Jedro

Oče izven zakona rojenega otroka je dolžan plačevati za njegovo preživljanje višji prispevek v denarju kot otrokova mati, ker ima ta nižje dohodke, na njej pa je tudi vsa skrb in delo z otrokom.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se v izpodbijanem zavrnilnem delu v odločitvi pod točko 3 in 4 izreka sodba razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem ugoditvenem delu pod točko 2 izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec oče mladoletne prve tožnice D. M. in ugodilo zahtevku za plačevanje preživnine v višini po 25.000,00 SIT od 1.12.1998 dalje. Zavrnjen je bil zahtevek za plačilo preživnine za obdobje od vložitve tožbe od 15.3.1994 pa do 1.12.1998 in višji tožbeni zahtevek nad 25.000,00 SIT pa do višine 30.000,00 SIT za obdobje od 1.12.1998 dalje ter verzijski zahtevek za plačilo prispevka stroškov preživljanja otroka v višini 325.000,00 SIT za obdobje od 19.10.1992 do vložitve tožbe.

Odločitev sodišča prve stopnje glede ugotovitve očetovstva pod točko 1 izreka je postala pravnomočna. Glede preostalega dela, to je pod točko 2, 3 in 4, sta se pritožili obe stranki.

Tožeča stranka jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je napačno stališče prvostopenjskega sodišča o izkazanem preživljanju za mladoletno prvo tožnico za obdobje od leta 1992 do vložitve tožbe 15.3.1994, na katerega se nanaša verzijski zahtevek, ker jo je v tem obdobju preživljala izključno druga tožnica. Njen bivši mož M. M. je prvo tožnico preživljal le do razveze leta 1992, kasneje pa ne več.

Toženec ni uspel dokazati, da je prispeval k izdatkom za otrokovo preživljanje v denarju ali stvareh. Tudi se ne strinja z zaključkom, da verzijski zahtevek ni bil primerno specificiran, saj sta tožnici to storili v pripravljalni vlogi z dne 7.12.1998. Pritožujeta se zoper odločitev, da je toženec dolžan plačati preživninske obveznosti šele od 1.12.1998 dalje. Zakaj je sodišče postavilo ta datum za začetek plačevanja preživnine, ni obrazložilo. Nikjer ni izkazano, da je do tega dne tožnik kakorkoli prispeval k preživljanju otroka. Šele od 1.12.1998 dalje plačuje preživnino po začasni odredbi, sicer pa je tudi nelogično, da bi nekdo, ki je zatrjeval, da ni oče otroka, plačeval njegovo preživljanje. Izpodbijata tudi odločitev, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške glede na svoj uspeh v pravdi in dejstvo, da so tožencu v postopku nastali bistveno manjši stroški.

Predlagata, da se njuni pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Toženec v svoji pritožbi nasprotuje izreku o višini preživnine in odločitvi o stroških. Meni, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Prisojenega zneska preživnine ne zmore plačevati, ne da bi bilo s tem ogroženo njegovo lastno preživljanje, saj zasluži le 70.000,00 SIT in preživninska obveznost v znesku 25.000,00 SIT pomeni 1/3 njegovih dohodkov, s katerimi pomaga preživljati tudi dva svoja sinova v Srbiji, ki sta brez zaposlitve in mora odplačevati posojilo. K preživljanju mladoletne prve tožnice po toženčevem prepričanju prispeva tudi bivši zakonec druge tožnice M. M. Predlaga, da se preživnina določi na 15.000,00 SIT, kolikor že plačuje po začasni odredbi, vse stroške postopka pa naloži v plačilo tožeči stranki.

Na pritožbo tožeče stranke je odgovoril toženec, ki zavrača pritožbene navedbe in poudarja pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede zavrnilnega dela zahtevka za plačevanje preživnine in verzijskega zahtevka.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ne.

Pritožba tožene stranke glede višine mesečne preživnine od 1.12.1998 dalje, v kolikor presega znesek 15.000,00 SIT pa do 25.000,00 SIT, ni utemeljena. Potrebam prve tožnice, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v mesečnem znesku 50.000,00 SIT, toženec ne ugovarja, zato je pritožbeno sodišče opravilo preizkus pravilnosti odločitve le glede razdelitve bremena preživljanja med zakonito zastopnico in tožencem.

Ker druga tožnica prejema otroški dodatek za prvo tožnico v višini 8.000,00 SIT mesečno, pomeni, da je za preživljanje hčere vsak mesec potrebno zagotoviti še cca. 42.000,00 SIT. Glede na to, da je toženčev dohodek mesečno cca. 70.000,00 SIT, druge tožnice pa le 64.000,00 SIT, in da nobeden od njiju nima več zakonite dolžnosti preživljati še koga drugega razen sebe in mladoletne prve tožnice, je po prepričanju pritožbenega sodišča preživnina v znesku 25.000,00 SIT mesečno primerna in jo bo toženec zmogel plačevati. Pri tem je treba upoštevati, da bo razliko v znesku 17.000,00 SIT morala prispevati še druga tožnica do popolnega preživljanja, na katere strani je tudi vse breme z varstvom in vzgojo otroka. Po takšni razdelitvi bremena preživljanja bo roditeljema ostalo približno enako za lastno preživljanje s tem, da bo toženec lahko razpolagal še s prostim časom izven delovnega razmerja, ki ga bo po potrebi lahko izkoristil za pridobivanje dodatnih sredstev, kar pa tožeči stranki ne bo mogoče, ker se mora ukvarjati z otrokom. Ker je toženčev dohodek večji od dohodka zakonite zastopnice je prav, da je tudi njegov preživninski zahtevek višji in je izpodbijana odločitev v skladu z določbo 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da se preživnina določi po potrebi upravičenca ter možnostih zavezanca. Pritožbo tožene stranke je zato pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu pod točko 2 izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 368. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Utemeljeno se zoper zavrnilni del sodbe pritožujeta tožnici, tako glede zavrnitve verzijskega zahtevka, kot tudi preživnine za čas od vložitve tožbe pa do 1.12.1998. Pritožbeno sodišče dvomi v zaključke sodišča prve stopnje, da je bilo za mladoletno hčer D. do decembra 1998 poskrbljeno za preživljanje, in da do tedaj druga tožnica ni nosila sama teh izdatkov. Ni namreč prepričljivo izkazano, da je toženec v obdobju od leta 1992 do vložitve tožbe prispeval k preživljanju mladoletne tožnice. Da je materi dajal denar za oblačila in da jo je nekajkrat peljal po nakupih v Italijo, še ne dokazuje, da je v kritičnem obdobju skrbel v celoti za preživljanje svoje hčere, oziroma, da so bili posamezni nakupi iz naslova preživljanja mladoletne hčere, ob tem, da druga tožnica to zanika in da se vsi računi za prehrambene izdelke, ki jih je toženec predložil, nanašajo na leto 1999, kar pa ni predmet pravde. Edini račun, ki je starejšega datuma, je račun za dekliško kolo iz leta 1994 ter preostali račun o nakupu pralnega stroja. Tudi izpovedbe prič A. T. in F. T. dokazujejo le to, da je tožnicama dajal denar za obleke, kar pa še ne pomeni, da je dejansko prispeval k vsem stroškom preživljanja otroka. Tudi izpoved priče M. M., ki je razvezani mož druge tožnice, ne daje podlage za zaključek, da je tudi še po razvezi preživljal mladoletno D., saj je ta izpovedal, da ji je občasno kupil le sladoled ali čokolado, ni pa plačeval preživnine ali drugače prispeval k izdatkom za njeno preživljanje. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da mora druga tožnica dokazati, da toženec ni prispeval ničesar k preživljanju hčere, niti ne M. M. namesto njega. Tožnica mora dokazati le to, da je sama preživljala otroka. Dokazno breme za to, da to ni res, pa je na strani tožene stranke. Toženec bo torej moral dokazati, da je izpolnil vso svojo preživninsko obveznost nasproti mladoletni tožnici ali pa da je to namesto njega storil M. M. Glede na dejstvo, da je mladoletna hči ves čas po letu 1992, to je po razvezi njene matere z M. M. živela pri njej, je težko verjeti, da bi je ne preživljala sama. Zato bo sodišče moralo izvedene dokaze, zlasti z zaslišanjem strank, ponoviti in jih kritično oceniti, da bo lahko prepričljivo odločilo o tem, ali je res toženec, ki je sam trdil, da do vložitve tožbe ni vedel, da je oče otroka in se je temu ves čas upiral vse do genetske analize v letu 1998, prispeval za preživljanje mladoletne hčere vse tisto, kar bi moral plačevati zanjo glede na njene potrebe in premoženjske sposobnosti njega in matere otroka. Kritične presoje izpodbijana odločitev zato glede verzijskega zahtevka kot tudi preživninskega zahtevka za čas od vložitve tožbe pa do 1.12.1998 ne vzdrži in pritožbeno sodišče ne prepriča. Glede na to je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu v točki 3 in posledično tudi v točki 4 glede odločitve o pravdnih stroških, razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje, da v tem obsegu o njej znova odloči. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje kritično oceniti že ugotovljena dejstva, zlasti tudi, kaj je bilo s posameznimi predmeti, ki jih naj bi toženec kupoval za mladoletno D. z ozirom na to, ali so ji bili dani kot darilo ali pa na račun njenega preživljanja. Težko pa bi bilo zaključiti, da bi že z temi predmeti kot jih navaja, v celoti pokril preživninsko obveznost do mladoletne D. za čas od leta 1992 pa do leta 1998, katere poravnava se zahteva bodisi iz naslova verzije, ki jo uveljavlja druga tožnica, bodisi iz naslova plačevanja preživnine od vložitve tožbe dalje pa do leta 1998. Pri tem je utemeljen tudi pomislek, da če bi toženec v zadostni meri prispeval k preživljanju mladoletne D., ne bi bilo prav nobene potrebe za izdajo začasne odredbe, da bi se zagotovilo plačevanje preživninskih obrokov po 15.000,00 SIT od 1.12.1998 dalje in bi toženec po vsej verjetnosti zatrjeval, da izdaja le-te ni potrebna, ker že doslej skrbi za otroka. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da če je sodišče prve stopnje štelo, da verzijski zahtevek ni bil specificiran tako, da bi lahko o njem odločalo, bi bilo moralo tožečo stranko opozoriti na nesklepčnost zahtevka, kar pa ni storilo.

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo sodbo, je razveljavilo tudi izrek o pravdnih stroških, zato bo o njih moralo sodišče ponovno odločati po prostem preudarku, upoštevaje vse okoliščine primera.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo. Podlaga za to je 3. odstavek 166. člena ZPP.