Jedro

Tako imenovano plačilo po dejanskem delu, ki temelji na 44. členu ZDR-1, se prisodi v primerih, ko delavec, zaposlen na nižje vrednotenem delovnem mestu, v celoti ali deloma opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta, pri čemer gre za plačilo razlike v plači, ne pa za plačilo "dvojne" plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženima strankama plačati stroške pritožbenega postopka v višini 1.125,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi poleg 49. plačnega razreda še v višini 35. plačnega razreda brez dodatkov za vsak mesec od marca 2016 do decembra 2020 (okvirno skupno 95.243,58 EUR). Tožnici je naložilo, da toženkama plača pravdne stroške v višini 2.996,02 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica. Navaja, da je delovno mesto direktor položajno. S strani prve toženke je bila zaposlena, da bi opravljala tako delo na delovnem mestu direktor kot programski vodja. Na slednje delovno mesto prva toženka ni zaposlila drugega delavca, kar bi lahko naredila, če z delom tožnice ne bi bila zadovoljna. Tožnica je svoje obveznosti izpolnila v celoti. Sodišče prve stopnje samo priznava, da bi bil delavec na delovnem mestu programski vodja upravičen do plače za to delovno mesto, hkrati pa jo odreka tožnici. S tem je diskriminirana. Delovno mesto programski vodja ni bilo ukinjeno, pri čemer so o tem priče, predlagane s strani toženk, izpovedale različno. Nobeden izmed prejšnjih direktorjev ni opravljal dela na tem delovnem mestu. Drugi delavci ali funkcionarji so za dodatno delo plačani (kot sodniki, zdravniki), le tožnica ni bila. Sodba, s katero je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnica za opravljeno dodatno delo ni upravičena do plačila, je sodba presenečenja. Glede na to, da je bila sprejeta v delovnem sporu, so pravdni stroški, ki jih je dolžna plačati toženkama, previsoki. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi (spremeni) in zahtevku ugodi.

3. V odgovoru na pritožbo toženki prerekata tožničine navedbe. Navajata, da tožnica le ponavlja svoje dosedanje navedbe, da bi bila upravičena do plače za dve delovni mesti, in ne napada razlogov izpodbijane sodbe. Na podlagi njenih navedb zahtevek ni utemeljen; gre za nesklepčno tožbo. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu direktor in je prejemala najvišjo plačo pri prvi toženki. Od nje se je utemeljeno pričakovalo, da bo samostojno organizirala delovni proces in tako zagotovila, da bo delo opravljeno. Tudi če bi se dogovorila, da bo za svoje delo prejela še plačo delovnega mesta programski vodja, bi bil dogovor v nasprotju s kogentnimi predpisi in kot takšen ničen. V pritožbi se tožnica neutemeljeno sklicuje na druge delavce oziroma funkcionarje, pri čemer niti ne konkretizira, za kakšno dodatno delo prejmejo dodatno plačilo; v primeru zdravnikov gre za delo, ki ga opravijo deloma v zasebnem sektorju. Sodišče prve stopnje je zahtevek utemeljeno zavrnilo in pravilno odločilo o pravdnih stroških, ki so odmerjeni skladno z odvetniško tarifo. Toženki pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da tožničin zahtevek za plačilo plače v višini 35. plačnega razreda, kot je določena za delovno mesto programski vodja (poleg plače v višini 49. plačnega razreda, ki jo je prejemala pri prvi toženki za opravljanje funkcije oziroma na delovnem mestu direktor) ni utemeljen, ker po dejanskem delu delavec ne more biti upravičen do plače za dve delovni mesti (takšna določitev plače bi bila nična) in ker se je tožnica s podpisom sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi upokojitve direktorice z dne 26. 2. 2016 terjatvi iz tega naslova odpovedala. Slednjega razlogovanja tožnica v pritožbi ne napada. V zvezi z njenimi bistvenimi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče dodaja, kot sledi.

7. Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer sicer iz njenih navedb ne izhaja, katerih za odločitev bistvenih dejstev sodišče prve stopnje ne bi ugotovilo (pravilno). Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje kot nesporno med strankami ugotovilo dejstvo, da je tožnica v času, ko je bila direktorica toženke (na delovnem mestu direktor), dejansko opravljala tudi delo delovnega mesta programski vodja. Navedeno dejstvo pa ne privede do ugoditve zahtevku, kot zmotno meni tožnica, pri čemer je nebistveno, kako je bilo delo organizirano pri prvi toženki v času opravljanja funkcije predhodnih direktorjev in ali je bilo delovno mesto programski vodja v času opravljanja funkcije tožnice sistemizirano.

8. Tako imenovano plačilo po dejanskem delu, ki temelji na 44. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), po katerem mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo, se prisodi v primerih, ko delavec, zaposlen na nižje vrednotenem delovnem mestu, v celoti ali deloma opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta, pri čemer gre za plačilo razlike v plači, ne pa za plačilo „dvojne“ plače. 9. Tožnica neutemeljeno navaja, da gre za sodbo presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku, ker bi sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ne bi mogla računati, in bi tako izgubila možnost navajanja bistvenih dejstev, do česar pa v konkretnem sporu ni prišlo (niti tožnica tega v pritožbi ne konkretizira).

10. Pritožbene navedbe glede diskriminacije so kot novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), pri čemer niti ne gre za zatrjevano neenako obravnavo na podlagi osebne okoliščine (prvi odstavek 6. člena ZDR-1) z navajanjem, da bi bil delavec na delovnem mestu programski vodja upravičen do plače za to delovno mesto.

11. V posledici pravilne odločitve o neutemeljenosti zahtevka je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, katerih višina je pogojena z visoko vrednostjo spornega predmeta. Tožnica jim v pritožbi le pavšalno ugovarja, pri čemer je sodišče prve stopnje toženkama utemeljeno priznalo le za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.).

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP toženkama plačati utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče jima je upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in OT priznalo 1.375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, povečano za 10 % za zastopanje več strank, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 1.125,54 EUR.