Jedro

Po določilu 2. odst. 458. čl. ZPP je v takšnem primeru v novem sojenju izrecno izključena uporaba določbe 2. odst. 362. čl. ZPP; in ker je izključena, stranke ne morejo podati navedb niti v pisnih vlogah.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke in pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se glasi: "Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, opr.št. V Ig 191/94 z dne 22.3.1994 ostane v veljavi v 1. tč. izreka za glavnico v znesku 121.750,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: - od zneska 77.750,00 SIT od 30.7.1993 do plačila; - od zneska 44.000,00 SIT od 17.10.2003 do plačila, in v 3. tč. izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku

6.493,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.1994 do plačila.

Višji tožbeni zahtevek (za glavnico v znesku 164.790,00 SIT s p.p.) se zavrne in se sklep o izvršbi v tem delu razveljavi.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 56.525,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2003 do plačila." V preostalem delu se pritožbi obeh strank zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, opr.št. V Ig 191/94 z dne 22.3.1994 vzdržalo v veljavi v 1. tč. izreka za glavnico v znesku 121.750,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: od zneska 77.750,00 SIT od 17.7.1993 do plačila; od zneska 44.000,00 SIT od 17.10.2003 do plačila, in v 3. tč. izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku

6.493,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.1994 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo. Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 56.525,80 SIT.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bil višji tožbeni zahtevek zavrnjen, tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev v izpodbijanem delu; hkrati je uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trdi, da je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je delno zavrnilo tožbeni zahtevek: kar se tiče terjatve po računu št. 421/93, v delu, ki se nanaša na dobavnico št. 78/93, katera naj ne bi bila podpisana, je dejstvo, da je tožena stranka blago po tej dobavnici prejela. Dobavnico je podpisal G.F., sedaj družbenik družbe.

Na dejstvo prejema blaga ne more vplivati okoliščina, da je podpis slabo viden. Skrajno neobičajno bi bilo, da bi tožnik izdajal toženi stranki račune delno na podlagi fiktivnih delno pa pravih dobavnic. Tudi dobavnica 120/93 je podpisana s strani tožene stranke, podpisal jo je G.F. Ta je v ugovoru zoper sklep o izvršbi potrdil, da sta pravdni stranki sodelovali, vendar naj bi bile vse obveznosti plačane, potrdila o plačilu pa tožena stranka ni predložila. Račun št. 550/93 je bil izdan na podlagi tovornega lista. Blago sta S. in g. G. za toženo stranko prevzela v R.S. in po izrecnem nalogu G.F. je bilo poslano s tovornim listom S.ž.

Dobavnico št. 122/92, na podlagi katere je bil izdan rač.

št. 571/93 za znesek 54.480,00 SIT je podpisal g. S., ki je blago tudi prevzel. Opis blaga na dobavnici je identičen opisu na računu. Kot D.U.R. je označen 8.11.1992 - datum dobavnice. Račun je bil izdan z enoletnim zamikom ravno zaradi pripisa na dobavnici, da se daje blago na konsignacijo. Sodišču prve stopnje pritožnik očita tudi bistveno kršitev pravil postopka, ker so listine v spisu v očitnem nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe (predvsem v delu, ki se nanaša na podpis na dobavnici 120/93 in 122/92). Tožeča stranka tudi opozarja, da sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih tožnika, in sicer toženi stranki ni naložilo, da plača nadaljnje pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izdaje sodbe do plačila, kot je bilo to zahtevano v izvršilnem predlogu in odgovoru na ugovor. Poleg tega sodbe v stroškovnem delu ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve stroškovnega dela ni moč ugotoviti, ali je sodišče prve stopnje pri odmeri upoštevalo tudi stroške pritožbe v skladu z napotilom Višjega sodišča v Kopru I Cpg 61/2003 z dne 10.7.2003, priglašene na sami pritožbi.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku zoper njo ugodeno, tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo, predlagala njeno spremembo oziroma razveljavitev in uveljavljala povrnitev pritožbenih stroškov. Opozarja, da v razlogih sodbe sodišče navaja, da ni upoštevalo pripravljalnih vlog strank med postopkom, v katerih sta navedli nova dejstva in predlagali nove dokaze.

Vendar pa je pri tem prezrlo, da je v tej zadevi odločalo potem, ko je bila zadeva vrnjena s sklepom Višjega sodišča v ponovno sojenje. V takem primeru pa v skladu s 3. odst. 362. čl. ZPP lahko stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navajati v dotedanjem postopku. Ker je postopek v sporih majhne vrednosti pismen, pravdne stranke na naroku za glavno obravnavo novih dejstev ne morejo navajati in ne predlagati novih dokazov. To lahko storijo le s pisno vlogo. Tožena stranka odgovora tožeče stranke na ugovor zoper sklep o izvršbi pred izdajo prve prvostopne sodbe z dne 7.6.2000, v kateri je tožeča stranka navajala dejstva in predlagala dokaze, ni prejela, zato se na navedbe in predložene dokaze ni mogla izjaviti.

Drugostopno sodišče pa je prvostopno sodbo razveljavilo in vrnilo v ponovno sojenje prav zaradi upoštevanja te vloge tožeče stranke in dokazov, ki jih je predložila v tej vlogi.

To pomeni, da je treba upoštevati tudi vlogo tožene stranke, s katero je odgovorila na navedbe tožeče stranke. S takšno odločitvijo, ko sodišče ni upoštevalo vloge tožene stranke, ji ni bilo omogočeno obravnavanje pred sodiščem, to pa predstavlja kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče je z izpodbijano sodbo štelo, da je bila kupoprodajna pogodba med strankama sklenjena s podpisom dobavnic in s tem s prevzemom blaga. Vendar pa takšna interpretacija predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Pogodba je po ZOR sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah. Volja za sklenitev pogodbe se lahko izrazi s kakršnimkoli ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Vendar pa v konkretnem primeru ni izkazano, da naj bi jo tožena stranka sklenila s tožečo stranko, ker blaga ni naročila, dobavnice, s katero naj bi blago prevzela, ni podpisala in ni prevzela blaga.

Obveznost plačila kupnine ni nastala. Ocena sodišča, da naj bi bila na dobavnicah št. 108/93 in št. 137/93 podpisa direktorja tožene stranke, je zmotna. Direktor tožene stranke tega dejstva ni priznal, sodišče pa ni strokovno usposobljeno, da bi lahko ugotovilo, da je podpis na dobavnici prav njegov. Sodišče je napačno dosodilo zamudne obresti na prisojene zneske in pri tem zmotno uporabilo materialno pravo. Dolžnik dolguje zamudne obresti, če zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. V konkretnem primeru rok za izpolnitev ni bil določen. Upnik je zahteval zamudne obresti od roka, ki ga je enostransko določil kot dan zapadlosti, sodišče pa je temu sledilo. Ker rok za izpolnitev ni bil določen, bi tožena stranka prišla v zamudo šele z dnem vložitve predloga za izvršbo in šele od tedaj dalje bi bila tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti.

Poleg tega je sodišče za znesek 77.750,00 SIT prisodilo obresti od 17.7.1993 dalje, kar pomeni, da naj bi tožena stranka prišla v zamudo še pred samo izdajo spornega računa.

Odločitev, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki del pravdnih stroškov v znesku 56.525,80 SIT je v nasprotju z načelom, da stranke nosijo stroške v sorazmerju z uspehom v pravdi. Tožeča stranka naj bi namreč uspela s 43 %, tožena stranka pa s 57 %, kar bi upoštevajoč navedeno načelo, moralo pomeniti, da bi bila dolžna tožeča stranka povrniti del stroškov toženi stranki. Do izračuna, ki ga je naredilo sodišče je prišlo zaradi tega, ker tožena stranka v začetku postopka ni imela pooblaščenca, zaradi česar je priglasila nižje stroške. Glede na to bi bila vsaj primernejša odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Pritožbi obeh strank sta delno utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke: V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT (1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Po določilu

1. odst. 458. čl. v zvezi s 480. čl. ZPP pa se sodba, s katero je končan postopek v takšnem sporu, sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava; sodbe torej ni mogoče izpodbijati zaradi nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, tožeča stranka pa v pretežnem delu svoje pritožbe poskuša ravno to, s tem, ko trdi, da so podpisane tudi dobavnice št. 78/93, št. 120/93 in 122/92 (prvi dve naj bi podpisal družbenik tožene stranke, G.F., zadnjo pa g. S.), in da je bilo blago po računu št. 550/93 poslano s tovornim listom po železnici in natovorjeno v R.S. Glede na navedeno zakonsko ureditev teh trditev ni mogoče upoštevati. Utemeljen pa tudi ni pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev pravil postopka, ker da so listine v spisu v očitnem nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe (predvsem v delu, ki se nanaša na podpis na dobavnici št. 120/93 in 122/92); kolikor pritožba napotuje na kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, nima prav, saj niti ne pove, v čem naj bi bilo zatrjevano nasprotje. Glede obeh citiranih dobavnic je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sicer vsebujeta "nek podpis", vendar pa ni bilo mogoče z njegove strani zaključiti, da je šlo za podpis tožene stranke.

Kar se tiče odločitve v stroškovnem delu je ta sicer res nekoliko ohlapna, kolikor so priznani stroški po višini, vendar pa zaradi tega ni mogoče zaključiti, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti; to je mogoče na podlagi stroškovnikov, ki so v spisu in ki so sodišču predstavljali osnovo za odmero. Iz stroškovnika tožeče stranke je razvidno, da so ji bili priznani tudi stroški v zvezi s pritožbo zoper prvo sodbo. Prav pa ima tožeča stranka le v delu, v katerem opozarja, da ji sodišče prve stopnje ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od nadaljnjih pravdnih stroškov, tako kot je to uveljavljala v odgovoru na ugovor dolžnika. Glede na to je pritožbeno sodišče njeni pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev v sodbi sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je na pravdne stroške, do povrnitve katerih je upravičena tožeča stranka, priznalo tudi zakonske zamudne obresti od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, v preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. in 3. tč. 365. čl. ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Pri odločitvi o tem, koliko vlog pravdnih strank bo v povezavi z njihovimi navedbami upoštevalo, je sodišče prve stopnje pravilno povzelo določbe 452. in 453. čl. ZPP. V zvezi s tem nima prav tožena stranka, češ da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je v tej zadevi odločalo potem, ko je bila prvotna odločitev po pritožbenem sodišču razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovno sojenje, zaradi česar bi po njenem mnenju, v skladu s 3. odst. (prav: 2. odst.) 362. čl. ZPP, stranke imele pravico s pisno vlogo navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze. S tem stališčem pritožnice ni mogoče soglašati, saj je po določilu 2. odst. 458. čl. ZPP v takšnem primeru v novem sojenju izrecno izključena uporaba določbe 2. odst. 362. čl. ZPP; in ker je izključena, stranke ne morejo podati navedb niti v pisnih vlogah.

Iz obravnavanega spisa res ni razvidno, da bi tožena stranka odgovor tožeče stranke na ugovor prejela pred izdajo prve sodbe z dne 7.6.2000. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča to še ne predstavlja kršitve po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (da stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja). Po izdaji prve sodbe z dne 7.6.2000 je tožena stranka vložila vlogo z dne 1.10.2003, ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo: v tej vlogi je poleg tega, da je ponovila svoje trditve, češ da po tožeči stranki zaračunanega blaga ni naročila in niti prejela, specificirala dobavnice (oz. tovorni list), nanašajoče se na posamično fakturo in navajala, da je ni podpisal nihče od pri njej zaposlenih oseb. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi za vsako fakturo posebej ugotavljalo, ali je ali ni podpisana po toženi stranki, je v bistvu ravnalo tako, kot da bi navedeno vlogo tožene stranke upoštevalo.

Glede na to ni mogoče zaključiti, da toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja.

S trditvami, da tožena stranka ni izrazila volje za sklenitev kupoprodajne pogodbe s tožečo stranko; da blaga ni naročila; da dobavnic ni podpisala in ni prevzela blaga; da je zmotna ocena sodišča, da vsebujeta dobavnici št. 108/93 in 137/93 podpis direktorja tožene stranke; da rok za izpolnitev terjane obveznosti ni bil določen, tožena stranka izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, kar pa glede na določbe, ki so bile citirane v okviru obravnavanja pritožbe tožeče stranke, v sporu majhne vrednosti ni dopustno in zato teh trditev ni mogoče upoštevati. Prav pa ima pritožba le v delu, v katerem opozarja, da je sodišče prve stopnje na znesek 77.750,00 SIT neutemeljeno prisodilo zamudne obresti že od 17.7.1993, kar pomeni, da naj bi tožena stranka prišla v zamudo že pred izdajo spornega računa. V navedenem delu je po mnenju pritožbenega sodišča s tem, da je odločilo tako, kot navaja pritožnica, sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. 177. uzanca Splošnih uzanc za blagovni promet v 1. odst. določa, da mora kupec plačati kupnino v 8 dneh po prejemu fakture, v obravnavanem primeru je to

30.7.1993, ne pa 17.7.1993 (upoštevaje časovni zamik od izstavitve fakture do njenega prejema). Glede na to je pritožbi tožene stranke v navedenem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka (4. tč. 358. čl. ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo uspeh strank v obravnavanem sporu; ta je ugotovljen v procentu od celotnega zneska pravdnih stroškov, do katerih je posamezna stranka upravičena, pri čemer se ne upošteva, kot to zmotno meni tožena stranka v pritožbi, ali je stranko v postopku zastopal pooblaščenec ali ne.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka, glede na to, da sta obe s pritožbo uspeli le v manjšem delu (2. odst. 154. čl. ZPP).