Jedro

Tožniku ni uspelo dokazati, da je bila s tožencem dogovorjena cena 11.143.195,00 SIT, tožencu pa ne, da je bila dogovorjena cena 7.000.000,00 SIT. Sodišče je zato uporabilo določilo drugega odstavka 642. člena OZ, po katerem določi sodišče plačilo tako, da ustreza vrednosti del za tak posel. Oceno dejanske vrednosti izvedenih del pa je zaupalo izvedencu gradbene stroke.

Tožena stranka ne more hkrati uveljavljati zahtevka za znižanje plačila zaradi napak in pobotnega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v 1. točki izreka glede plačila 1.190,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2005 dalje do plačila (1. točka izreka). Glede plačila 1.525,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2005 dalje pa je sodišče sklep o izvršbi v 1. in 4. točki izreka razveljavilo in zahtevek v tem obsegu zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe ter zoper odločitev o stroških. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je tožeča stranka podala tako trditve kot tudi predlagala dokaze o tem, da ni odgovorna za kakršnekoli napake pri izvedbi stopnišča v klet. Če je izvedenec ugotovil stroške v višjem znesku, to ne more vplivati na odločitev sodišča, da zahtevku ugodi v najvišjem v pobot danem znesku. Toženec bi moral ugovor v smeri predvidenih stroškov sanacije podati že v okviru trditev. Šele z vlogo z dne 17. 3. 2011 pa je uveljavljal v pobot znesek 1.500,00 EUR. Tako uveljavljanje pobota je prepozno. Za višino in podlago toženec ni podal nobenih trditev. Izvedenec je ugotovil celotno vrednost odstopanja od ocenjene vrednosti zaračunanih del le v višini +-1,5 %. Ta znesek je bistveno nižji od priznanega zneska pobota. Za napako izvedbe stopnišča je odgovoren projektant in bi nanjo moral opozoriti nadzorni organ. Najmanj kar je, gre za deljeno krivdo vseh navedenih. Najmanj pa za krivdo tožnika, ki je le izvajal tisto, kar mu je bilo naročeno.

3. Toženec se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnik neverodostojen, prav tako tudi dokazila, na katera se je skliceval. Ker sodišče dokazani verodostojnosti tožene stranke ni sledilo, je zgrešilo bistveno kršitev določb postopka in kršilo prosto dokazno oceno, opredeljeno v 8. členu Zakona o pravdnem postopku (1). Sodišče ni sledilo dejstvu, da sta bili izpovedbi tožene stranke in priče L. skladni. Oba sta izpovedala, da je bila prva ponudba tožeče stranke nekaj čez 8.000.000,00 SIT. Izpovedbi sta bili skladni tudi glede tega, da sta se stranki dogovorili, da bo tožnik opravljal delo brez računa, da bo vodil gradbeno knjigo ter da ga toženec ne bo preganjal z roki. Sodišče tega ni upoštevalo. Čeprav je L. izpovedal, da je bila pogodbena cena dogovorjena na skupnem kosilu, sodišče navedenega dejstva ni niti preverilo. Zgolj dejstvo, da se priča L. ni spominjala točnih zneskov, pa ne pomeni, da je priča neprepričljiva. Tudi dejstvo, da je priča pozvala toženo stranko, naj tožniku vendarle plača, pa ne pomeni, da je s tem toženec priznal, da tožniku nekaj dolguje. Toženec je višino ustno dogovorjene pogodbe v ceni zatrjeval tudi s sklicevanjem na višino pogodbenega zneska v pogodbi o gradbenem nadzoru, sklenjeni z nadzornikom B. B. v višini 140.000,00 SIT, kar je 2 % od vrednosti pogodbe. Sodišče je zmotno ugotovilo, da zato ker se priča ni ničesar spomnila, toženec ni dokazal, da je bila vrednost ustno sklenjene pogodbe določena v višini 2 %. Poudarja, da tožnik za opravljanje dodatnih del ni imel toženčevega soglasja. Posledično ni mogel zahtevati povečane dogovorjene cene. Sodišče se je tudi napačno sklicevalo na izračun izvedenca gradbene stroke. Tožnik je napake na hidroizolaciji kot napake na stopnišču najprej zanikal, potem pa na dodatnem zaslišanju potrdil, da jih je toženec grajal. Iz tega izhaja, da je tožnik neverodostojen, toženec pa je od samega začetka zatrjeval in pravočasno grajal napake.

4. Toženec v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča. Svoje pravno stališče je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Dejanske ugotovitve o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi so jasne in popolne, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je skrbna in logično prepričljiva. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe jasno utemeljilo, zakaj ga nobena od pravdnih strank ni prepričala o tem, kar je zatrjevala. Sodišče je štelo, da je bila pogodba o gradbenih delih med pravdnima strankama veljavno sklenjena in se pri tem oprlo na teorijo realizacije, sporno med pravdnima strankama pa je ostalo, za kakšno ceno sta se dogovorili.

7. Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je bila s tožencem dogovorjena cena 11.143.195,00 SIT, tožencu pa ne, da je bila dogovorjena cena 7.000.000,00 SIT. Sodišče je zato uporabilo določilo drugega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika (2), po katerem določi sodišče plačilo tako, da ustreza vrednosti del za tak posel. Oceno dejanske vrednosti izvedenih del pa je zaupalo izvedencu gradbene stroke, ki je ugotovil vrednost v znesku 10.844.351,40 SIT. Sodišče je ocenilo, da skupna vrednost del, izkazana v izvedenskem mnenju, predstavlja ustrezno osnovo za odločanje v tem postopku. Vse te ugotovitve in zaključke pritožbeno sodišče sprejema.

8. Tožena stranka z dokaznim postopkom ni zadovoljna, vendar to dokazom v ničemer ne jemlje vrednosti. Sodišče je napravilo dokazno oceno na podlagi izvedbe celotnega dokaznega postopka in ovrednotilo izpovedbe strank in prič. Posamezne iztrgane izpovedbe priče L., na katere se sklicuje pritožba tožene stranke, ne morejo ovreči dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, niti ne morejo utemeljiti bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pritožba sklicuje. Zakaj sodišče priči ni verjelo, je argumentirano obrazloženo v razlogih izpodbijane sodbe tč 24. V katerih delih njunih izpovedi je sodišče verjelo pravdnima strankama, pa izhaja iz razlogov v tč 24 in 25 izpodbijane sodbe. Tudi glede izpovedbe priče B. je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da ga je ocenilo kot verodostojnega, vendar je izpovedal, da kadar je cena dogovorjena v odstotku od izvršenih del, se v pogodbi določi % od izvršenih del. V konkretni zadevi pa je bil določen fiksen znesek. Sodišče je zato štelo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi bila vrednost nadzorne pogodbe določena v višini 2%.

9. Sodišče je ugotovilo, da je toženec pravilno in pravočasno grajal napake na stopnišču (sodišče je štelo, da tožnik ni zatrjeval že v okviru trditev prepoznega grajanja napak) in uveljavljal znižanje plačila zaradi napak v višini 1.500,00 EUR, po prejemu izvedeniškega mnenja. Sodišče je glede tega vprašanja v celoti sledilo izvedeniškemu mnenju in je zato sledilo ugovoru tožene stranke na znižanje plačila za 1.500,00 EUR. Sodišče je tudi pravilno štelo, da tožena stranka ne more hkrati uveljavljati zahtevka za znižanje plačila zaradi napak in pobotnega zahtevka (tč 36. sodbe). Ker je sodišče odločilo o toženčevih zahtevkih na znižanje plačila, ni več odločalo o pobotnem ugovoru, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o prepozno podanem pobotnem ugovoru.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

11. Ker pravdni stranki s svojima pritožbama nista uspeli, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP.

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ.