Jedro

Pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka je namreč pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 223,94 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njegovo spremembo oziroma razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje s stroškovno posledico. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je v 7. točki obrazložitve navedlo, da je tožeči stranki skladno z odvetniško tarifo priznalo 200 točk nagrade za tožbo, 150 točk nagrade za prvo pripravljalno vlogo, 20 točk nagrade za globo z dne 13. 11. 2018 in materialne stroške v višini 7,4 točke ter sodno takso v višini 12,60 EUR. Pove, da je sodišče prve stopnje uporabilo kriterij uspeha v razmerju med zneskom, s katerim je tožeča stranka uspela, in s skrčenim zneskom kot bi ga tožeča stranka uveljavljala že od vsega začetka, ter odločilo, da je tožnik z zahtevkom v višini 4,15 EUR v celoti uspel. Navaja, da je tožnik 28. 9. 2018 delno umaknil tožbo ter da mu je bilo 5. 12. 2017 z obračunom plače za mesec november 2017 plačanih 95,27 EUR. Meni, da je v primeru delnega umika tožbe po uveljavljeni sodni praksi treba pri izračunu stroškov postopka upoštevati določbi 154. in 158. člena ZPP. Trdi, da tožnik ni umaknil tožbe takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (v 2 oziroma 8 dneh). Ker je bila po njenem mnenju tožba umaknjena prepozno, bi moralo sodišče prve stopnje celotne stroške, ki so toženi stranki nastali zaradi delnega umika tožbe, naložiti v plačilo tožniku po prvem odstavku 158. člena ZPP. Navaja, da je tožnik 5. 12. 2017 na transakcijski račun prejel delno plačilo, tedaj pa je bil tudi seznanjen s plačilno listo za mesec november 2017, kar po njenem prepričanju pomeni, da je bil že tedaj seznanjen z delno izpolnitvijo zahtevka, tožbo pa je delno umaknil šele 28. 9. 2018, torej prepozno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravno pravilna, saj je tožnik v postopku dejansko v celoti uspel, tožba pa je bila potrebna, saj tožena stranka pred vložitvijo tožbe ni izpolnila svoje obveznosti. Meni, da si tožena stranka napačno tolmači določbo prvega odstavka 158. člena ZPP. Sklicuje se na enotno sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi z vprašanjem, ali je bila tožba umaknjena takoj po izpolnitvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. ‑ ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določb 154. in 158. člena ZPP odločilo o stroških postopka. Iz spisa izhaja, da je: - tožnik s tožbo zahteval plačilo nadurnega dela v višini 99,63 EUR, - s pripravljalno vlogo z dne 29. 8. 2017 tožena stranka navajala, da bo celoten znesek plačan po odredbi ministrice, - s pripravljalno vlogo 28. 9. 2018 tožnik delno umaknil tožbo za že plačani znesek (95,41 EUR) in še vztrajal pri neplačanem znesku 4,22 EUR, - tožena stranka z vlogo 2. 11. 2018 pripoznala zahtevek v višini 4,15 EUR, - tožnik 13. 11. 2018 z vlogo preostalih 0,07 EUR umaknil, - tožena stranka 16. 11. 2018 z umikom soglašala in priglasila stroške postopka, - sodišče prve stopnje s sklepom o ustavitvi in sodbo na podlagi pripoznave z dne 19. 11. 2018 odločilo, da se postopek ustavi za 95,48 EUR, toženi stranki pa naložilo, naj tožniku na podlagi pripoznave plača 4,15 EUR.

Glede na vse navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik uspel z delom zahtevka, ki se nanaša na delno plačilo po vložitvi tožbe (95,41 EUR), saj je bila tožba potrebna, prav tako pa je uspel z delom zahtevka, ki je bil s strani tožene stranke pripoznan (4,15 EUR). Glede na to, da je tožnik umaknil preostali del tožbe, ki se je nanašal na plačilo neizpolnjenega dela v višini 0,07 EUR, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti celotne potrebne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik namreč v postopku ni uspel le v zanemarljivo majhnem delu (0,07 %).

7. Zavrniti je treba pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje glede umaknjenega dela tožbe naložiti plačilo stroškov tožene stranke tožniku, ker naj ne bi umaknil tožbe pravočasno. Pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka je namreč pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno potrebno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah. Enako stališče pa je v zvezi s tem vprašanjem (to je razlago pojma "takoj" v citirani določbi prvega odstavka 158. člena ZPP) v sodni praksi zavzeto v številnih odločbah višjih sodišč splošne pristojnosti (npr. v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1091/2015, I Cpg 1577/2013, I Cp 137/2016). V enem od navedenih judikatov (sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1577/2013) je sodišče pojasnilo, da namen določbe prvega odstavka 158. člena ZPP ni v pretirano ozki in posledično nerazumno strogi določitvi časovnega obdobja, ki bi ga še bilo mogoče subsumirati pod termin "takoj", saj se s prevalitvijo negativne stroškovne posledice na tožečo stranko, če ta tožbe na umakne takoj po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke, skuša preprečiti nastajanje morebitnih nadaljnjih nepotrebnih pravdnih stroškov.

8. Tožena stranka v zvezi z višino odmerjenih stroškov tožnika ne podaja nobenih konkretnih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo preizkus višine odmere stroškov po uradni dolžnosti in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, stroški pa so bili odmerjeni v skladu z ZPP in Odvetniško tarifo (OT).

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

11. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).