Jedro

Sodba sodišča prve stopnje ni nezakonita, če sodišče ni odločilo o zatrjevani ničnosti zaplembene odločbe. To vprašanje niti ni bilo predmet tega upravnega spora, v katerem je bila presojena zakonitost odločbe, izdane glede predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2045/2000-19 z dne 12.2.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 7.3.1997 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (1. točka izreka sodbe) in zavrnilo zahtevo pritožnice za povračilo stroškov postopka. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote L. z dne 27.6.1996, s katero je prvostopni organ zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega s pravnomočnima delnima odločbama z dne 26.6.1995 in 26.9.1995, popravljenima s pravnomočnim sklepom z dne 2.2.1996. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da bi morala tožena stranka - glede na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, izraženo v sklepu opr. št. I Up 664/99-2 z dne 18.10.1999 - predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ki izraža dvom o zakonitosti navedenih pravnomočnih delnih odločb Upravne enote L. z dne 26.6.1995 in 26.9.1995, popravljenih s sklepom z dne 2.2.1996, presojati ne le z vidika 1. točke 1. odstavka 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), temveč bi morala odločanje o obnovitvenih razlogih povezati z določbami Zakona o začasnem, delnem zadržanju vračanja premoženja (Uradni list RS, št. 74/95, 14/97 in 41/97, dalje ZZDZVP) in Zakona o denacionalizaciji. Iz predloženih spisov izhaja, da je upravni organ prve stopnje posredoval navedeni delni denacionalizacijski odločbi državnemu tožilcu na podlagi določbe 3. člena ZZDZVP. Isti zakon je državnemu tožilcu naložil vložitev ustreznega pravnega sredstva zoper odločbe, s katerimi je bilo v postopku denacionalizacije odločeno o vrnitvi kmetijskih zemljišč in gozdov v primerih, ko ima upravičenec pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (3. alinea 1. odstavka), kot tudi v primerih, ko je pristojni upravni organ z ugotovitveno odločbo iz 63. člena ZDen določil, da je imel upravičenec v času podržavljenja jugoslovansko državljanstvo (4. alinea 1. odstavka). Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, upravni organ v postopku denacionalizacije ni raziskal, ali sta lastnika podržavljenega premoženja imela pravico zahtevati odškodnino od Republike Avstrije, kar po 2. odstavku 10. člena ZDen izključuje status denacionalizacijskega upravičenca ter posledično izključuje status upravičenca tudi po 12. členu ZDen. Zato izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnem dejstvu, in sicer, ali je v izpodbijanih delnih odločbah navedena oseba A.W., roj. Š. lahko denacionalizacijska upravičenka glede na določbe 2. odstavka 10. člena ZDen in 12. člena ZDen. Zaradi tega tudi ni mogoče preizkusiti pravilnosti odločbe tožene stranke. Pri ponovnem odločanju o pritožbi mora tožena stranka upoštevati navedene pripombe sodišča. Pritožbo vlaga A.W., v tem upravnem sporu prizadeta stranka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odločalo o vseh ugovorih strank upravnega spora. Prizadeta stranka je sodišču prve stopnje predlagala, naj ugotovi ničnost zaplembene odločbe Okrajne zaplembene komisije v C. z dne 1.2.1946, opr. št. 337. Sodišče prve stopnje o zadevi ni odločalo. Ne gre za možnost ali nemožnost odločanja oziroma za diskrecijsko pravico upravnega sodišča, pač pa za dolžnost sodišča odločati o tovrstni ničnosti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in ugotovi, da je navedena zaplembena odločba nična.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je (na podlagi tožbe tožeče stranke) presoja zakonitosti odločbe tožene stranke z dne 7.3.1997, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote L. z dne 27.6.1996, s katero je prvostopni organ zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega s pravnomočnima delnima odločbama z dne 26.6.1995 in 26.9.1995, popravljenima s pravnomočnim sklepom z dne 2.2.1996. Sodišče prve stopnje je navedeno odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Res je prizadeta stranka A.W. v odgovoru na tožbo -poleg tega, da je predlagala zavrženje tožbe - predlagala tudi, da sodišče v tem postopku ugotovi ničnost zaplembene odločbe Okrajne zaplembene komisije v C. z dne 1.2.1946, ker naj bi jo izdal organ, katerega poslovanje je prenehalo po Zakonu o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije. Res je tudi, da sodišče prve stopnje tega pritožbenega ugovora oziroma predloga ni posebej presodilo in o njem ni odločilo. Toda glede na predmet tega upravnega spora, kot je opisan in kot izhaja iz podatkov predloženih spisov, po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ni nezakonita, če sodišče prve stopnje ni odločilo o zatrjevani ničnosti neke druge odločbe, to je zaplembene odločbe, ki niti ni predmet tega upravnega spora in v pogledu katere prizadeta stranka predhodno niti ni sprožila ustreznega upravnega postopka pred pristojnim organom, temveč je takšen predlog za ugotovitev ničnosti zaplembene odločbe podala šele v upravnem sporu. Zato to vprašanje ni predmet upravnega spora. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore in ugotavlja, da takšni pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritoženo sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.