Jedro

Tožena stranka je že ob sprejetju sklepa o likvidaciji vedela, da bo postalo nepotrebno delo vseh 69 delavcev. Odpovedi iz poslovnega razloga zaradi uvedene likvidacije je pričela pošiljati 28. 8. 2012, ko je odpoved poslala osmim delavcem. Nato je 18. 9. 2012 odpoved poslala eni delavki, 25. 9. 2012 šestim delavcem, 9. 10. 2012 štirim delavcem, 10. 10. 2012 dvema delavkama in 12. 11. 2012 šestim delavcem (med njimi tudi tožniku). Skupno je bila odpoved zaradi uvedene likvidacije v času od 28. 8. 2012 do 12. 11. 2012 podana 27 delavcem. Zato bi tožena stranka morala upoštevati določbe ZDR o odpovedi večjemu številu delavcev, saj je obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev obstajala (96. člen ZDR). Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS, ko je utemeljenost tožbenega zahtevka glede nezakonitosti odpovedi ugotovilo na podlagi navedb, da je šlo za odpoved večjemu številu delavcev v postopku redne likvidacije družbe, pri čemer delodajalec pri podaji odpovedi ni spoštoval programa razreševanja presežnih delavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku iz poslovnega razloga z dne 12. 11. 2012 nezakonita in da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo in še traja (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna: - tožnika pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v obvezno socialno zavarovanje in mu za čas od 29. 12. 2012 do nastopa dela obračunati mesečno nadomestilo plače v bruto znesku 763,06 EUR oziroma v višini vsakokratne minimalne plače, od tega zneska za tožnika obračunati in plačati obvezne prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka); - od bruto nadomestila plače za avgust 2012 v višini 745,20 EUR obračunati in za tožnika plačati obvezne prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek v višini 119,62 EUR pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 do plačila; - od bruto plač za mesece september, oktober, november in december 2012 (v zneskih, navedenih v izreku) obračunati in za tožnika plačati obvezne prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožniku, skupaj s povračilom stroškov prehrane med delom v zneskih, navedenih v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec do plačila; - od bruto zneskov regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012, navedenih v izreku, obračunati in za tožnika plačati akontacijo dohodnine, neto zneska pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. za tekoče leto do plačila; - za tožnika plačati obvezne prispevke za socialno varnost (za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti ter poškodbe pri delu, v zneskih, navedenih v izreku) za obdobje do vključno maja 2012, vse v roku 15 dni pod izvršbo (III. točka izreka sodbe).

Višji zahtevek iz naslova povračila stroškov prehrane med delom in plače za avgust in december 2012 je sodišče prve stopnje zavrnilo (IV. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 1.053,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (V. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (I., II., III. in IV. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo.

Odločitev sodišča prve stopnje temelji na napačni uporabi 69., 97., 103. in 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), določb Zakona o gospodarskih družbah o redni likvidaciji gospodarskih družb ter neustreznega tolmačenja sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 78/2006. Določba 108. člena ZDR delodajalcu, ki izvaja redno likvidacijo družbe, ne nalaga ravnanja za primer odpovedi delovnega razmerja večjemu številu delavcev. Ni mu potrebno izdelati programa za razreševanje presežnih delavcev, kot je to predpisano s 103. členom ZDR, ki se nanaša na stečaj ali sodno likvidacijo. Tožena stranka je skušala še posebej ščititi tožnikov položaj, saj mu je delovno razmerje prenehalo kot zadnjemu izmed delavcev (29. 12. 2012). Ko je tožena stranka tožniku in še petim delavcem dne 12. 11. 2012 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, je vedela, da bo v mesecu decembru prenehala pogodba o zaposlitvi skupaj šestim delavcem. Določbe 2. odstavka 76. (pravilno: 96.) člena ZDR in 108. člena ZDR se nanašata na drugačno dejansko in pravno podlago. Tožena stranka je sicer upoštevala tudi 1. in 2. odstavek 96. člena ZDR - v oktobru, novembru in decembru 2012 je podala 21 odpovedi, pri čemer tak minimalen odmik od formalnega pogoja ne more imeti vpliva na zakonitost odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Ni jasno, kako bi bil tožnik oškodovan glede na druge delavce, saj mu je pogodba o zaposlitvi prenehala kot zadnjemu delavcu.

Odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VII Ips 78/2006 ne predstavlja kategoričnega stališča, da je v vseh primerih prenehanja delodajalca v smislu 108. člena ZDR treba izvesti postopek, ki velja za večje število delavcev, ter sprejeti program razreševanja presežnih delavcev. Sodba VSRS izrecno omenja le 97. člen ZDR, ki se nanaša na obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom, medtem ko ne vsebuje drugih določb, ki jih omenja obrazložitev izpodbijane sodbe. V tem primeru VSRS sodišče ni odločalo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč o reviziji zoper zamudno sodbo, zato je samo povzelo, kar je zatrjevala tožeča stranka. Sicer pa je od izdaje citirane zamudne sodbe (25. 4. 2006) prišlo do sprememb pri določbah ZGD o redni likvidaciji. Sodišče prve stopnje ni zaznalo razlik med ureditvama po 103. in 108. členu ZDR. Likvidacijski načrt že sam po sebi ureja vsa vprašanja, ki se sicer urejajo v programu razreševanja presežnih delavcev. Pri redni likvidaciji se podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi vsem delavcem, odpovedni rok pa je skrajšan na 30 dni. Sodišče je ugotovilo, da pri toženi stranki od 29. 12. 2012 ni zaposlen noben delavec in da se pri toženi stranki dejavnost ne opravlja več, pa je vseeno ugodilo primarnemu zahtevku in toženi stranki naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delo. Taka sodba je neizvršljiva in nesklepčna, kakršna je bila tudi tožba. Sodišče bi kvečjemu lahko ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, da se tožniku delovno razmerje podaljša za 30 dni in mu tožena stranka v tem obdobju plačuje nadomestilo plače. Odločitev sodišča v zvezi z denarnimi zneski iz III. točke izreka sodbe posega v postopek redne likvidacije tožene stranke, kjer mu je tožena stranka te zneske že priznala.

Tožnik v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je delodajalec dolžan upoštevati določbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev tudi v primeru prostovoljne likvidacije družbe. Pri ugotavljanju zakonsko določenih kriterijev je potrebno upoštevati vse delavce, katerih delo bo postalo v posameznem obdobju nepotrebno, torej tudi tiste, ki jih delodajalec prerazporedi drugam ali jih z neizplačilom plač prisili, da sami podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zatrjevanje tožene stranke, da je število odpuščenih delavcev presegalo zakonski prag le za enega delavca, zaradi česar kršitev zakona ne bi smela imeti negativnih vplivov za toženo stranko, ni pravno sprejemljiva. Likvidacijski načrt ne ureja vprašanj, ki jih je potrebno urediti s programom razreševanja presežnih delavcev, pa tudi sicer ni sprejet po postopku, po katerem je potrebno sprejeti program razreševanja presežnih delavcev. Dejanja, ki jih je tožena stranka dolžna opraviti na podlagi sodbe, niso nemogoča ali prepovedana, sodba pa je ustrezno obrazložena. Sodišče je s sodbo uresničilo tožnikovo pravico zahtevati izplačilo dolgovanih zneskov.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, medtem ko pritožba le pavšalno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, zato je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 11. 2012, ki jo je tožena stranka podala tožniku. V odpovedi je navedeno, da je skupščina tožene stranke zaradi nižjih prihodkov od prodaje od načrtovanih dne 26. 7. 2012 sprejela sklep o tem, da tožena stranka preneha in se izvede postopek prostovoljne likvidacije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala tožena stranka glede na število delavcev ob pričetku likvidacijskega postopka in glede na to, da je ocenila, da bo v zadnjem tromesečju prenehala potreba po več kot 20 delavcih, uporabiti določbe o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov in izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Tožena stranka tega ni storila, zato je sodišče prve stopnje ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožnika. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe - ZDR) v določbah 103. - 107. člena ureja odpovedi v primeru stečaja, sodne likvidacije ali prisilne poravnave. Za te primere prenehanja delodajalca določa odpovedni rok ter obveznost upoštevanja 97. člena ZDR (obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom). Nadalje v 1. odstavku 108. člena ZDR določa ravnanje v drugih primerih uvedbe postopkov za prenehanje delodajalca, ko lahko delodajalec v skladu z določbami ZDR o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov redno odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem s 30-dnevnim odpovednim rokom. Glede na navedeno v drugih primerih prenehanja delodajalca slednjega zavezujejo vse določbe ZDR o odpovedi pogodbe iz poslovnih razlogov, tudi poglavje o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov.

Med druge primere prenehanja delodajalca štejemo tudi prostovoljno likvidacijo, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Namen likvidacije skladno s 404. členom Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42./2006 in spremembe; ZGD-1) je namreč prenehanje tožene stranke. Tožena stranka je imela ob sprejetju sklepa o likvidaciji (26. 7. 2012) zaposlenih 69 delavcev. V 1. odstavku 96. člena je določena obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev za delodajalca, ki zaposluje več kot 20 in manj kot 100 delavcev, in ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno delo najmanj 10 delavcev pri delodajalcu. Ta obveznost pa za delodajalca obstaja tudi po drugem odstavku 96. člena ZDR, ki določa, da je program razreševanja presežnih delavcev dolžan pripraviti delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev.

Tožena stranka je že ob sprejetju sklepa o likvidaciji vedela, da bo postalo nepotrebno delo vseh 69 delavcev. Odpovedi iz poslovnega razloga zaradi uvedene likvidacije je pričela pošiljati 28. 8. 2012, ko je odpoved poslala osmim delavcem. Nato je 18. 9. 2012 odpoved poslala eni delavki, 25. 9. 2012 šestim delavcem, 9. 10. 2012 štirim delavcem, 10. 10. 2012 dvema delavkama in 12. 11. 2012 šestim delavcem (med njimi tudi tožniku). Skupno je bila odpoved zaradi uvedene likvidacije v času od 28. 8. 2012 do 12. 11. 2012 podana 27 delavcem. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da bi tožena stranka morala upoštevati določbe ZDR o odpovedi večjemu številu delavcev, saj je obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev obstajala. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi, opr. št. VIII Ips 78/2006, ko je utemeljenost tožbenega zahtevka glede nezakonitosti odpovedi ugotovilo na podlagi navedb, da je šlo za odpoved večjemu številu delavcev v postopku redne likvidacije družbe, pri čemer delodajalec pri podaji odpovedi ni spoštoval programa razreševanja presežnih delavcev.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da vsa vprašanja, ki se sicer urejajo v programu razreševanja presežnih delavcev, ureja likvidacijski načrt, saj v predloženem likvidacijskem načrtu (priloga B13) teh določb ni. Sicer pa izdelava likvidacijskega načrta ni zahtevana z nobenim zakonom. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da odločitev sodišča v zvezi z denarnimi zneski (nadomestilo plače za mesec avgust 2012, plače za mesece september, oktober, november in december 2012 ter regres za leti 2011 in 2012, vse s prispevki in davki) posega v postopek redne likvidacije tožene stranke, kjer je slednja tožniku te zneske že priznala. Prijava terjatve v postopku redne likvidacije in njeno priznanje s strani likvidacijskega upravitelja namreč ne vpliva na pravico delavca, da v sodnem postopku zahteva plačilo zapadlih terjatev. Tožnik pa je sicer v postopku likvidacije toženi stranki prijavil le terjatev na izplačilo regresa za leti 2011 in 2012. Pritožba pa se neutemeljeno sklicuje tudi na to, da pri toženi stranki od 29. 12. 2012 ni zaposlen noben delavec, da se dejavnost ne opravlja več in da je sodba neizvršljiva. Skladno z 21. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 in spremembe) je sodna odločba primerna za izvršbo, če so v njem navedeni upnik, dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Iz sodnega registra je razvidno, da tožena stranka še vedno obstaja, zato izpodbijana sodba vsebuje vse navedene sestavine, in je izvršljiva.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004), po katerih tožena stranka (ki s pritožbo sicer ni uspela), sama krije stroške pritožbenega postopka. Tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).