Jedro

Delavcu s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, za katerega ne velja Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije je osebni dohodek dovoljeno zmanjšati le, če ima takšno zmanjšanje podlago v zakonu ali pogodbi o zaposlitvi.

Listina, s katero je delodajalec pripoznal višino razlike osebnega dohodka, pravico do plačila te razlike, čas v katerem je razlika nastala in navedel način uveljavljanja razlike osebnega dohodka, je listina o pripoznanju dolga (387. člen ZOR). Ker velja za terjatve, ki izvirajo iz delovnega razmerja, splošni petletni zastaralni rok, terjatev tožnika iz naslova osebnega dohodka ni zastarala (371. člen ZOR).

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi. Sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 6.595,70 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z obrestmi, kot se priznajo za hranilne vloge na vpogled v DEM v NLB d.d., Č. za čas od 25.6.1992 daje do plačila, pod izvršbo".

2. V presežku, to je za plačilo razlike med izplačano in pripadajočo plačo za čas od vključno januarja 1992 do vključno septembra 1992, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.1992 dalje do plačila, se revizija zavrne.

3. Stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (tožba je bila vložena dne 9.5.1997) tožnika na plačilo razlike plače za leto 1991 (april - december) v znesku 6.595,70 DEM v tolarski protivrednosti z obrestmi od 25.6.1992 do plačila, in tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače (zahtevana v pripravljalnem spisu z dne 8.10.1998, priporočeno oddana na pošto 9.10.1998, list. št. 14 do 17 spisa) za čas od januarja do septembra 1992 z zamudnimi obrestmi od 15.9.1992 do plačila. Odmerilo je tudi stroške postopka, ki jih je dolžna povrniti tožeča stranka. Ugotovilo je, da je tožnik sklenil dne 12.6.1991 pogodbo o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ) in da je imel na podlagi 20. člena Pravilnika o notranji organizaciji in samoupravnem delovanju M. - KZ Č. (v nadaljevanju: Pravilnik) položaj delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Kolektivna pogodba za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 9/91, v nadaljevanju: KPKŽI) v uvodnem poglavju "veljavnost kolektivne pogodbe" določa, da 13. do 23. člen ne veljajo za delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Tožnik je imel položaj takšnega delavca. Listina o priznanju pravice razlike neizplačanih osebnih dohodkov po kolektivni pogodbi z dne 24.6.1992 (v nadaljevanju: listina) je bila izdana na podlagi 19. člena KPKŽI, ta pa za tožnika ni veljal. Listina zato ne more biti podlaga za tožnikov tožbeni zahtevek. Trditev tožeče stranke v pripravljalnem spisu z dne 8.10.1998, da 19. člen KPKŽI v času izdaje listine ni veljal, za odločitev ni pomembna. Tožnik je tožbo vložil dne 9.5.1997, pripravljalni spis, v katerem je zahteval razliko plače za leto 1992, pa 9.10.1998. Na podlagi določbe 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju: ZOR) sta torej obe terjatvi zastarali, ker je bilo tožniku vsak mesec sproti znano, da prejema plačo v nižjem odstotku.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilna je ugotovitev, da je terjatev zastarala. Listina, ki je bila izdana na podlagi 19. člena KPKŽI, za tožnika nima pravne veljave, ker je bil delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi in zato zanj navedena določba koletivne pogodbe ni veljala. Listina zato ne more pretrgati zastaranja terjatev in ne more predstavljati temelja vtoževani terjatvi.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskih razlogov iz 370. člena ZPP. Predlagal je spremembo obeh sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku, ali njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da listina, ki jo je tožena stranka izdala dne 24.6.1992, pomeni pripoznavo dolga. Po določbi 329. člena ZOR terjatev tožnika zato ni zastarala. Tožnik je s toženo stranko sklenil PZ. Odločitev Upravnega odbora tožene stranke o znižanju plače ni bila dovoljena, ker bi to bilo dovoljeno storiti le s spremembo PZ. To pa ni bilo storjeno. Bistveno za ta spor je torej dejstvo, da tožniku ni bila izplačana plača, kot je bila dogovorjena v PZ, ne pa, ali je bila listina izdana v skladu z 19. členom KPKŽI. Ni ugotovljeno, da je bil sklenjen dodatek h PZ, ki bi opredeljeval znižanje plače. O tem tožnik tudi ni dal pisne izjave. V zvezi s to okoliščino sodbi sodišč nimata obrazložitve (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), dejansko stanje pa je bilo nepopolno ugotovljeno.

Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom veljavnosti (14. julija 1999) Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP), zato je na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP pri odločanju o reviziji uporabiti določbe prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP-77).

Na podlagi 390. člena ZPP-77 je bila revizija vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da KPKŽI ni veljala za tožnika. Z listino tožena stranka ni pripoznala dolga. Iz njene vsebine je razvidno, da je bila izdana zaradi nižjega izplačila osebnega dohodka od določil kolektivne pogodbe oziroma je tožena stranka z njo potrdila razliko med osebnim dohodkom po kolektivni pogodbi in po dejansko izplačanem osebnem dohodku. Tožena stranka je predlagala zavrnitev revizije.

Revizija je delno utemeljena.

K 1. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega je revizijo dovoljeno vložiti le izjemoma ter pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP-77 izrečno določeni. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve ni ugotovilo.

V zvezi z bistveno kršitvijo določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) revident navaja, da izpodbijana sodba nima obrazložitve v zvezi s PZ. Pri tem ni naveden razlog, kako bi naj navedena okoliščina vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe. Tožeča stranka v zvezi z navedenim razlogom torej vsebine revizije ni oblikovala tako, kot zahteva 386. člen ZPP-77, zato revizijsko sodišče v tem delu njene revizije ni obravnavalo.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Trditve, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno torej ni mogoče upoštevati.

V zvezi s plačilom razlike plače za leto 1991 je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zakon o zajamčenih osebnih dohodkih (Uradni list RS, št. 48/90), ki je začel veljati 31.12.1990, je v prvem odstavku 5. člena določal obseg sredstev za zajamčene osebne dohodke pri pravnih osebah, ki so bile neplačevite (nesolventne). Ta določba je pomenila, da je bilo pod pogoji, ki so bili določeni v kolektivnih pogodbah, dovoljeno zmanjševati osebne dohodke. Pogoji pod katerimi je bilo dovoljeno zmanjševati osebne dohodke pri pravnih osebah, ki so izkazovale izgubo v letu 1991, so bili določeni v Zakonu o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev v letu 1991 (Uradni list RS, št. 48/90). V 19. členu KPKŽI je bilo določeno, da je lahko delodajalec, ki je posloval z izgubo, zmanjšal osebne dohodke največ za 20 % v določenem prehodnem obdobju (prvi odstavek). Zmanjšanje osebnih dohodkov je bilo dovoljeno pod pogoji, ki so bili določeni v drugem in tretjem odstavku navedenega člena. V šestem odstavku točke C OSEBNO: uvodnega dela navedene kolektivne pogodbe, ki je urejal njeno veljavnost, je bilo določeno, da določbe od 13. do 35. člena veljajo do 31.3.1991. Kot je razvidno iz listine (priloga A2), je tožena stranka zmanjšala osebni dohodek za čas od aprila do decembra 1991, torej za obdobje, ko ni več smela uporabljati 19. člena.

Zmanjšanje plač je bilo torej nezakonito, ker zanjo ni bilo pravne podlage.

Tožena stranka v nobeni vlogi, s katero je odgovorila na navedbe tožnika (odgovor na tožbo - list. št. 6 spisa, list. št. 13 in 21-22) ni trdila, da iztoževanih zneskov ne dolguje zato, ker terjatev naj ne bi obstajala in ker naj tožnik ne bi prejel manj osebnega dohodka od tistega, ki ga je dolgovala tožena stranka. Terjatev je prerekala le tako, da je navajala, da KPKŽI za tožnika ni veljala in da zato tudi listina, s katero mu je tožena stranka priznala pravico do razlike neizplačane plače, za tožnika ne velja. Ugovarjala je tudi zastaranje.

V prvem odstavku 387. člena ZOR je določeno, da se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Po drugem odstavku navedenega člena dolžnik lahko pripozna dolg ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Listina, ki jo je tožena stranka izdala dne 24.6.1992, ima v naslovu navedeno: "Listina o priznanju pravice razlike neizplačanih osebnih dohodkov po kolektivni pogodbi". V vsebini listine je navedeno: upravičenec (tožnik), 19. člen KPKŽI, na katerega je izjava oprta, razlika plače za obdobje od aprila do decembra 1991 v tolarjih (148.403,70) in protivrednosti v DEM (6.595,70). Na listini je tudi navedeno, da upravičenec znesek uveljavlja v protivrednosti v DEM. Tožena stranka je torej z listino priznala upravičencem pravico do razlike plače, njeno višino, določila pa je tudi način in višino uveljavljene terjatve.

Pripoznala je torej dolg. Pri tem ni pomembno, da se je tožena stranka sklicevala na takrat že neveljavno pravno podlago, to je na 19. člen KPKŽI, pomembno je, da je dolg dejansko obstajal in da ga je tožena stranka pripoznala.

Takšno priznanje pa posredno izhaja tudi iz navedb tožene stranke. Tek zastaralnega roka se je torej dne 24.6.1992 pretrgal. ZOR določa zastaranje terjatev v 360. in naslednjih členih. V 371. členu je določen petletni splošni zastralni rok, ki ga je uporabiti tudi za zastaranje terjatev iz naslova delovnih razmerij, ker delovnopravni predpisi, pa tudi ZOR, za takšne terjatve izrečno ne določajo posebnih (drugačnih) zastaralnih rokov.

Tožba je bila vložena dne 9.5.1997, kar pomeni, da terjatev ni zastarala.

Revizijsko sodišče je zato za del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na razliko plače za leto 1991 reviziji ugodilo in odločilo, kot je navedeno v točki 1. izreka te sodbe (prvi odstavek 395. člena ZPP-77).

K 2. Tožnik je tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače za čas od januarja do septembra 1992 razširil v pripravljalni vlogi, ki je bila priporočeno oddana na pošto dne 9.10.1998 (list. št. 14 do 17 spisa). Plača za mesec september 1992 je zapadla v plačilo najpozneje do konca oktobra 1992, kar pomeni da je - upoštevajoč prej obrazloženo vsebino 371. člena ZOR - terjatev iz naslova razlike plač za leto 1992 v celoti zastarala.

Revizijsko sodišče je zato za navedeni del tožbenega zahtevka revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

K 3. Stranki sta v sporu uspeli približno vsaka do polovice. Zaradi tega je revizijsko sodišče na podlagi prvega in drugega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 166. člena ZPP-77 odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Določbe ZOR in ZPP-77 je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).