Jedro

Če je za neobstoj potrebne dokumentacije za začetek gradnje odgovoren naročnik, nima utemeljenih razlogov, da bi izvajalcu krivdno odpovedal pogodbo.

Razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin je treba zahtevati sodno, z oblikovalnim zahtevkom.

Po odpovedi pogodbe s strani naročnika izvajalec ne sme več opravljati svojega dela (razen izjemoma) in bi bilo od njega najmanj nespametno, da bi kljub temu z deli nadaljeval.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka.

II. Vsaka stranka sama nosi stroške svoje pritožbe, tožena stranka pa je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 791,56 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje I. sklenilo, da se delno razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 16929/2010 z dne 2.12.2010 v 1. odstavku izreka za glavnico v znesku 6.437,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2009 dalje in se postopek v tem delu ustavi, II. razsodilo: (I.) da navedeni sklep o izvršbi ostane delno v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 16.104,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.901,89 EUR od 1.12.2008 do plačila, od zneska 679,30 EUR od 11.2.2010 do plačila in od zneska 13.523,60 EUR od 16.10. 2009 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 47,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2010 do plačila, (II.) v presežku, za znesek 4.173,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2009 dalje in za izvršilne stroške v višini 9,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.2.2010 dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo ter (III.) toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 1.099,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper III. točko izreka sodbe (sklep o stroških postopka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče tožeči stranki prizna višji uspeh v pravdi - 92% ter ji prizna stroške glede na ta uspeh. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek tudi v tem delu zavrne, podrejeno pa naj jo v tem delu razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke zoper I. točko izreka sodbe

7. Pritožba očita sodbi nasprotje glede odločitve o utemeljenosti odpovedi pogodbe. Pri tem pa spregleda, da je sodišče prve stopnje najprej obrazložilo, zakaj niso podani razlogi za odpoved pogodbe iz 39. člena Projektantske in gradbene pogodbe št. P-3889/2008 z dne 3.4.2008 (v nadaljevanju Pogodba) in zakaj ne obstajajo razlogi za odpoved pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, v nadaljevanju pa je obrazložilo, da je kljub neobstoju krivdnih razlogov za odpoved pogodbe oziroma razlogov zaradi spremenjenih okoliščin tožena stranka veljavno odpovedala pogodbo v skladu s 648. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Izpodbijana sodba je glede tega jasna in ob skrbnem branju zaključek tožene stranke, da obstaja v zvezi s tem kako nasprotje, niti ni mogoč.

8. Tožena stranka protispisno navaja, da je uveljavljala prekluzijo navedb tožeče stranke, ki jih je podala na naroku z dne 23.8.2012. Pri tem se ji očitno zdi povsem logično, da je smela svojo vlogo vložiti še 16.8.2012, in to zato, ker ji je sodišče poslalo to vlogo s pozivom na odgovor, čeprav jo je pred tem že prejela neposredno od tožeče stranke, taka pravila pa po njenem mnenju naj ne bi veljala za tožečo stranko, ki ji je sodišče prve stopnje prav tako poslalo vlogo tožene stranke, in to 20.8.2012, torej tri dni pred narokom. Ne glede na to, ali je tožeča stranka res prejela vlogo tožene stranke že 17.8.2012 ali pa jo je prejela tik pred narokom od sodišča, pa višje sodišče še ugotavlja, da se zato, ker je tožeča stranka na naroku odgovorila na vlogo tožene stranke, reševanje spora ni prav nič zavleklo. To pa pomeni, da so tudi te navedbe tožeče stranke skupaj z dokazi pravilno upoštevane (5. odstavek 286. člena ZPP).

9. Ob tem pa predložitev splošnih pogojev ni vplivala na odločitev sodišča prve stopnje tako, da bi zahtevku ugodilo. To pa pomeni, da tudi če bi obstajala taka kršitev, na pravilnost odločitve sodišča ni vplivala (1. odstavek 339. člena ZPP).

10. Tudi višje sodišče razume, da se je toženi stranki mudilo z izgradnjo razstavne hale, saj je ta povezana z njenim poslovanjem (organiziranje sejmov). Vendar pa niti ni pomembno, ali je šlo za fiksen posel ali ne. Sodišče prve stopnje je jasno in logično pojasnilo, da tožeča stranka posla v dogovorjenem roku ne kasneje niti ni mogla opraviti. Gradnja brez gradbenega dovoljenja namreč ni dovoljena, tožena stranka pa tega ni pridobila in je tudi uporabno dovoljenje za objekt, zgrajen v letu 1984, pridobila šele 19.3.2010, torej precej po izteku roka, dogovorjenega za končanje del in celo po vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (11.2.2010). Za neobstoj potrebne dokumentacije za začetek gradnje je tako odgovorna tožena stranka, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato ni imela utemeljenih razlogov, da bi tožeči stranki krivdno, v skladu z 39. členom pogodbe, odpovedala pogodbo.

11. Prav tako je pravilen tudi zaključek, da ni bilo podlage za odpoved pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin v smislu 112. člena OZ. Nepridobitev gradbenega dovoljenja oziroma uporabnega dovoljenja za stari objekt namreč ni višja sila ali neka upoštevna spremenjena okoliščina v smislu 1. odstavka 112. člena OZ. Poleg tega je treba razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin zahtevati sodno, z oblikovalnim zahtevkom (primerjaj tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 94/2008 in III Ips 36/2012), tožena stranka pa tega ni storila. Zapis na dopisu tožene stranke z dne 25.3.2009 pa je moč razumeti le kot pojasnjevanje razlogov za odpoved, ne pa utemeljevanja, od katerega bi bila po volji tožene stranke odvisna sama veljavnost odpovedi.

12. Gradbena pogodba je pogodba o delu, kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, za tako pogodbo pa velja 648. člen OZ, ki naročniku daje pravico, da vse dotlej, dokler posel ni končan, odstopi od pogodbe kadarkoli hoče. Tu gre za odstop naročnika, ki ni odvisen od krivde izvajalca oziroma podjemnika. Ker izvajalec take odpovedi ne zakrivi, je v skladu s tem zakonskim določilom upravičen do dogovorjenega plačila, zmanjšanega za stroške, ki jih ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni zaslužil. Pri tem je bilo tožeči stranki prisojeno le tisto, kar je že naredila in pa stroški pripravljenega materiala, zmanjšanega za tisto, kar je tožeča stranka prejela za fasadne panele, ki jih je prodala.

13. Tožena stranka zmotno misli, da bi očitno morala tožeča stranka toženi pred plačilom ta material tudi fizično dobaviti. Ne gre namreč za dobavo materiala in njegovo plačilo, temveč za plačilo v skladu s 648. členom OZ. Prodaja fasadnih panelov, tudi če je šlo za prodajo pod ceno, je namreč pomenila zmanjševanje škode oziroma je bila v skladu s tem zakonskim določilom, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje. Za to, kar je tožeča stranka prejela iz prodaje, je namreč zahtevek zmanjšan. Trditev, da naj ne bi bila dobavljena jeklena konstrukcija, je protispisna, saj res ni bilo sporno, da je tožeča stranka to dobavila in je vse to bilo vsebovano v prvi začasni situaciji št. 90039997, tožena stranka pa je dolžnost plačila preostanka neplačane situacije potrdila tudi s podpisom zapisnika sestanka z dne 19.5.2009, česar niti ne zanika. Navedeno tudi pomeni, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati preostanek te situacije.

14. Da ta situacija ne bi zapadla že 30.11.2008, iz spisa ne izhaja. Prav tako tožena stranka niti ni zatrjevala, da bi vsaj plačani del te začasne situacije plačala pravočasno, kaj šele, da bi to dokazala. To pa hkrati pomeni, da je bila dolžna plačati tudi zamudne obresti, saj je zamujala s plačilom denarne obveznosti (1. odstavek 378. člena OZ). Zato je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati obračunane obresti skupaj s procesnimi obrestmi (381. člen OZ).

15. Pravilne ter logično, jasno in konsistentno obrazložene so tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tista, ki je najprej (19.1.2009) tožečo stranko obvestila, da je projekt zamrznila, nato je pa še odpovedala pogodbo (25.3.2009). Kasneje si je očitno premislila, saj sta se stranki na sestanku z dne 19.5.2009 dogovorili za nadaljnje sodelovanje in podpisali zapisnik s tega sestanka, s čimer je bila njuna zaveza tudi pisno potrjena, kasneje pa si je tožena stranka očitno spet premislila in predloženega Aneksa št. 1 ni hotela podpisati. Ob takem ravnanju tožene stranke je povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka kot dober gospodar ni bila dolžna izročiti toženi stranki pripravljenih fasadnih panelov. Še manj je upravičeno očitati tožeči stranki, da bi morala kljub ravnanju tožene stranke z delom kar nadaljevati, vse glede na 6. člen pogodbe. Ob dejstvu odpovedi pogodbe s strani naročnika izvajalec namreč ne sme več opravljati svojega dela (razen izjemoma, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo potrebno) in bi bilo od njega najmanj nespametno, da bi kljub temu z deli nadaljeval. Tožena stranka, ki se sklicuje tudi na Posebne gradbene uzance (v nadaljevanju PGU), pa pozablja, da 70. PGU določa, da sme izvajalec dela ustaviti, če naročnik ne izpolnjuje svojih obveznosti, med drugim tudi če v nasprotju z dogovorom ne plača opravljenega dela.

16. Pri tem višjemu sodišču tudi ni jasno, kaj želi tožena stranka doseči z navajanjem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo PGU. Tega očitka namreč ni konkretizirala, zato ni jasno, katere PGU naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, zato tega očitka niti ni mogoče preveriti. Višje sodišče pa samo ne najde nobene PGU, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati, pa naj je ne bi. Če se je tožena stranka s tem hotela sklicevati na dejstvo, da je bilo običajno, da je tožeča stranka sama, brez posebne zahteve tožene stranke v dolgoletnem sodelovanju, dostavljala material, česar pa v obravnavani zadevi naj ne bi storila, pa je treba opozoriti, da obravnavani posel pač ni bil običajen, saj je bil že od začetka problematičen in je zato tudi zahteval drugačno ravnanje tožeče stranke, da si je zmanjšala vsaj transportne stroške.

17. Poudariti je potrebno, da ni sporno, da je šlo za dolgoletno sodelovanje pravdnih strank, glede katerega ni trditev, da bi bilo v preteklosti kdaj že problematično. To pa ne velja za obravnavani posel, ko tožena stranka že prve začasne situacije ni plačala v roku in v celoti, kasneje pa si je večkrat premislila in ravnala, kot je navedeno zgoraj, poleg tega pa tudi ni pridobila gradbenega dovoljenja pred začetkom izvajanja del. Zato je povsem jasno, da tožena stranka ni imela razlogov, da bi si naprtila še transportne stroške v zvezi s fasadnimi paneli, ko ji že do tedaj narejenega tožena stranka ni plačala, ali pa da bi nadaljevala z delom, pri čemer ni bilo nobenega zagotovila, da bo to tudi plačano. Dejstva, da tožeča stranka ni hotela opraviti dela ob neurejeni dokumentaciji in vseh opravilih, ki so bila tudi potrebna za začetek z deli, kar je povsem v skladu z zakonodajo in dobrim poslovanjem, tožeči stranki nikakor ni mogoče šteti v škodo. Tožena stranka si je očitno kasneje našla izvajalce, ki se s tem niso ukvarjali in tako dokončala posel. Za kakršnokoli zamudo glede možnosti uporabe novih razstavnih prostorov zato ni mogoče kriviti tožeče stranke.

18. Fasadne panele je tožeča stranka prodala med pravdo, delno tudi pod ceno, delno pa za večji znesek, kot je znašala njihova dejanska cena. Tudi iz pritožbenih navedb, da sta se pravdni stranki o tem dogovarjali med pravdo v okviru možnosti izvensodne poravnave, izhaja, da se je tožena stranka s tako prodajo strinjala in je sama napotila tožečo stranko na družbo L. d.o.o., ki je delno te panele tudi odkupila. Delno pa jih je tožeča stranka prodala na Madžarsko. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni kar samo, brez podlage, ugotavljalo vrednosti teh panelov. Tožeča stranka je namreč že v vlogi z dne 26.6.2012 navedla to ceno (27,50 EUR), ta cena pa je potrjena tudi v e-mailu M. Ž., zato se je sodišče prve stopnje upravičeno oprlo na ta že prej predloženi dokaz. Glede na to, da je sodišče ceno panelov lahko ugotovilo že iz navedb in listin v spisu, tudi ni bilo nobene potrebe za postavitev izvedenca v zvezi s tem, saj za to ni bilo potrebno kakšno posebno strokovno znanje, ki ga sodišče prve stopnje ne bi imelo, temveč je bila potrebna le ugotovitev na podlagi predloženih listin in nato preprosta računska operacija. S prodajo delno pod to ceno tako tožeča stranka ni prejela vsega poplačila, kot bi ga dobila za ceno teh panelov v primeru dokončanja posla s toženo stranko, zato je razliko tožena stranka nedvomno dolžna plačati. Pri tem višje sodišče poudarja, da je pravilno v primeru, ko je te panele na Madžarsko prodala celo po višji ceni, celoten prejeti znesek odštela od dolga tožene stranke. V skladu s 648. členom OZ je tako do te razlike nedvomno upravičena. Ponovno pa je treba poudariti, da so bili paneli prodani, s čimer se je dolžno plačilo tožene stranke zmanjšalo, to pa hkrati pomeni, da jih ni bila dolžna izročiti toženi stranki, ki je pri tem poslu ravnala nadvse neposlovno, zaradi česar je morala tožeča stranka vsaj delno zmanjšati svojo škodo zaradi odpovedi pogodbe.

19. Da naj tožeča stranka ne bi dostavila zaračunane dokumentacije, tožena stranka med postopkom ni trdila. Za odločitev o tem delu zahtevka tudi ni bilo pomembno, kakšno dokumentacijo je morala tožena stranka pridobiti oziroma predložiti za pridobitev uporabnega dovoljenja za stari objekt. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni zaslišalo direktorja družbe P. d.o.o. (1. odstavek 213. člena ZPP). Ob tem pa tožena stranka tudi ni pravočasno ugovarjala te kršitve (1. odstavek 286.b člena ZPP), zato je tudi v pritožbi ne more uveljavljati. V skladu z določili o podjemni pogodbi, predvsem tudi glede na 648. člen OZ, pa se tožena stranka ne more izogniti plačilu za opravljeno delo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo tudi ta del zahtevka.

20. Tudi tu gre za denarno terjatev, ki je tožena stranka ni pravočasno plačala, zato je bila v zamudi in je na podlagi 378. člena OZ dolžna plačati tudi zamudne obresti.

21. Odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe je tako pravilna, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kake od kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato neutemeljeno pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi pravdni strank zoper III. točko izreka sodbe (odločitev o stroških postopka)

22. Do delnega umika zahtevka je prišlo zato, ker je tožeča stranka uspela, tudi ob sodelovanju tožene stranke, prodati fasadne panele. Z delnim umikom tožbe je bila tožena stranka seznanjena, zastopa pa jo tudi kvalificiran pooblaščenec. Dejstvo je, da delnemu umiku ni nasprotovala, zato se na podlagi 2. odstavka 188. člena ZPP šteje, da je v umik privolila. Pri tem ZPP ne določa, da bi morala biti tožena stranka v pravdi še posebej opozorjena na možnost, da umiku tožbe nasprotuje.

23. Tudi v primeru, da bi tožena stranka umiku tožbe nasprotovala in bi zato sodišče prve stopnje izdalo zavrnilno sodbo za ta znesek, pa to na stroške postopka ne bi vplivalo. Do delnega zmanjšanja je namreč prišlo zaradi dogodkov po začetku pravdnega postopka, zato to na stroške tožeče stranke ne more vplivati, prav tako tudi ne na stroške tožene stranke. Tožeča stranka pa je podala umik v razumnem roku po prodaji fasadnih panelov in toženi stranki zaradi tega niso nastali kakšni posebni stroški.

24. Pritožba tožene stranke v zvezi s stroški postopka tako ni utemeljena in jo je višje sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

25. Tožeča stranka se glede odločitve o stroških zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje ločeno ugotavljati uspeh po temelju, kjer naj bi uspela 100%, in uspeh po višini zahtevka, kjer naj bi uspela 84%, zaradi česar naj bi bil njen uspeh 92%. Tako drobljenje ni utemeljeno, tožeča stranka pa pri tem pozablja, da glede stroškov skladiščenja ni uspela, ne po temelju ne po višini. Res se delitev na uspeh po temelju in po višini uporablja pri odškodninskih zadevah v civilnih pravdah, saj je v teh sporih veliko stroškov tudi z izvedenci in je pogosto ugotavljanje temelja zahtevka zelo zahtevno. V gospodarskih sporih se tako drobljenje v sodni praksi niti ne uporablja, za kaj takega pa v obravnavanem primeru tudi ni posebne potrebe. Ob tem je sodišče prve stopnje ob ugotavljanju dejanske in pravne podlage odpovedi pogodbe ugotavljalo tudi podlago za vsakega od zahtevkov, delno pa je ugotovilo, da ni podlage (temelja) za določen del zahtevka (skladiščenje in cena panelov).

26. Tako tudi pritožba tožeče stranke glede stroškov postopka ni utemeljena, zato je višje sodišče zavrnilo tudi to pritožbo (2. točka 365. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

27. Nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, zato bo morala vsaka sama nositi svoje stroške v zvezi s tem (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Tožena stranka pa bo morala povrniti tožeči stranki stroške odgovora na njeno pritožbo (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Višje sodišče ji je priznalo nagrado za postopek 628,80 EUR (glede na višino prisojenega tožbenega zahtevka, zoper katerega se je pritožila tožena stranka), materialne stroške v višini 20,00 EUR in 22% DDV v znesku 142,76 EUR.