Jedro

Dohodnina in nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ne predstavljata obveznosti iz poslovanja (opravljanja dejavnosti) dolžnika in bi jo bilo potrebno na podlagi 106. člena ZDavP-2 odpisati in jo torej posledično ne bi bilo mogoče terjati. To pomeni, da se postopek izvršbe glede teh obveznosti nadaljuje kljub pravnomočnemu zaključku stečajnega postopka.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je davčni organ prve stopnje v ponovnem postopku, na podlagi seznama izvršilnih naslovov št. 4290-15/2008-40 0906-17 z dne 8. 4. 2008, zoper tožnika začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki znašajo po stanju na dan 8. 4. 2008 z obračunanimi zamudnimi obrestmi do istega dne ter stroški davčne izvršbe, skupaj 5.993,76 EUR. Prvostopni organ je določil način davčne izvršbe z rubežem denarnih prejemkov. V obrazložitvi navaja, da je bil stečajni postopek nad tožnikom zaključen na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. St 141/2004-58 z dne 27. 3. 2006 in da je s stečajem prenehala tožnikova podjetniška dejavnost, posledice tega pa se raztezajo na dolgove tožnika, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti. S pravnomočnostjo sklepa o zaključku stečaja samostojnega podjetnika namreč preneha le njegovo podjetništvo, oz. njegova pravica opravljati dejavnost, ki preneha z zaključkom stečajnega postopka. Tako je treba ločiti med obveznostmi, ki so nastale iz poslovanja (npr. prispevki za socialno varnost, DDV) in tistimi obveznostmi, ki niso neposredno vezane na opravljanje dejavnosti (npr. dohodnina odmerjena fizični osebi). Za neplačane obveznosti, ki ne izvirajo iz opravljanja dejavnosti se postopek davčne izvršbe nadaljuje ne glede na zaključen stečajni postopek, dokler obveznost ne preneha na kakšen drug način. Med obveznosti, ki ne izvirajo iz opravljanja dejavnosti se šteje tudi dohodnina, ki je oseben davek. V skladu s 106. členom ZDavP-2, so bile tako tožniku odpisane obveznosti, ki so izvirale iz naslova opravljanja dejavnosti, ostala pa mu je obveznost na kontu 2000 – dohodnina ter na kontu 215070 – nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča Občine Maribor – fizične osebe. Tako je bil izdelan seznam izvršilnih naslovov št. 4290-15/2008-40 0906-17, ki vsebuje le obveznosti, ki so dolžniku ostale po odpisu, ta seznam pa je izdelan v skladu z določbo 145. člena ZDavP-2 ter se kot izvršilni naslovi navajajo odločbe. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku s svojo odločbo št. DT-499-29-228/2008-4 (0907-01) z dne 22. 12. 2008 potrdilo tudi Ministrstvo za finance. Odgovorilo je tudi na pritožbene ugovore, da se izterjujejo obveznosti, oz. davčni dolg, ki ne obstoji in sicer z utemeljitvijo, da je izvršba iz naslova dohodnine upravičena, ker gre za obveznost, ki neposredno ni vezana na opravljanje dejavnosti, enako velja tudi za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, saj je iz odločb, ki so iz navedenega naslova izvršujeta razvidno, da se nanaša odmera za stanovanjske namene in nima zveze z opravljanjem dejavnosti.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev upravnega organa prve in druge stopnje, zaradi neobstoja davčnega dolga. Opozarja, da gre za dolg, ki se nanaša na obdobje pred uvedbo stečaja, ki je bil uveden nad tožnikom kot samostojnim podjetnikom s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. St 141/2004 z dne 27. 12. 2004 in zaključen s pravnomočnim sklepom dne 27. 3. 2006. Zaradi pravnih posledic stečaja v skladu z veljavno zakonodajo tožnik ne more biti več dolžnik za davčne obveznosti nastale pred 27. 12. 2004. Kasnejših obveznosti več nima, saj je bilo v stečajno maso zajeto celotno premoženje, sam pa je bil brezposeln. Navaja, da je drugostopni organ v obrazložitvi svoje odločbe navedel, da so obveznosti iz naslova DDV sicer nastale pred uvedbo stečaja, vendar so prešle na tožnika šele po zaključku stečaja in da se pri tem neutemeljeno sklicuje na predpis, ki je pričel veljati 1. 1. 2005, torej šele po zaključku stečaja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijane odločbe organa prve in druge stopnje odpravi ter ugotovi, da dolg tožnika ne obstoji. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov razvidnih iz obrazložitve. V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na DDV pa navaja, da se niti z sklepom prvostopnega davčnega organa, niti z odločbo davčnega organa druge stopnje ni izterjeval dolg iz naslova davka na dodano vrednost, zato meni, da so tožbene navedbe v zvezi s tem povsem neutemeljene. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep o izvršbi pravilen in zakonit, sodišče se z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Ur. list RS, št. 105/2006, ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Po 145. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Uradni list RS št.117/2006 s spremembami) se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova, ki je v obravnavanem primeru po 9. točki drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 seznam izvršilnih naslovov. Iz seznama izvršilnih naslovov pa izhaja, da so kot izvršilni naslovi navedene izvršljive odločbe o odmeri dohodnine in izvršljive odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Dohodnina pa je osebnostni davek zavezanca, ki se odmerja na letni ravni in s katerim so po preteku leta obdavčeni različni dohodki zavezanca, z upoštevanjem tako splošne kot posebne olajšave, ki zmanjšujejo sintetično davčno osnovo. Zato dohodnina tudi po presoji sodišča ne predstavlja obveznosti, ki bi nastala iz poslovanja in bi jo bilo potrebno na podlagi 106. člena ZDavP-2 (kot zatrjuje tožnik v tožbi) odpisati in jo torej posledično ne bi bilo mogoče terjati. Enako velja za izterjavo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki je bilo odmerjeno tožniku kot fizični osebi za stanovanjske namene. Ker je na podlagi povedanega izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbe pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.