Jedro

Tožena stranka je spregledala, da 39. člen ZCes-1 zahteva, da so javne ceste, kamor spada tudi javna pot, kategorizirane, zato se ni mogla opreti na 25. točko 2. člena ZCes-1 oziroma v posledici 3. točko prvega odstavka 19. člena ZDen, za ugotovitev ovire za vrnitev v nepremičnine v naravi.

Izrek

Tožbi se deloma ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 4903-14/2006/49-045104 z dne 23. 8. 2012 se v 3. točki izreka odpravi in se v tem delu vrne temu organu v ponoven postopek.

V preostalem se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v odmerjeni višini 40,00 EUR v 15-ih dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odpravila delno odločbo Upravne enote Laško, št. 339-26/2010 (povezava 321-33/93-UE Tržič) z dne 21. 12. 2012 in sklep o popravi napake, št. 339-26/2010 (povezava 321-33/93-UE Tržič) z dne 17. 1. 2012; v 2. točki izreka naložila zavezanki SOD, da izroči skrbniku za poseben primer obveznice v vrednosti 2.588,18 DEM za nacionalizirano zemljišče parcel 113/1 v izmeri 128 m2 in 1122/2 v izmeri 10 m2, skupno 138 m2; v 3. točki izreka naložila zavezanki SOD, da izroči skrbniku za poseben primer obveznice v vrednosti 15.432,19 DEM za nacionalizirano zemljišče preostanka parcele 1122/2 v izmeri 576 m2; v 4. točki izreka pa določila skrbnika za poseben primer. V obrazložitvi je navedla, da je prvostopni organ v 1. točki izreka za podržavljene parcele 112/1, 113/1 in 1122/1, vse k.o. …, v skupni izmeri 566 m2 določil odškodnino v vrednosti 10.615,00 DEM; v 2. točki izreka, da je dolžna odškodnino izročiti SOD skrbniku za poseben primer; ter v 3. točki, da je skupna vrednost premoženja, ki se vrača s to delno odločbo 10.615,00 DEM. S sklepom o popravi napake pa je prvostopni organ popravil napako v poimenovanju katastrske občine in številko zadnje navedene parcele. V obrazložitvi glede ugovorov tožnika glede pristojnosti Upravne enote Laško in Upravne enote Tržič in težav s komunikacijo ugotavlja, da se na podlagi določb tretjega odstavka 22. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) določbe o krajevni pristojnosti uporabljajo le, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Prvostopni upravni organ je podlago za odločanje imel, glede težav s komunikacijo, ki jih navaja, pa drugostopni organ tožniku pritrjuje, da je osebna komunikacija na licu mesta zaradi razdalje dejansko otežena, vendar je potrebno navesti tudi, da je takšno odločanje v denacionalizacijskih zadevah pogosto objektivnejše. Glede ostalih pritožbenih ugovorov pa ugotavlja, da je prvostopni organ v zvezi s parcelami, ki so predmet odločitve, v izpodbijani odločbi za čas podržavljenja napačno upošteval izmere parcel, v skupni površini 2782 m2, med tem ko je pravilna izmera parcel, ki jo izkazujejo zemljiško katastrski podatki in ki jo drugostopni organ kot nacionalizirano površino parcel upošteva, 2930 m2. Predmet vrnitve je glede na temelj podržavljenja skupno še 714 m2, in sicer 138 m2 odvzetega zemljišča za cesto (128 m2 parcele 113/1 in 10 m2 parcele 1122/2 in parcela 1122/2, kot je glede na predloženo mapno kopijo starega stanja potekala v času podržavljenja, v preostali izmeri 576 m2. Ugotavlja, da danes parcela 1122/2 v svojem zahodnem delu poteka drugače. Parcela je v izmeri 520 m2 (brez odvzetih 10 m2 za cesto na vzhodnem koncu parcele), glede na zemljiškoknjižne podatke v A2 listu v nespremenjenem parcelnem stanju obstajala vse do leta 1988. Takrat je bil potek zahodnega dela parcele spremenjen in spremenjena tudi izmera površine v izmero 723 m2 in ne poteka več tako, da se križa s potjo s stopnicami, pač pa danes poteka v spodnjem delu po poti s stopnicami. Glede zahodnega dela, ki ne predstavlja dela današnje parcele 1122/2, je iz identifikacijskega potrdila z dne 1. 10. 1996, glede katerega so se stranke v postopku pri prvostopnemu upravnemu organu strinjale, da je pomanjkljivo in ki izhaja iz potrdila o stanju parcel iz časa podržavljenja, kot ga je izdelal GURS, razvidno, da pomeni del parcel 116/1, 117/1, 117/8 in 117/16. Celotna stara parcela danes poleg dela parcele 1122/2 in zgoraj navedenih pomeni še del parcele 1117/7, javno dobro, ki v identifikacijskem potrdilu ni omenjena. Ta površina je bila skupaj s površino 128 m2 parcele 113/1 odvzeta iz uporabe z odločbo SO Tržič z dne 5. 8. 1966 v skupni izmeri 138 m2 in jo glede na vrsto rabe ni mogoče vrniti v naravi. Parcela 1199/2 je namreč pozidana in pomeni cesto in s tem stvar v splošni rabi, parcela 117/7 pa je tudi v zemljiškoknjižnem vložku opredeljena kot javno dobro, zato obeh v naravi ni mogoče vračati, kot določajo določbe 3. točke 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Parcela 117/8 je danes v naravi pozidano stavbno zemljišče s stavbišči in dvoriščem, parcela 117/16 pa asfalno površino neposredno pred objekti, kar pomeni oviro po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen. Parcela 116/1 je nepozidana in v lasti podjetja A. in pomeni del stare parcele 1122/2 le v minimalni površini. Enako obrazložitev prvostopni organ navaja tudi za parcelo 117/1, ki je v lasti Republike Slovenije. Tudi tožnik navaja, da so ovire za vračilo 130 m2 izkazane, iz česar sledi, da se z ugotovitvami prvostopnega upravnega organa strinja, ne strinja pa se z dejstvom, da ni možnosti za vračilo v naravi preostalega, večjega dela prejšnje poti. Glede na ugovor o odsotnosti obstoja ovir za vračilo preostalega dela parcele 1122/2 je prvostopni upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel le, da je parcela v katastru vpisana kot pot in da je Občina Tržič v dopisu z dne 7. 2. 2011 po svojem pooblaščencu sporočila, da je pot tudi v naravi in da povezuje cesto čez „…“ s parkiriščem pri B. poleg C. Po tej poti v strmini potekajo stopnice, po katerih se pride iz blokov na naslovu … do tovarne C., zaradi česar je občina predlagala, da se parcela ne vrne v naravi zaradi ovir po 1. in 4. točki 19. člena ZDen. Iz dokumentacije v zadevi pa izhaja tudi, da gre v obravnavanem primeru za nekategorizirano pot. Občina Tržič je v dopisu z dne 6. 12. 1995 navedla tudi, da je pot javnega pomena. Tako tudi na ustni obravnavi 1. 7. 2004, da ima pot naravo dostopne poti ter da parcela v naravi predstavlja makadamsko pot, ob kateri so stanovanjske hiše, ki je povezava starega dela naselja Bistrica z mestno vpadnico (cesta ...) in industrijskim kompleksom (C., A., B.) ter trgovskim centrom D. Tudi aeroposnetek kaže, da gre za makadamsko pot in glede na rezultate ogleda, da gre za utrjeno površino, ki je v javni uporabi. Element javnosti je pomemben glede na pritožbene navedbe, da je parcela v času nacionalizacije predstavljala s peskom utrjeno lastno pot za potrebe …, saj je pot danes očitno v javni rabi. Zato drugostopni organ ugotavlja, da ne gre za ovire po 1. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, pač pa za 3. točko 19. člena ZDen. Sklicuje se na določbo 2. člena Zakona o cestah (ZCes), ki v 25. točki določa definicijo javne poti. V zvezi z ugovorom o pravilnem izračunu komunalne opremljenosti je organ druge stopnje z dopisom z dne 18. 7. 2012 ponovno zaprosil podjetje E. za jasen odgovor, kdaj je bil vodovod zgrajen in od kdaj velja za javnega. Upravljalec je odgovoril, da je bil vodovod zgrajen v letu 1928 in obnovljen med 1960 in 1970, obnovo pa je financirala občina in napaja stanovanjske hiše ob cesti ... Iz tega zaključuje, da je imel predmetni vodovod status javnega vodovoda od časa obnove dalje. Pri izračunu odškodnine se sklicuje na 11. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo) in v zvezi z vodo navaja, da javnost vodovodnega sistema ne pomeni le, iz katerih virov je bil zgrajen, pač pa tudi, kdo so njegovi uporabniki. Zato meni, da značaj javnosti omrežja vodovod v letu 1970 ni izpolnjeval. V zvezi s trenutkom podržavljenja parcele pa navaja, da je bila 23. 9. 1983 na predlog A.A. izdana odločba GU Kranj o spremembah v katastrskem operatu ter da zato šteje, da je bilo zemljišče parcele 1122/2 v delu, ki formalno ni bilo odvzeto iz uporabe, podržavljeno takrat. Takrat je bila parcela opremljena z obnovljenim vodovodom leta 1970 in zato del parcele 1122/2 v izmeri 576 m2 vrednoti kot popolno komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče v višini 15.432,19 DEM, preostali del 138 m2, ki je bil iz uporabe odvzet v letu 1966, pa kot komunalno delno opremljeno.

Tožnik izpodbija drugostopno odločbo zaradi netočno ugotovljenega dejanskega stanja, v 1. in 3. točki izreka odločbe. Zoper 1. točko navaja, da se ne strinja s krajevno pristojnostjo Upravne enote Laško. Meni, da naj se postopek konča tam, kjer se je začel, v Tržiču. Krajevna pristojnost se ne more spreminjati, če je zaradi spremembe krajevne pristojnosti stranki težje za udeležbo in dražje. Razlogi, ki jih navaja organ, so nerelevantni za postopek, ki je bil začet na podlagi ZUP/86. Zoper 3. točko odločbe pa vlaga tožbo, ker se ne strinja, da ni mogoče vrniti deleža parcele v naravi, ker je jasno, da ni točno ugotovljeno dejansko in pravno stanje za celo površino v izmeri 576 m2. Ni bilo narejeno identifikacijsko potrdilo, niso položeni mejniki parcel, ne strinja se z ugotovitvijo MOP na strani 5, odstavek štiri, da ni potrebno identifikacijsko potrdilo, ker jasno ni bilo narejeno niti ene uradne parcelacije in se niso spremembe vnesle v mapne kopije, niti niso pokazani mejniki parcel, bistveni za ugotovitev ovir za vračilo v naravi. Strinja se, da je predmet vrnitve premoženja, kot je navedeno v odstavku pet, na strani 5, parcela 1122/2 v izmeri 576 m2, ne strinja pa se, da je tožena stranka dobila dovolj identifikacij. Ne strinja se z zapisi na strani 6, odstavek šest, ki se nadaljuje na strani 7 v prvem odstavku ter drugem odstavku. Zaradi neugotovljenega dejanskega in pravnega stanja nepremičnin, katere zadeva drugostopna odločba, meni, da ni dozorelo odločanje za denacionalizacijo v zvezi s predmetnimi nepremičninami. Meni, da ni nikakršnih ovir za vračilo v naravi za delež parcele 1122/2 – od … do …. Drugostopni organ na strani 7, odstavek šest, meni, da za del parcele 1122/2 – od … do …, ne gre za ovire po prvi in četrti točki 19. člena ZDen, pač pa za 3. točko 19. člena. Glede obrazlage zakonske podlage za nemožnost vrnitve v naravi, dela parcele 1122/2 – od … do …, ta nima nič od tega, kaj je relevantno. „…“, na parceli 1122/2 v prvotni površini 336 m2, nima pomena javne poti. Vsakemu normalnemu človeku je jasno, da je to dejansko neurejena stezica, po kateri se zelo težko „mimoilaze ljudi“, in ni mogoče več …, da pridejo z vozovi do njive in travnika. Trdi, da je notorno jasno, da za primer B. ni sporno, da lahko zadrži asfaltirani delež parcele 1122/2, pa tudi delež dvorišča, ampak ni ugotovljeno identifikacijsko za del „…“ na parceli 1122/2, v prvotni površini 336 m2. Na 8. strani drugostopni organ pojasnjuje glede dodelitve nadomestne nepremičnine. Meni, da je ZDen v tem hinavski. Povzema enajsti odstavek na strani 8 glede komunalne opremljenosti in navaja, da vodovod, ki je zgrajen leta 1928 in razglašen za javni vodovod v komunistični Sloveniji, kar je „nonzens“. Meni, da so nerelevantne izjave vodje E. z dopisom z dne 1. 8. 2012 in v nadaljevanju navaja še kot celotno svojo pritožbo zoper prvostopno odločbo oziroma svoj odgovor na dopis drugostopnega organa z dne 21. 8. 2012. Stranka z interesom B.B. je na tožbo odgovoril in navaja, da je tožnik sam najbolj zaslužen, da je Upravna enota Tržič predala nadaljevanje denacionalizacije Upravni enoti Laško, sedaj pa osporava krajevno pristojnost Upravne enote Laško, ki zelo vestno nadaljuje z reševanjem zadeve. V zvezi z ostalim pa meni, da zahteve tožnika niso realne, glede na veljavno zakonodajo.

Stranki z interesom C.C. in B.B. sta na tožbo odgovorila.

Ostale stranke z interesom D.D., SOD in E.E. odgovora na tožbo niso podale.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

Tožba je deloma utemeljena.

Tožnik izpodbija 1. in 3. točko izreka drugostopne odločbe. V zvezi z izpodbijanjem 1. točke izreka je ugotoviti, da je drugostopni organ v 1. točki odpravil delno odločbo Upravne enote Laško in sklep o popravi napake, ter nato o predmetu odločanja ponovno odločil – 2. in 3. točka izreka. V zvezi z navedeno odločitvijo tožnik navaja razloge, ki se nanašajo na krajevno pristojnost Upravne enote Laško, ki pa v zvezi z odpravo prvostopne odločbe v 1. točki izreka, niso relevantni. V pojasnilo tožniku, v zvezi z vprašanjem krajevne pristojnosti Upravne enote Laško, pa se sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev drugostopne odločbe, ki je tožniku pojasnila podlago za dodelitev denacionalizacijske zadeve Upravni enoti Laško v pristojno reševanje.

Z izpodbijano 3. točko izreka pa je tožeča stranka določila odškodnino za preostanek podržavljene parcele 1122/2 v izmeri 576 m2, ker je ugotovila ovire za vrnitev nepremičnine v naravi po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če je izvzeta in pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Po tej določbi pa je mogoče utemeljiti oviro za vrnitev v naravi zgolj, če je nepremičnina kategorizirana javna cesta. Iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da gre v tem primeru za nekategorizirano pot, za katero zavezanka sicer zatrjuje, da je pot javnega prometa. Organ ugotavlja, da parcela v naravi predstavlja makadamsko pot, da je pot, kaže tudi aeroposnetek, tako je vodena tudi v katastrski evidenci. Glede na vsa navedena dejstva tožena stranka ugotavlja, da zaradi elementa javnosti lahko uporabi določbo 25. točke 2. člena Zakona o cestah (ZCes-1), ki določa, da je javna pot občinska javna cesta, ki ne izpolnjuje meril za kategorizacijo kot lokalna cesta in je namenjena povezovanju prometa na javne ceste enake ali višje kategorije. Pri uporabi te določbe pa je tožena stranka spregledala, da 39. člen ZCes-1 zahteva, da so javne ceste, kamor spada tudi javna pot, kategorizirane (glej tretji odstavek 39. člena ZCes-1). Glede na navedeno in ugotovljeno dejansko stanje se tožena stranka torej ni mogla opreti na 25. točko 2. člena ZCes-1 oziroma v posledici 3. točko prvega odstavka 19. člena ZDen, za ugotovitev ovire za vrnitev nepremičnine v naravi.

V nadaljevanju tožnik navaja še ugovore v zvezi s komunalno opremljenostjo, vendar pa je ugotoviti, da je tožena stranka vrednotila del parcele 1122/2, o kateri je odločila s 3. točko izreka, v skladu s formulo za popolno komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, kot to določa Navodilo v svojem 13. in 14. členu. Glede na to, sodišče kot nerazumljive zavrača vse tožnikove ugovore.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ponovno ugotoviti ovire za vrnitev nepremičnine – dela parcele 1122/2 v naravi, pri čemer naj upošteva stališče sodišča v zvezi z v izpodbijani odločbi uporabljeno 3. točko prvega odstavka 19. člena ZDen, predvsem v obsegu, ki je za tožnika sporna (od … do …). V izogib zapletom v postopku pa za ostanek površine predhodno med strankami kot nesporno ugotovi obstoj ovire, ki je stranke, nasledniki po denacionalizacijskem upravičencu, ne bodo prerekali. Ker je bilo v 3. točki izreka izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba v 3. točki izreka nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v preostalem (1. točka izreka) pa je tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker je tožnik v tem upravnem sporu deloma uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 40,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.