Jedro

Ker morajo sodišča soditi v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP) in v okviru uveljavljenih dejstev in dokazov (drugi odstavek 7. člena ZPP), sta sodišči nižjih stopenj lahko spor pravdnih strank reševali le v tako po pravdnih strankah začrtanem okviru. Tožnica namreč ni opisala velikosti parcele št. 883 in ne podrobneje določila dela te parcele, na katerem je toženka (ki naj bi po podatkih spisa sekala nekje na sredini in v globino 15 metrov) opravila sporno sečnjo. Ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, so bile njegove pomanjkljivosti glede prostorskega opisa posega, ki je bil sicer na območju parcelne št. 883 k.o..., nepomembne. To pa pomeni dalje, da so se ugotovitve o sečnji oziroma posegu in posesti, lahko nanašale le na prostorsko neopisan del parcelne št. 883, ki pa je bil v naravi ugotovljen (to je lociran tako glede kraja posega kot izvrševanja posesti na tistem delu).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožničin tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je presodilo, da ni bila v posesti zemljišča, na katerem je toženka opravila določen posek dreves, ker da je toženka tisto zemljišče priposestvovala. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Revizija očita sodbama sodišč nižjih stopenj, da ne vsebujeta dejstev o priposestvovanju in je zato podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Toženka naj ne bi dokazala posesti z raznimi poseki, dobra vera se le navaja in ne ugotavlja in na parceli št. 883 je bil v letu 1963 izvršen golosek po naročilu tožničinega očeta. Tožničin oče pa je sporno parcelo dobil z večjim številom parcel na javni dražbi 13.6.1935 in to potrjuje listina, ki se predlaga kot nov dokaz.

Dejstva, o katerih je izpovedovala priča E. K., sta sodišči nižjih stopenj obšli ter naj se dejstvo o goloseku v letu 1963 ugotovi z izvedencem gozdarske stroke, ki ga sedaj predlaga.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče moralo v tej zadevi uporabiti na podlagi določila 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je vložila zoper toženko prepovedno oziroma opustitveno tožbo (po 42. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - naprej ZTLR). S tako tožbo zahteva lastnik nepremičnine pravno varstvo pred protipravnimi posegi tretjih, praviloma prepoved vznemirjanj oziroma nadaljnjih posegov. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je toženka res opravila določeno sečnjo na zemljišču, ki ga zajema gozdna parcela št. 883 k.o..., katere zemljiškoknjižna lastnica je tožnica. Ker pa sta nadalje ugotovili, da je toženka na obravnavanem delu nepremičnine opravljala posest (z upoštevanjem posesti prednikov) več kot 20 let in v dobri veri in zaradi česar je v obsegu izvrševane posesti nepremičnino priposestvovala, sta presodili, da toženka ob takem stanju ni mogla vznemirjati tožnice kot lastnice in sta zato njen tožbeni zahtevek zavrnili.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj navedli v obrazložitvi svojih sodb, katere odločilne okoliščine sta ugotovili in na podlagi katerih dokazov, da sta pojasnili sprejeto dokazno oceno in navedli tudi razloge o pravni podlagi, na katero sta oprli odločitvi. Sodbi sodišč obeh nižjih stopenj sta zato dovolj izčrpni in v celoti razumljivi ter zato nimata v reviziji očitanih pomanjkljivosti, ki bi imele naravo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Revizijskih izvajanj, s katerimi tožnica uveljavlja določene trditve o načinu pridobitve lastninske pravice na sporni parceli in predlaga nove dokaze v smeri teh trditev in glede spornega poseka, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker se s takimi izvajanji uveljavlja zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, kar v revizijskem postopku po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP ni dopustno.

Revizijsko sodišče je moralo pravno presojo spora opreti na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja. Ker morajo sodišča soditi v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP) in v okviru uveljavljenih dejstev in dokazov (drugi odstavek 7. člena ZPP), sta sodišči nižjih stopenj lahko spor pravdnih strank reševali le v tako po pravdnih strankah začrtanem okviru. Tožnica namreč ni opisala velikosti parcele št. 883 in ne podrobneje določila dela te parcele, na katerem je toženka (ki naj bi po podatkih spisa sekala nekje na sredini in v globino 15 metrov) opravila sporno sečnjo. Ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, so bile njegove pomanjkljivosti glede prostorskega opisa posega, ki je bil sicer na območju parcelne št. 883 k.o..., nepomembne. To pa pomeni dalje, da so se ugotovitve o sečnji oziroma posegu in posesti, lahko nanašale le na prostorsko neopisan del parcelne št. 883, ki pa je bil v naravi ugotovljen (to je lociran tako glede kraja posega kot izvrševanja posesti na tistem delu).

Materialnopravno je bil spor po oceni revizijskega sodišča pravilno razrešen z odločbama sodišč nižjih stopenj. Ker je bilo ugotovljeno, da je toženka z več kot 20-letno dobroverno posestjo priposestvovala (del) nepremičnine s parcelno št. 883 k.o..., na kateri je opravila sporno sečnjo leta 1994, s to sečnjo ni mogla poseči v lastninsko pravico tožnice, ki je bila le tabularna. Toženki je tako uspel ugovor, da tožnica ni lastnica spornega dela nepremičnine. Zato tožničin zahtevek ni imel opore v prvem odstavku 42. ali v kakšnem drugem členu ZTLR. Sodišči nižjih stopenj sta v skladu s takim stanjem utemeljeno zavrnili tožničin zahtevek, kar pomeni, da ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Neutemeljeno tožničino revizijo je zato revizijsko sodišče moralo zavrniti (393. člen ZPP).