki je nastala zaradi vloma ali poskusa vloma v zavarovano zgradbo. Nastala škoda je krita samo v primeru, če je zavarovanec škodni dogodek prijavil na policijsko upravo in obstaja policijski zapisnik. Iz policijskega zapisnika mora biti razvidno, da je prišlo do vloma ali poskusa vloma v zavarovano zgradbo. Krita je škoda do višine 5% zavarovalne vsote zgradbe. Škoda na stvareh, ki so bile z zunanje strani zgradbe snete, demolirane, iztrgane in odtujene, ni krita.