Jedro

Ker narava tožnikovega dela ni bila takšna, da tožnik ni mogel koristiti odmora, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, kakšna je bila intenzivnost dela, pri čemer je ugotovilo, da je bila intenzivnost dela med vikendi in dela prostimi dnevi ter ponoči nizka, tožnik pa je lahko odmor koristil vsaj v dveh delih. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da bi tožnik lahko odmor koristil le, če bi imel menjavo. Glede na naravo in intenzivnost dela bi tožnik tudi v primeru, če bi med koriščenjem odmora prejel nujni klic, preostanek odmora, glede na bistveno nižjo intenzivnost dela, lahko koristil kasneje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 153,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 31. 3. 2022 (I. točka izreka) in s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun zneska v višini 1.492,02 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov ter plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 848,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je bilo v zadevi njegove sodelavke (Pdp 200/2022) že samo zaradi narave dela, tj. varovanja objekta, ugotovljeno, da ji je bila kršena pravica do odmora med delovnim časom. Krajši premori, ki niso bili daljši od 5 minut, niso omogočali odmora. Delavec mora imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo) enači s "počitkom" in ne z "delovnim časom". Iz stališč Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU) in Razlagalnega sporočila izhaja, da gre za pojma prava skupnosti, zato se mora zagotovi enotna uporaba, Vrhovno sodišče RS bi zato moralo postaviti predhodno vprašanje na SEU, če je bilo v dvomu glede njune razlage. Delovni čas in počitek se med seboj izključujeta, vmesne kategorije ni. Stališče, da je odmor vmesna kategorija med delovnim časom in počitkom, je v nasprotju s stališči SEU v zadevi C-107/19. Če mora biti delavec prisoten na delovnem mestu in se mora odzvati v kratkem času, število intervencij ni pomembno. Prav tako je pomembno, ali je odzivanje predvidljivo ali ne. Dejstvo, da se odmor všteva v delovni čas in je plačan, ne vpliva na pravico delavca do regeneracije. Čeprav ZDR-1 čas odmora všteva v delovni čas, ne pomeni, da je njegova opredelitev drugačna od tiste po Direktivi. Sodišče se je napačno ukvarjalo z intenzivnostjo dela, namesto naravo dela. Napačno povzema, da tožniku ni bilo odrejeno nepretrgano spremljanje monitorja. A. A. je povedala, da ji je prejšnji šef ob nastopu dela povedal, da brez menjave ni odmora, nov šef pa navodil ni spreminjal, kar je potrdil tudi tožnik. B. B. je opravljal delo zgolj v času od 7.00 do 15.00 ure, zaradi česar se lahko opredeli le do načina dela tožnika v dnevni izmeni, ko je bila tožniku omogočena zamenjava za čas odmora. Tožnik je moral imeti pri sebi ves čas mobilni telefon, biti je moral dosegljiv in takoj reagirati ob klicu oziroma alarmu, kar je potrdil tudi B. B., zaradi česar ni imel odmora. Ni mogel za 15 minut zapustiti sobe in se odpočiti, poslušati glasbo ali delati kaj drugega, ker bi s tem opustil varovanje. Ko ni imel klicev, je moral opazovati in varovati tajni objekt, zato ni mogel prenehati z opravljanjem dela. Nasprotuje ugotoviti sodišča, da ni dokazal premoženjske škode. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo očitano kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Prvostopenjsko sodišče je dosledno in prepričljivo ocenilo izvedene dokaze. Pravilno je povzelo izpovedi tožnika in prič ter pojasnilo, zakaj je komu verjelo. Tožnik se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar pa to še ne pomeni, da so bila dejstva napačno ugotovljena, ali da bi bile storjene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja, zato je ne ponavlja.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo odškodninski zahtevek tožnika, ki se nanaša na neizkoriščeni odmor med delovnim časom. Tožnik je bil zaposlen pri toženki kot višji kriminalist specialist in je v vtoževanem obdobju opravljal delo na oddelku C. v ruskem turnusu kot neformalni dežurni policist, ki je varoval tajni objekt toženke. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) in 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 s spremembami), ki v petem odstavku policistu omogoča, da v primeru, če mu delodajalec ne določi časa koriščenja odmora, sam izbere čas odmora med delom, vendar ne na začetku ali koncu delovnega časa. Pravilno je presodilo, da je bila tožniku pravica do odmora zagotovljena, toženka ni ravnala protipravno, zato ni podana njena odškodninska odgovornost. 8. Pritožba nasprotuje stališču zavzetem v sklepu VIII Ips 54/2021 in očita, da Vrhovno sodišče RS ni postavilo predhodnega vprašanja SEU, kar pa ni predmet tega spora. Pritožba zmotno zatrjuje, da je Vrhovno sodišče RS odmor umestilo v delovni čas oziroma vmesno kategorijo med počitkom in delovnim časom. Kot je dodatno pojasnilo v sklepu VIII DoR 74/2022, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora. V sklepu VIII Ips 54/2021 je poudarjen namen odmora (regeneracija) ter okoliščina, da ni nujno, da se koristi v enem kosu. Lahko se koristi tudi v več delih, ki pa ne smejo biti prekratki. Delodajalec mora poskrbeti, da je delavcu omogočen odmor med delovnim časom, pri čemer je način zagotavljanja odmora odvisen od narave in intenzivnosti dela. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na odločitev SEU v zadevi C-107/2019, kjer je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo. Odmor se pri nas šteje v delovni čas, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da je narava in intenzivnost dela tožniku omogočala koriščenje odmora.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika, prič in listin pravilno ugotovilo, da je bila intenzivnost tožnikovega dela v nočni izmeni, čez vikende in dela proste dneve občutno nižja kot v času dnevne izmene med delovnikom, ko je imel za čas odmora zagotovljeno zamenjavo. Ugotovilo je, da je dežurni policist moral spremljati posebno aplikacijo, vendar ne ves čas, saj se je aplikacija osvežila na 20 ali 30 minut. Na podlagi dopisa z dne 22. 3. 2022 ter izpovedi tožnika in prič je ugotovilo, da so neformalni dežurni med nočnimi izmenami, vikendi ter prazniki, prejeli bistveno manj klicev in sporočil, prav tako je bilo manj obveščanj na podlagi aplikacije, zato te naloge niso ovirale možnosti koriščenja odmorov, čeprav je moral biti tožnik dosegljiv na službeni telefon. Glede spremljanja monitorjev je pravilno ugotovilo, da se ni zahtevalo, da se spremljajo ves čas. Objekt je bil tajen in fizično zaščiten tako, da je onemogočal dostop nepooblaščenim osebam, vrata so bila zaklenjena, stekla so bila protivlomna, zato je pravilen zaključek, da zaradi varovanja ni bilo potrebno nepretrgoma gledati v monitorje. Tožnik zaslišan ni rekel, da je moral ves čas gledati monitorje, ampak je trdil, da drugače ni mogel izvajati varovanja, za kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne drži. Pritožba glede dolžnosti nepretrganega spremljanja monitorjev neutemeljeno oporeka verodostojnost izpovedi B. B., ker je delo opravljal le v dnevni izmeni. Kot vodja je gotovo seznanjen s tem, kako objekt, ki se je varoval, izgleda in kako je urejeno varovanje, prav tako lahko kot vodja pove, ali gre za kršitev delovne obveznosti, če se za čas odmora opusti spremljanje monitorjev. Glede na to, da je B. B. povedal, da se ni pričakovalo, da so neformalni dežurni ves čas gledali v monitorje, da ni šlo za kršitev delovnih obveznosti, če so si vzeli odmor in šli v kuhinjo ali sobo za rekreacijo oziroma počitek, tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je bila njegova obveznost, da nepretrgoma spremlja monitorje. S tem v zvezi je tudi neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na izpoved A. A., da ji je prejšnji vodja ob nastopu dela povedal, da brez menjave ne more koristiti odmora, B. B. pa teh navodil ni spremenil. Kot je to pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, je tožnik sam navajal, da to fizično niti ni mogoče, tožnik in priče pa so vsi potrdili, da so lahko odšli do kuhinje, si kaj pogreli, kadilci so lahko odšli na cigareto, torej se ni zahtevalo, da neprekinjeno spremljajo monitorje. Kar se pa tiče varovanja ostalih objektov preko videonadzora, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so monitorje s tem v zvezi preverili le, če se je sprožil alarm, kar je bilo zelo redko. Narava dela tako ni bila takšna, da tožnik ne bi mogel koristit odmora brez menjave, saj se zaradi varovanja ni zahtevalo nepretrgano spremljanje monitorjev.

10. Do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker mora biti delavec prisoten na delovnem mestu. Ker narava tožnikovega dela ni bila takšna, da tožnik ni mogel koristiti odmora, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, kakšna je bila intenzivnost dela, pri čemer je ugotovilo, da je bila intenzivnost dela med vikendi in dela prostimi dnevi ter ponoči nizka, tožnik pa je lahko odmor koristil vsaj v dveh delih. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da bi tožnik lahko odmor koristil le, če bi imel menjavo. Glede na naravo in intenzivnost dela bi tožnik tudi v primeru, če bi med koriščenjem odmora prejel nujni klic, preostanek odmora, glede na bistveno nižjo intenzivnost dela, lahko koristil kasneje.1 Od tožnika se ni terjalo nepretrgano spremljanje monitorjev, tožnik je sicer moral ostati na delovnem mestu in biti dosegljiv, vendar je bilo klicev zelo malo. Pritožba zato neutemeljeno vztraja, da je tožnik lahko imel le nekaj minutne prekinitve in se pri tem sklicuje na zadevo Pdp 200/2022, kjer je bilo v sporu tožnikove sodelavke ugotovljeno, da ji narava dela ni omogočala odmora brez menjave. Odločanje o odškodninski odgovornosti je stvar presoje posameznega primera, tako glede temelja kot višine, kljub temu pa velja dodati, da je bilo v primeru drugih dveh tožnikovih sodelavcev, ki sta prav tako opravljala delo neformalnega dežurnega, ugotovljeno, da je bilo odmor mogoče koristiti (Pdp 608/2022 in Pdp 609/2022).

11. Ker je zahtevek tožnika neutemeljen že iz razloga, ker toženka tožniku ni kršila pravice do odmora med delovnim časom, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje, saj ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tem sporu (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami), priznalo 250 točk za pritožbo in 2 % materialnih stroškov, skupaj 255 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 153,00 EUR. Navedene stroške mora tožnik povrniti toženki v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje.

1 Prim. 22. točko odločbe VIII Ips 54/2021.