Jedro

Ker je v takratnem obdobju Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje opravljala tudi naloge davčnega nadziranja, je po presoji Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru podano uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, ki pretrga tek relativnega zastaranja pravice do izterjave davka, s trenutkom, ko so bili predloženi plačilni nalogi uvrščeni v vrstni red plačil. Gre namreč za uradno dejanje pristojnega organa (Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje), katerega namen je, da se dolgovani znesek davka poplača takrat, ko sredstva na računu zavezanca omogočajo njegovo poplačilo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 v zvezi z določbami 104. in 105. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28. 8. 2006. S to je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 19. 5. 2005, s katerim je upravni organ prve stopnje odločil, da se zoper revidenta opravi davčna izvršba dolžnega zneska davčnih obveznosti izbrisane družbe A., d. o. o. iz naslova davkov in prispevkov pravnih oseb, zamudnih obresti in stroškov davčne izvršbe. Te obveznosti so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov z dne 24. 12. 2004, in sicer glavnica v višini 3.065.030,25 SIT, zamudne obresti do dne 18. 10. 2004 v višini 19.430.442,44 SIT in stroški davčne izvršbe v višini 5.000,00 SIT.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, pri tem tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

3. Revident je vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Uveljavlja ugovor relativnega in absolutnega zastaranja pravice do izterjave davčnega dolga. Zatrjuje, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz razloga, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do relevantnih določb o zastaranju, zato odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek davčne izvršbe ustavi.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri odločitvi ter predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč znaša 93.892,72 EUR (prej 22.500.452,69 SIT) in torej presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je predmet upravnega spora davčna izvršba obveznosti, ki so razvidne iz seznama zaostalih obveznosti. Revident je pravni zavezanec za plačilo davčnega dolga, ker je bila družba A., d. o. o. (katere soustanovitelj ter pooblaščenec za zastopanje je bil tožnik) izbrisana iz sodnega registra na podlagi prvega odstavka 35. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij - ZFPPod. Njegova odgovornost za obveznosti izbrisane družbe temelji na zakonskih določbah četrtega odstavka 27. člena ZFPPod v zvezi s 394. členom Zakona o gospodarskih družbah - ZGD.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljen revizijski ugovor, ki se nanaša na zastaranje pravice do izterjave davka.

10. V obravnavanem primeru so glede zastaranja pravice do izterjave davka relevantne določbe Zakona o davčnem postopku – ZDavP-1, ki so veljale v času odločanja upravnega organa prve stopnje (enako urejata tako splošni relativni zastaralni rok kot tek zastaranja in absolutni zastaralni rok desetih let tudi ZDavP in ZDavP-2).

11. Iz določb drugega odstavka 58. člena, drugega odstavka 59. člena in četrtega odstavka 59. člena ZDavP-1 izhaja, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih po poteku koledarskega leta, v katerem bi ga bilo treba izterjati (relativno zastaranje). Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Pri vsakem pretrganju zastaranja začne naslednji dan znova teči zastaralni rok, vendar pravice do izterjave davka ni v nobenem primeru več možno uveljaviti, ko poteče deset let od koledarskega leta, v katerem je prvič začelo teči zastaranje (absolutno zastaranje).

12. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče in na katero je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da se v obravnavanem primeru izterjujejo obveznosti, ki izhajajo iz seznama zaostalih obveznosti z dne 24. 12. 2004. Izvršilni naslov predstavljata odločba Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnica Ljubljana z dne 28. 5. 1996, izvršljiva dne 27. 6. 1996, ter obračun za izplačilo regresa za leto 1996, izvršljiv dne 28. 5. 1996. Dolžnik A., d. o. o. je bila nepretrgoma v blokadi od leta 1996 do zaprtja žiro računa 30. 6. 2002, prisilna izterjava navedenega dolga je na Agenciji RS za plačilni promet - APP tekla ves čas do zaprtja žiro računa pravne osebe po uradni dolžnosti, kar je razvidno iz obrazca EVRP.

13. V zvezi z obveznostmi, ki se v obravnavani zadevi izterjujejo, Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz listin, ki se nahajajo v spisu (izpis EVRP Agencije Republike Slovenije za plačilni promet z dne 27. 6. 2005 za Z..., d. o. o.) izhaja, da so bili nalogi za obveznosti, ki se izterjujejo z izpodbijanim sklepom, predloženi v vrstni red plačil. Tako iz navedenih izpisov izhaja, da je bil nalog za plačilo na podlagi odločbe Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnica Ljubljana z dne 28. 5. 1996 v višini 4,179.256,68 SIT, predložen v vrstni red plačil od 7. 6. 1996 do 24. 7. 2001 (nalog je bil delno plačan dne 10. 6. 1996 v višini 138.728,27 SIT in dne 26. 6. 1996 v višini 100.000,00 SIT), nalog za obračun za izplačilo regresa za leto 1996 pa je bil predložen v vrstni red plačil dne 12. 6. 1996 do zaprtja žiro računa pravne osebe dne 30. 6. 2002. 14. V primeru, da pravna oseba ni izdala nalogov za plačilo davkov in prispevkov, je te naloge, na podlagi 44. člena Zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje - ZAPPNI, izdala Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje - Agencija. Če je bil imetnik računa plačilno nesposoben, so bili nalogi za plačilo dospelih neporavnanih obveznosti uvrščeni v evidenco o vrstnem redu nalogov za plačilo. V tem primeru so se obveznosti plačevale po vrstnem redu, ki je bil določen v 36. členu ZAPPNI.

15. Na podlagi navedenega in ob upoštevanju, da je v takratnem obdobju Agencija opravljala tudi naloge davčnega nadziranja, je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru podano uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, ki pretrga tek relativnega zastaranja pravice do izterjave davka, s trenutkom, ko so bili predloženi plačilni nalogi uvrščeni v vrstni red plačil. Gre namreč za uradno dejanje pristojnega organa (Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje), katerega namen je, da se dolgovani znesek davka poplača takrat, ko sredstva na računu zavezanca omogočajo njegovo poplačilo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (sodbe X Ips 1479/2004, X Ips 1564/2005 in X Ips 356/2007) se je s tem, ko je bila terjatev v vrstnem redu poplačil, izvajala kontinuirana izterjava spornega dolga, ki je imela za posledico pretrganje teka relativnega zastaralnega roka. Ker je bil revident od 5. 9. 1996 dalje tudi zakoniti zastopnik družbe, kar izhaja iz izpisa iz sodnega registra, je bil od tedaj dalje z navedenim dejanjem pristojnega organa seznanjen. Tako je bil tek relativnega zastaranja pravice do izterjave pretrgan pred iztekom petletnega roka.

16. Ker je bil davčni zavezanec A., d. o. o. izbrisan iz sodnega registra (izbris je bil v Uradnem listu RS objavljen 25. 10. 2004), je bil dne 19. 5. 2005 izdan sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga zoper družbenika izbrisane družbe – revidenta. Navedeni sklep je bil revidentu vročen 7. 6. 2005. Tako tudi v času od pretrganja relativnega zastaranja z uvrstitvijo v vrstni red poplačil na Agenciji do izdaje sklepa o davčni izvršbi z dne 19. 5. 2005 ni nastopilo relativno niti absolutno zastaranje davčnih obveznosti. Zato revident neutemeljeno ugovarja, da je nastopilo zastaranje izterjave davčnih obveznosti.

17. Po presoji revizijskega sodišča je neutemeljena revizijska navedba, da je pravica do izterjave davčnega dolga absolutno zastarala 1. 1. 2007. V fazi upravnega pritožbenega postopka in upravnega spora zastaranje ne more nastopiti, saj dokončnost oziroma pravnomočnost prvostopnega sklepa o davčni izvršbi za vprašanje zastaranja pravice do izterjave davka nista relevantni, kajti tožena stranka in sodišče zgolj preverjajo zakonitost prvostopenjskega upravnega akta glede na pravno in dejansko stanje, ki je obstajalo ob njegovi izdaji in vročitvi. To stališče je ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. sodba I Up 1496/2003 z dne 4. 4. 2006 in X Ips 269/2006 z dne 23. 4. 2009).

18. V reviziji zatrjevano bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 iz razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kakšni podlagi naj bi se uradna dejanja prisilne izterjave do 30. 6. 2002, ko je bil zaprt račun, sploh izvajala, je na podlagi prvega odstavka 93. člena ZUS-1 odpravilo Vrhovno sodišče v 13., 14. in 15. točki te obrazložitve. Iz utemeljitve odločbe tožene stranke, kateri je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 prvostopenjsko sodišče sledilo, izhaja, da je bil tek absolutnega zastaranja izterjave davčnih obveznosti pretrgan s prisilno izterjavo dolga na Agenciji, ki je tekla ves čas do zaprta žiro računa pravne osebe. Kot izhaja iz 13., 14. in 15. točke te obrazložitve, je bil tek relativnega zastaranja pravice do izterjave obveznosti, ki se v obravnavanem primeru izterjujejo, pretrgan z njihovo uvrstitvijo v vrstni red poplačil na Agenciji. V 14. in 15. točki te obrazložitve pa je Vrhovno sodišče tudi obrazložilo pravno podlago za takšno stališče. Ker utemeljitev pretrganja relativnega zastaranja v tej obrazložitvi ne temelji na izdaji sklepa o prisilni izterjavi davka z dne 23. 12. 2002, so nebistvene revidentove navedbe, ki se nanašajo na njegovo vročitev.

19. V zvezi z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na postopek pred upravnim organom (glede pravice do sodelovanja v postopku) Vrhovno sodišče pojasnjuje, da revident kršitev postopka izdaje upravnega akta v reviziji ne more uveljavljati, kar je pojasnjeno v 7. točki te obrazložitve. Zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredelilo. Do tožbenih ugovorov v zvezi s tem pa se je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi opredelilo in jih zavrnilo z razumnimi razlogi.

20. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

21. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).