Jedro

Jedro

V konkretnem primeru je treba pogoj aleatornosti presojati ne samo od sklenitve pogodbe dalje do zapustnikove smrti, ampak od toženkine skrbi za očeta vse od leta 2015 dalje, ko je utrpel srčni infarkt in je prišlo do srčnega popuščanja. To obdobje sta toženka in oče v pogodbi o dosmrtnem preživljanju posebej opredelila v točki g) 1. člena. Upoštevati je treba, da je bil očetov nagib za sklenitev pogodbe tudi toženkina skrb za mater v času njene nepokretnosti in bolezni od novembra 2018 do njene smrti v maju 2019, ter sta tudi to okoliščino v točki f) 1. člena pogodbe natančno, dobesedno po posameznih opravilih opredelila.

V konkretnem primeru je treba pogoj aleatornosti presojati ne samo od sklenitve pogodbe dalje do zapustnikove smrti, ampak od toženkine skrbi za očeta vse od leta 2015 dalje, ko je utrpel srčni infarkt in je prišlo do srčnega popuščanja. To obdobje sta toženka in oče v pogodbi o dosmrtnem preživljanju posebej opredelila v točki g) 1. člena. Upoštevati je treba, da je bil očetov nagib za sklenitev pogodbe tudi toženkina skrb za mater v času njene nepokretnosti in bolezni od novembra 2018 do njene smrti v maju 2019, ter sta tudi to okoliščino v točki f) 1. člena pogodbe natančno, dobesedno po posameznih opravilih opredelila.

V primeru presoje pogodbe o dosmrtnem preživljanju so zato okoliščine vsakokratnega primera izredno pomembne in jih ni mogoče poenostavljeno aplicirati na druge zadeve iz sodne prakse.

V primeru presoje pogodbe o dosmrtnem preživljanju so zato okoliščine vsakokratnega primera izredno pomembne in jih ni mogoče poenostavljeno aplicirati na druge zadeve iz sodne prakse.

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

I.Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II.Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki mora povrniti pritožbene stroške v višini 1.116,03 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za plačilo do plačila.

II.Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki mora povrniti pritožbene stroške v višini 1.116,03 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da sta pogodba o dosmrtnem preživljanju in pogodba o priznanju dejanske etažne lastnine ter priznanju solastninske pravice nični, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice na toženko, da se vknjižba izbriše in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisa (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je toženki dolžan povrniti vse potrebne stroške postopka pred sodiščem na prvi stopnji (II. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo na naroku 29. 11. 2023 (list. št. 266), spremembe tožbe s postavitvijo podrednega zahtevka na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni dopustilo.

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da sta pogodba o dosmrtnem preživljanju in pogodba o priznanju dejanske etažne lastnine ter priznanju solastninske pravice nični, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice na toženko, da se vknjižba izbriše in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisa (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je toženki dolžan povrniti vse potrebne stroške postopka pred sodiščem na prvi stopnji (II. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo na naroku 29. 11. 2023 (list. št. 266), spremembe tožbe s postavitvijo podrednega zahtevka na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni dopustilo.

2.Tožnik sodbo izpodbija v celoti iz vseh razlogov, dopustnih po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da gre za sodbo presenečenja, saj nima razlogov v odločilnih dejstvih, da je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje se ni kritično opredelilo do navedb sodne izvedenke psihiatrične stroke, da je bil zapustnik hudo bolan in da pri tako hudi bolezni lahko pride do duševne stiske, ni se kritično opredelilo do dveh padcev zapustnika po stopnicah, niti do izpovedb tožnikovih prič, da je bil zapustnik po ženini smrti zmeden, izgubljen. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ne verjame določenim pričam, zato se v tem delu sodbe ne da preizkusiti. Zmotno je brezpogojno verjelo toženki. Ko je toženka odšla na dopust, je tožnik takrat skrbel za zapustnika, kar izhaja tudi iz izpovedb prič, ki jih je predlagala toženka. Nadalje tožnik navaja, da je velika verjetnost, da zapustnik sploh ni bil pri notarju, ko sta se pogodbi podpisovali, saj je bil v tem času hospitaliziran, pa tudi iz samih pogodb izhaja, da naj bi bil pri notarju manj časa, kot zatrjuje toženka. Toženka si izmišljuje in laže, ko trdi, da je zapustniku dnevno pomagala, saj je bil več ali manj samostojen, kar so izpovedale priče. Ne držijo navedbe o darilih, ki naj bi jih tožnik prejel od zapustnika. Sodišče je veliko pozornosti namenilo pokojni mami pravnih strank A. A., a je tožnika krivično očrnilo kot sina, ki se za svojo mamo ne bi brigal, prav tako ni res, da je med tožnikom in zapustnikom šlo zgolj za tehnični odnos, saj je imel tožnik z obema staršema lep odnos. Kot je navedel že v postopku na prvi stopnji, je očeta večkrat obiskoval, ta pa mu je potožil, da ga toženka neprestano izsiljuje za premoženje. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je zgolj navidezna zaradi pomanjkanja pogoja aleatornosti, saj se je vedelo, da bo oče v zelo kratkem času umrl, kar je izpovedala tudi njegova osebna zdravnica. Toženka je tako za očeta skrbela zgolj 68 dni in se je ob sklepanju pogodbe zavedala, da bo njena korist precej večja od njenih obveznosti, pri tem se tožnik sklicuje na sodno prakso VSRS II Ips 92/2020 ter navaja, da gre za identičen primer. Tudi pri pogodbi o priznanju dejanske etažne lastnine gre za simuliran pravni posel, saj so bila toženkina vlaganja popolnoma nesorazmerna z vrednostjo, ki jo je s pogodbo pridobila, tako da kavza pogodbe ni obstajala. Tožnik je prepričan, da med toženko in pokojnim očetom ni obstajal noben dogovor za vlaganja v njegovo hišo, tako da toženka soglasja lastnika ni izkazala. Šlo je zgolj za adaptacijo, vlaganja pa niso bila taka, da bi opravičevala lastništvo polovice hiše. Poleg tega je bilo toženkino ravnanje pri sklepanju obeh pogodb nemoralno, saj je bil njen edini namen tožnika prikrajšati za njegov delež, zato sta pogodbi že iz tega razloga nični. Na koncu tožnik smiselno izpodbija sklep, s katerim sodišče ni dopustilo spremembe tožbe. Navaja, da neutemeljeno ni dopustilo podrednega zahtevka za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, saj se je tekom postopka pokazalo, da toženka svojih zavez do zapustnika v bistvenem delu ni izvrševala. Sprememba tožbe je bila nujna, saj je navedeno smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, predvsem pa dodatni zahtevek ne bi v ničemer podaljšal sodnega postopka, glede na to, da izhaja iz istega historičnega dogodka in temelji na isti dejanski podlagi kot primarni zahtevek. Sodišče se je namreč veliko posvečalo izpolnitvenim obveznostim toženke. V zvezi s tem je sodišče tudi nepravilno zavrnilo vpogled v tožnikove listninske dokaze, ki jih je priložil k pritožbi, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti, podredno, da sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, da dopusti spremembo tožbe s podrednim zahtevkom ter priglaša pritožbene stroške.

2.Tožnik sodbo izpodbija v celoti iz vseh razlogov, dopustnih po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da gre za sodbo presenečenja, saj nima razlogov v odločilnih dejstvih, da je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje se ni kritično opredelilo do navedb sodne izvedenke psihiatrične stroke, da je bil zapustnik hudo bolan in da pri tako hudi bolezni lahko pride do duševne stiske, ni se kritično opredelilo do dveh padcev zapustnika po stopnicah, niti do izpovedb tožnikovih prič, da je bil zapustnik po ženini smrti zmeden, izgubljen. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ne verjame določenim pričam, zato se v tem delu sodbe ne da preizkusiti. Zmotno je brezpogojno verjelo toženki. Ko je toženka odšla na dopust, je tožnik takrat skrbel za zapustnika, kar izhaja tudi iz izpovedb prič, ki jih je predlagala toženka. Nadalje tožnik navaja, da je velika verjetnost, da zapustnik sploh ni bil pri notarju, ko sta se pogodbi podpisovali, saj je bil v tem času hospitaliziran, pa tudi iz samih pogodb izhaja, da naj bi bil pri notarju manj časa, kot zatrjuje toženka. Toženka si izmišljuje in laže, ko trdi, da je zapustniku dnevno pomagala, saj je bil več ali manj samostojen, kar so izpovedale priče. Ne držijo navedbe o darilih, ki naj bi jih tožnik prejel od zapustnika. Sodišče je veliko pozornosti namenilo pokojni mami pravnih strank A. A., a je tožnika krivično očrnilo kot sina, ki se za svojo mamo ne bi brigal, prav tako ni res, da je med tožnikom in zapustnikom šlo zgolj za tehnični odnos, saj je imel tožnik z obema staršema lep odnos. Kot je navedel že v postopku na prvi stopnji, je očeta večkrat obiskoval, ta pa mu je potožil, da ga toženka neprestano izsiljuje za premoženje. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je zgolj navidezna zaradi pomanjkanja pogoja aleatornosti, saj se je vedelo, da bo oče v zelo kratkem času umrl, kar je izpovedala tudi njegova osebna zdravnica. Toženka je tako za očeta skrbela zgolj 68 dni in se je ob sklepanju pogodbe zavedala, da bo njena korist precej večja od njenih obveznosti, pri tem se tožnik sklicuje na sodno prakso VSRS II Ips 92/2020 ter navaja, da gre za identičen primer. Tudi pri pogodbi o priznanju dejanske etažne lastnine gre za simuliran pravni posel, saj so bila toženkina vlaganja popolnoma nesorazmerna z vrednostjo, ki jo je s pogodbo pridobila, tako da kavza pogodbe ni obstajala. Tožnik je prepričan, da med toženko in pokojnim očetom ni obstajal noben dogovor za vlaganja v njegovo hišo, tako da toženka soglasja lastnika ni izkazala. Šlo je zgolj za adaptacijo, vlaganja pa niso bila taka, da bi opravičevala lastništvo polovice hiše. Poleg tega je bilo toženkino ravnanje pri sklepanju obeh pogodb nemoralno, saj je bil njen edini namen tožnika prikrajšati za njegov delež, zato sta pogodbi že iz tega razloga nični. Na koncu tožnik smiselno izpodbija sklep, s katerim sodišče ni dopustilo spremembe tožbe. Navaja, da neutemeljeno ni dopustilo podrednega zahtevka za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, saj se je tekom postopka pokazalo, da toženka svojih zavez do zapustnika v bistvenem delu ni izvrševala. Sprememba tožbe je bila nujna, saj je navedeno smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, predvsem pa dodatni zahtevek ne bi v ničemer podaljšal sodnega postopka, glede na to, da izhaja iz istega historičnega dogodka in temelji na isti dejanski podlagi kot primarni zahtevek. Sodišče se je namreč veliko posvečalo izpolnitvenim obveznostim toženke. V zvezi s tem je sodišče tudi nepravilno zavrnilo vpogled v tožnikove listninske dokaze, ki jih je priložil k pritožbi, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti, podredno, da sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, da dopusti spremembo tožbe s podrednim zahtevkom ter priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka v odgovoru pritožbene navedbe prereka, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka v odgovoru pritožbene navedbe prereka, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je bil na pravdo napoten iz zapuščinskega postopka, ki teče po pokojnem očetu pravdnih strank B. A. Ni sporno, da sta oče pravdnih strank in toženka 2. 10. 2019 sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju ter pogodbo o priznanju dejanske etažne lastnine in priznanju solastninske pravice, s katerima je oče nanjo prenesel nepremičnini, parceli 400 in 401, k. o. X, na kateri stoji stanovanjska hiša, z vsako pogodbo do polovice, tako da je postala lastnica nepremičnin do celote. Tožnik zatrjuje, da je do sklenitve pogodb prišlo v posledici nerazsodnosti zapustnika v trenutku sklepanja pogodb in toženkinega premišljenega, zvijačnega, zavajajočega ter nepoštenega ravnanja. Oče je bil sicer formalno in poslovno sposoben, vendar v času sklenitve obeh pogodb ni imel dejanske sposobnosti razsojanja, s pogodbama pa je tožnika de facto razdedinil. Toženka nasprotno zatrjuje, da je bil glavni razlog za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju njena skrb za pokojno mater A. A. v času bolezni vse do njene smrti, poleg tega je za očeta skrbela od leta 2015 dalje, ko je doživel srčni infarkt. Zato pogodba o dosmrtnem preživljanju ni navidezna in ne predstavlja darilne pogodbe. Pogodba o priznanju dejanske etažne lastnine pa predstavlja realizacijo že izvršenega dogovora iz leta 1997, saj sta toženka in njen mož adaptirala in zgradila stanovanje v nadstropju hiše, s tem pa po dogovoru z očetom po vzpostavitvi dejanske etažne lastnine pridobila lastninsko pravico na tem delu.

5.Tožnik je bil na pravdo napoten iz zapuščinskega postopka, ki teče po pokojnem očetu pravdnih strank B. A. Ni sporno, da sta oče pravdnih strank in toženka 2. 10. 2019 sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju ter pogodbo o priznanju dejanske etažne lastnine in priznanju solastninske pravice, s katerima je oče nanjo prenesel nepremičnini, parceli 400 in 401, k. o. X, na kateri stoji stanovanjska hiša, z vsako pogodbo do polovice, tako da je postala lastnica nepremičnin do celote. Tožnik zatrjuje, da je do sklenitve pogodb prišlo v posledici nerazsodnosti zapustnika v trenutku sklepanja pogodb in toženkinega premišljenega, zvijačnega, zavajajočega ter nepoštenega ravnanja. Oče je bil sicer formalno in poslovno sposoben, vendar v času sklenitve obeh pogodb ni imel dejanske sposobnosti razsojanja, s pogodbama pa je tožnika de facto razdedinil. Toženka nasprotno zatrjuje, da je bil glavni razlog za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju njena skrb za pokojno mater A. A. v času bolezni vse do njene smrti, poleg tega je za očeta skrbela od leta 2015 dalje, ko je doživel srčni infarkt. Zato pogodba o dosmrtnem preživljanju ni navidezna in ne predstavlja darilne pogodbe. Pogodba o priznanju dejanske etažne lastnine pa predstavlja realizacijo že izvršenega dogovora iz leta 1997, saj sta toženka in njen mož adaptirala in zgradila stanovanje v nadstropju hiše, s tem pa po dogovoru z očetom po vzpostavitvi dejanske etažne lastnine pridobila lastninsko pravico na tem delu.

6.Sodišče prve stopnje je glede pogodbe o priznanju etažne lastnine in solastninske pravice ugotovilo, da je bil izpolnjen dogovor med njo in očetom na pravno poslovni podlagi, ter da sta s to pogodbo formalizirala ustni dogovor iz leta 1997, po katerem ji je oče namenil lastninsko pravico na zgornjem stanovanju, ki sta ga z možem adaptirala. Glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju pa je ugotovilo, da ni navidezna pogodba in ne prekriva darilne pogodbe, pri tem je upoštevalo dejanske okoliščine, ki sta jih oče in toženka povzela v obeh pogodbah, to je, da je toženka, ki je s svojo družino živela v hiši, kjer sta živela tudi oče in mati, za očeta skrbela od leta 2015 dalje, ker sam zaradi slabšega zdravstvenega stanja v celoti zase ni mogel poskrbeti, skrbela pa je tudi za mamo po njeni bolezni v letu 2018 dalje do smrti. Za obe pogodbi je ugotovilo, da sta bili sklenjeni ob soglasju volj očeta in toženke, ter da ni podanih elementov toženkine nemoralnosti. Zaradi tega je tožnikov primarni zahtevek v celoti zavrnilo.

6.Sodišče prve stopnje je glede pogodbe o priznanju etažne lastnine in solastninske pravice ugotovilo, da je bil izpolnjen dogovor med njo in očetom na pravno poslovni podlagi, ter da sta s to pogodbo formalizirala ustni dogovor iz leta 1997, po katerem ji je oče namenil lastninsko pravico na zgornjem stanovanju, ki sta ga z možem adaptirala. Glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju pa je ugotovilo, da ni navidezna pogodba in ne prekriva darilne pogodbe, pri tem je upoštevalo dejanske okoliščine, ki sta jih oče in toženka povzela v obeh pogodbah, to je, da je toženka, ki je s svojo družino živela v hiši, kjer sta živela tudi oče in mati, za očeta skrbela od leta 2015 dalje, ker sam zaradi slabšega zdravstvenega stanja v celoti zase ni mogel poskrbeti, skrbela pa je tudi za mamo po njeni bolezni v letu 2018 dalje do smrti. Za obe pogodbi je ugotovilo, da sta bili sklenjeni ob soglasju volj očeta in toženke, ter da ni podanih elementov toženkine nemoralnosti. Zaradi tega je tožnikov primarni zahtevek v celoti zavrnilo.

7.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo. Prav tako ni storilo postopkovnih kršitev. Dokazna ocena je prepričljiva, konsistentna, natančna in povsem ustreza napotilu iz 8. člena ZPP. Sodišče je zadevo temeljito raziskalo ter se izreklo o vseh trditvah in ugovorih pravdnih strank. Sodba vsebuje jasne in razumne razloge v odločilnih dejstvih, obrazložitev pa ustreza napotilom iz 324. člena ZPP. Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da gre za sodbo presenečenja. Zgolj dejstvo, da se tožnik z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, še ne pomeni, da gre za takšno sodbo. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Do tega v obravnavanem postopku ni prišlo in tožnik tega v pritožbi niti ne zatrjuje. Kadar sodišče prve stopnje odloči pravilno, pritožbenemu sodišču vseh razlogov za takšno odločitev ni potrebno ponavljati. Zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrjuje in se v nadaljevanju opredeljuje do relevantnih pritožbenih navedb. Kot bo navedeno v nadaljevanju, je pravilen tudi sklep sodišča prve stopnje, s katerim ni dopustilo spremembe tožbe.

7.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba pravilna v pravnem in dejanskem pogledu. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo. Prav tako ni storilo postopkovnih kršitev. Dokazna ocena je prepričljiva, konsistentna, natančna in povsem ustreza napotilu iz 8. člena ZPP. Sodišče je zadevo temeljito raziskalo ter se izreklo o vseh trditvah in ugovorih pravdnih strank. Sodba vsebuje jasne in razumne razloge v odločilnih dejstvih, obrazložitev pa ustreza napotilom iz 324. člena ZPP. Zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da gre za sodbo presenečenja. Zgolj dejstvo, da se tožnik z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, še ne pomeni, da gre za takšno sodbo. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. Do tega v obravnavanem postopku ni prišlo in tožnik tega v pritožbi niti ne zatrjuje. Kadar sodišče prve stopnje odloči pravilno, pritožbenemu sodišču vseh razlogov za takšno odločitev ni potrebno ponavljati. Zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrjuje in se v nadaljevanju opredeljuje do relevantnih pritožbenih navedb. Kot bo navedeno v nadaljevanju, je pravilen tudi sklep sodišča prve stopnje, s katerim ni dopustilo spremembe tožbe.

Glede podrednega zahtevka

Glede podrednega zahtevka

8.Tožnik v tem postopku zatrjuje, da je oče sklenil pogodbi v času, ko ni imel sposobnosti razsojanja in ni bil zmožen oblikovati svoje poslovne volje ter razumeti pomena in posledic izjave svoje volje. Ker zatrjuje, da do soglasja volj sploh ni prišlo, je glede na svoje trditve pravilno postavil zahtevek na ničnost pogodb. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika - OZ), skladno z 18. členom OZ pa mora biti izjava volje svobodna in resna. Če torej pogodbo sklene oseba brez dejanske sposobnosti razsojanja, ni zadoščeno zgoraj navedenima določiloma, zato takšna pogodba nasprotuje prisilnim predpisom in je nična, prav tako je nična, če nasprotuje moralnim načelom (86. členu OZ). Tožba na ničnost pogodbe ni podvržena zastaranju. Čeprav tožnik zatrjuje tudi napaki volje (grožnjo, prevaro), kar ponavlja tudi v pritožbi, torej, da je bila sklenitev pogodb posledica toženkinega zvijačnega ravnanja, ter da je oče večkrat potožil, da ga neprestano izsiljuje za premoženje, pa izpodbojnega zahtevka, ki je podvržen enoletnemu prekluzivnemu roku (99. člen OZ), ni postavil. Postavil pa je podredni tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi neizpolnjevanja s toženkine strani (list. št. 242 in nasl., priloge A23 - A32). Za razliko od razveljavitve pogodbe, ki pomeni, da pogodba ni bila veljavno sklenjena, razveza pogodbe pomeni, da je bila pogodba veljavno sklenjena brez napak volje, a je kasneje prišlo do razlogov za njeno razvezo.

8.Tožnik v tem postopku zatrjuje, da je oče sklenil pogodbi v času, ko ni imel sposobnosti razsojanja in ni bil zmožen oblikovati svoje poslovne volje ter razumeti pomena in posledic izjave svoje volje. Ker zatrjuje, da do soglasja volj sploh ni prišlo, je glede na svoje trditve pravilno postavil zahtevek na ničnost pogodb. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika - OZ), skladno z 18. členom OZ pa mora biti izjava volje svobodna in resna. Če torej pogodbo sklene oseba brez dejanske sposobnosti razsojanja, ni zadoščeno zgoraj navedenima določiloma, zato takšna pogodba nasprotuje prisilnim predpisom in je nična, prav tako je nična, če nasprotuje moralnim načelom (86. členu OZ). Tožba na ničnost pogodbe ni podvržena zastaranju. Čeprav tožnik zatrjuje tudi napaki volje (grožnjo, prevaro), kar ponavlja tudi v pritožbi, torej, da je bila sklenitev pogodb posledica toženkinega zvijačnega ravnanja, ter da je oče večkrat potožil, da ga neprestano izsiljuje za premoženje, pa izpodbojnega zahtevka, ki je podvržen enoletnemu prekluzivnemu roku (99. člen OZ), ni postavil. Postavil pa je podredni tožbeni zahtevek na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi neizpolnjevanja s toženkine strani (list. št. 242 in nasl., priloge A23 - A32). Za razliko od razveljavitve pogodbe, ki pomeni, da pogodba ni bila veljavno sklenjena, razveza pogodbe pomeni, da je bila pogodba veljavno sklenjena brez napak volje, a je kasneje prišlo do razlogov za njeno razvezo. Sodišče s sklepom na naroku 29. 11. 2023, na katerem je zadevo zaključilo, spremembe tožbe s postavitvijo podrednega zahtevka ni dopustilo, v izpodbijani sodbi pa obrazložilo, da bi bilo to v nasprotju z ekonomičnostjo postopka, saj je dokazovanje na zadnjem naroku sklenilo, pri tem pa se je sklicevalo na 185. člen ZPP. Zahtevek za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki vsebuje tudi kondikcijski zahtevek, (ki je v konkretnem primeru podan, saj je tožnik podal tudi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja), je zastarljiv v splošnem petletnem zastaralnem roku, ta rok pa začne teči s smrtjo preživljanca.

Sodišče s sklepom na naroku 29. 11. 2023, na katerem je zadevo zaključilo, spremembe tožbe s postavitvijo podrednega zahtevka ni dopustilo, v izpodbijani sodbi pa obrazložilo, da bi bilo to v nasprotju z ekonomičnostjo postopka, saj je dokazovanje na zadnjem naroku sklenilo, pri tem pa se je sklicevalo na 185. člen ZPP.

9.Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da je dopustitev spremembe tožbe s postavitvijo podrednega zahtevka nujna in smotrna za dokončno ureditev razmerja med pravnimi strankami. Ni res, da obravnavanje dodatnega tožbenega zahtevka ne bi v ničemer podaljšalo postopka, kot tudi ne, da podredni zahtevek izhaja iz istega historičnega dogodka in temelji na isti dejanski podlagi, kot temelji primarni tožbeni zahtevek. Predvsem pa ne drži, da se je sodišče prve stopnje v postopku veliko ukvarjalo z izpolnitvenimi obveznostmi toženke, kar sicer ni bil namen primarnega tožbenega zahtevka. Iz vpogleda v sodni spis izhaja, da je sodišče prve stopnje zaslišalo številne priče, predlagane s strani obeh strank, ter postavilo izvedenko psihiatrične stroke, torej je dokazni postopek izvedlo v obsegu, da je na tej podlagi lahko odločilo. Tožnik je podredni zahtevek podal na koncu izvajanja dokaznega postopka po primarnem zahtevku, neposredno pred narokom, na katerem je sodišče obravnavo zaključilo. V njem je podal popolnoma drugo trditveno podlago, kot je bila trditvena podlaga za primarni zahtevek. Obširno, na skoraj osmih straneh, je obrazložil, zakaj šteje, da toženka pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni izvajala. Res se je sodišče prve stopnje, ko je obravnavalo primarni zahtevek, na posameznih točkah dotaknilo tudi toženkine skrbi za očeta, ker je to neločljivo povezano s samo pogodbo in se temu ni moglo izogniti, vendar pa izpolnjevanja toženkinih zavez po pogodbi o dosmrtnem preživljanju ni ugotavljalo. Glede na dodatno podano tožnikovo trditveno podlago bi bilo treba za obravnavanje podrednega zahtevka ponovno izpeljati celoten dokazni postopek z zaslišanjem prič, kar bi bila nenazadnje tudi tožnikova pravica. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da spremembe tožbe iz razlogov ekonomičnosti ne dopusti, še posebej, ker je bil tožnik napoten iz zapuščinskega postopka. To odločitev je sprejelo znotraj zastaralnega roka in tožniku za obravnavanje podrednega zahtevka ni odvzelo pravnega varstva, saj je imel možnost vložiti samostojno tožbo za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Zato s tem, ko spremembe tožbe s postavitvijo podrednega zahtevka in zavrnitvijo dokaznih predlogov v prilogah od A22 do A32 ni dopustilo, ni storilo postopkovnih kršitev in so pritožbene navedbe v tem delu v celoti neutemeljene. Pritožbeno sodišče je ob povedanem tožnikovo pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

Zahtevek za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki vsebuje tudi kondikcijski zahtevek, (ki je v konkretnem primeru podan, saj je tožnik podal tudi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja), je zastarljiv v splošnem petletnem zastaralnem roku, ta rok pa začne teči s smrtjo preživljanca.

Glede zapustnikove razsodnosti

9.Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da je dopustitev spremembe tožbe s postavitvijo podrednega zahtevka nujna in smotrna za dokončno ureditev razmerja med pravnimi strankami. Ni res, da obravnavanje dodatnega tožbenega zahtevka ne bi v ničemer podaljšalo postopka, kot tudi ne, da podredni zahtevek izhaja iz istega historičnega dogodka in temelji na isti dejanski podlagi, kot temelji primarni tožbeni zahtevek. Predvsem pa ne drži, da se je sodišče prve stopnje v postopku veliko ukvarjalo z izpolnitvenimi obveznostmi toženke, kar sicer ni bil namen primarnega tožbenega zahtevka. Iz vpogleda v sodni spis izhaja, da je sodišče prve stopnje zaslišalo številne priče, predlagane s strani obeh strank, ter postavilo izvedenko psihiatrične stroke, torej je dokazni postopek izvedlo v obsegu, da je na tej podlagi lahko odločilo. Tožnik je podredni zahtevek podal na koncu izvajanja dokaznega postopka po primarnem zahtevku, neposredno pred narokom, na katerem je sodišče obravnavo zaključilo. V njem je podal popolnoma drugo trditveno podlago, kot je bila trditvena podlaga za primarni zahtevek. Obširno, na skoraj osmih straneh, je obrazložil, zakaj šteje, da toženka pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni izvajala. Res se je sodišče prve stopnje, ko je obravnavalo primarni zahtevek, na posameznih točkah dotaknilo tudi toženkine skrbi za očeta, ker je to neločljivo povezano s samo pogodbo in se temu ni moglo izogniti, vendar pa izpolnjevanja toženkinih zavez po pogodbi o dosmrtnem preživljanju ni ugotavljalo. Glede na dodatno podano tožnikovo trditveno podlago bi bilo treba za obravnavanje podrednega zahtevka ponovno izpeljati celoten dokazni postopek z zaslišanjem prič, kar bi bila nenazadnje tudi tožnikova pravica. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da spremembe tožbe iz razlogov ekonomičnosti ne dopusti, še posebej, ker je bil tožnik napoten iz zapuščinskega postopka. To odločitev je sprejelo znotraj zastaralnega roka in tožniku za obravnavanje podrednega zahtevka ni odvzelo pravnega varstva, saj je imel možnost vložiti samostojno tožbo za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Zato s tem, ko spremembe tožbe s postavitvijo podrednega zahtevka in zavrnitvijo dokaznih predlogov v prilogah od A22 do A32 ni dopustilo, ni storilo postopkovnih kršitev in so pritožbene navedbe v tem delu v celoti neutemeljene. Pritožbeno sodišče je ob povedanem tožnikovo pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

10.Sodišče prve stopnje je po predlogu pravdnih strank zaslišalo obe stranki ter predlagane priče. V 14. točki obrazložitve je ugotovilo, da sta o zapustnikovi zmožnosti razsojanja ter o njegovem zdravstvenem stanju, tako psihičnem kot telesnem, pravdni stranki izpovedovali nasprotujoče, podobno nasprotujoče pa so bile tudi izpovedbe prič, ki sta jih predlagali. Pritožbeno sodišče navedenemu pritrjuje. Ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče ni kritično opredelilo do izpovedb prič, predlaganih s toženkine strani, v ničemer pa ni upoštevalo izpovedb prič, predlaganih s tožnikove strani. V tem konkretnem primeru, ko gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je življenjsko logično, da vedo o dejanskih okoliščinah povedati največ družinski člani in prijatelji, ki so bili takrat prisotni ob zapustniku, zato so njihove izpovedbe bistvene in jih ni mogoče izključiti. Vendar pa jih mora sodišče ravno iz razloga družinske oziroma prijateljske povezanosti ustrezno ovrednotiti v okviru celovite dokazne ocene. Ne more biti dvoma o tem, da imajo posamezni družinski člani lahko interes izpovedovati v korist ene ali druge stranke, torej interes za izid pravde. V tem postopku so si bile izpovedbe pravdnih strank ter tožnikovih in toženkinih prič tako nasprotne, da sodišče, kljub temu, da jih je ustrezno dokazno ocenilo, ni moglo verjeti zgolj enim ali drugim. Pravilno se je zato oprlo predvsem na izpovedbe neodvisnih prič, to je notarja, odvetnika in obeh zdravnic, ter je za podlago svoje odločitve pravilno vzelo ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke. V tem delu ni prišlo do postopkovnih kršitev, dokazna ocena pa je celovita in temeljita. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je izvedenka predhodno seznanila z izpovedbami vseh prič, zaslišanih v postopku, ter je upoštevala njihove zaznave dejanskih okoliščin glede zapustnikovega zdravstvenega stanja. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi niti, ko trdi, da se sodišče ni kritično opredelilo do navedb sodne izvedenke psihiatrične stroke, saj je ta upoštevala izpovedbe strank in prič ter kljub temu, da je pustila odprto možnost, da je bil zapustnik pogosto potrt in da ni bilo izključeno pešanje njegovih kognitivnih zmožnosti v sklopu depresivnega razpoloženja, ni ugotovila njegove nerazsodnosti v času sklepanja obeh pogodb. Pri tem je upoštevala tudi, da je zapustnik padel po stopnicah, da je bil v zvezi tem pregledan pri zdravniku, ki je ugotovil, da je utrpel blago frontalno atrofijo, zato tudi ta pritožbeni ugovor ni utemeljen.

Glede pogodbe o priznanju dejanske etažne lastnine in solastninske pravice

11.Neutemeljeno tožnik izpodbija ugotovitve sodišča glede pogodbe o priznanju dejanske etažne lastnine in solastninske pravice. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila ta pogodba sklenjena na pravno poslovni podlagi in sta z njo toženka in oče formalizirala ustni dogovor iz leta 1997, kar eksplicitno in popolnoma jasno izhaja iz ugotovitev v tej pogodbi (A3). Očitno je bil za zapustnika in za toženko njun ustni dogovor iz leta 1997 tako pomemben, da sta to navedla tudi v pogodbi o dosmrtnem preživljanju (A5). Navedena dejstva izkazujejo obstoj dogovora o prenosu etažne in solastninske pravice na podlagi vlaganj, kar je skladno z 48. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ). S tožnikove strani ni bilo prerekano, da sta toženka in njen mož v nadstropju adaptirala stanovanje, kjer njuna družina živi, ter da so si z očetom in še prej z materjo delili skupne stroške. Višina vlaganj toženke in njenega moža v stanovanje v nadstropju za sklenitev te pogodbe ni bistvena, bistven je dogovor o prenosu lastninske pravice. Tudi sicer je pritožba v tem delu kratka in skopa, zato pritožbeno sodišče lahko le doda, da tako kot sodišče prve stopnje pri tej pogodbi ne vidi izostanka pogodbene podlage, pa tudi ne toženkine nemoralnosti, zaradi česar bi jo bilo treba izreči za nično. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za zaključek, da je toženko pri sklepanju te pogodbe, in kot bo navedeno v nadaljevanju tudi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, vodil v nagib, da se tožnika izloči iz zapuščine.

Glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju

12.Ni mogoče pritrditi pritožbi, da sodišče glede te pogodbe ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je že zgoraj pojasnilo, da pri presoji pogodbe o dosmrtnem preživljanju nujno pride do tega, da se razpravlja tudi o tem, kako je bila izvajana, a glede na primarne tožnikove trditve o očetovi nerazsodnosti, obširne pritožbene navedbe glede toženkine skrbi za očeta niso relevantne. Zgoraj je obrazloženo, da izvedenka ni ugotovila zapustnikove nerazsodnosti, zato je sodišče pravilno ugotovilo, da pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki je sklenjena oblično na zakonsko določen način, ni nična. Tožnikove trditve, da je prišlo do razhajanj med izpovedbami, kar sodišče naj ne bi ustrezno upoštevalo, tudi ne držijo. Ali je šla toženka na dopust zgolj za en teden ali za dvanajst dni, ne more spremeniti sprejete odločitve, tudi izpovedbe odvetnika C., da sta se toženka in zapustnik prvič v njegovi pisarni oglasila že v prvi polovici julija, drugič pa sredi septembra, ne nasprotujejo toženkinim izpovedbam o drugem obisku pri odvetniku. Selektivno povzete in zato nekorektne so pritožbene navedbe o izpovedbah prič D. D. in E. E. Iz njunih celotnih izpovedb izhaja, da je toženka poskrbela, da sta za čas dopusta skrbeli za njenega očeta, česar ne more spremeniti tožnikovo navajanje, da je zapustnika v tem času petkrat obiskal tudi sam, mu skuhal in mu delal družbo. Pritožbeno sodišče lahko na to odgovori le, da je bila glede na zapustnikovo zdravstveno stanje nega in pomoč potrebna vse dni v letu. Pritožbene navedbe glede izpovedb notarja F. so nedopustna pritožbena novota, pa tudi neutemeljene. Življenjsko logično je, da se notar vseh svojih strank ne spomni in je korektno izpovedal, da si je pred pričanjem osvežil spomin s vpogledom v listine. Pritožbene navedbe, da je velika verjetnost, da zapustnika pri notarju F. dejansko sploh ni bilo, prav tako niso utemeljene. Da se je pri notarju zglasil, jasno izhaja iz izpovedbe notarja, pa tudi iz obeh pogodb, kjer je zapustnik podpisan. Pogodbi sta bili podpisani 2. 10. 2019, izvedenka je res ugotovila, da se je tožnik od 24. 9. do 4. 10. 2019 zdravil v UKC, vendar navedeno dejstvo ne izključuje njegove prisotnosti pri notarju. Prav tako tožnik odločitve sodišča ne more izpodbiti z navedbami, da toženka zatrjuje, da je bil zapustnik poučen o vsaki pogodbi posebej v času ure in pol, torej skupno tri ure, medtem ko iz obeh notarskih zapisov izhaja, da je bil poučen za vsako pogodbo tričetrt ure, torej skupaj uro in pol. To dejstvo je za samo odločitev sodišča nebistveno, po oceni pritožbenega sodišča pa tudi ne kaže na toženkino neresnicoljubnost.

13.Nadaljnje pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo verjeti toženki, saj si ta izmišljuje in laže, da je zapustniku dnevno pomagala, so prav tako neutemeljene. Zakaj je zapustnik sklenil pogodbi, jasno izhaja iz pogodb samih. Predvsem iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju izhaja, da jo sklepa zato, ker je toženka za njega skrbela že od leta 2015, ker je skrbela za mater pravdnih strank v času, ko je bila ta neozdravljivo bolna vse do njene smrti, izgovoril pa si je tudi preživljanje do svoje smrti. Te navedbe so v pogodbi obširne in tako jasne, da v njih sodišče prve stopnje pravilno ni podvomilo, dvomov pa nima niti pritožbeno sodišče. Pritožbene navedbe glede tega, koliko daril naj bi tožnik prejel za časa življenja zapustnika, so nebistvene in se bo o tem odločalo v zapuščinskem postopku. Sodišče se o tem ni izrekalo, kot napačno navaja pritožba, ampak je v 4. točki obrazložitve zgolj povzelo trditve strank. Utemeljeno je sodišče pozornost namenilo pokojni materi pravdnih strank, saj je bilo tudi to vodilo zapustnika k sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju s toženko, kar je pravilno obrazložilo v 24., 25. in 26. točki. Do odnosa tožnika do staršev se pravilno ni opredeljevalo več, kot je bilo potrebno za ugotovitev, da je med toženko in zapustnikom obstajalo zaupanje, ki je vodilo k sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, zato se pritožbenemu sodišču do pritožbenih navedb, da je imel tožnik z obema staršema lep odnos, ni bilo treba izrekati, saj so bile za odločitev nebistvene.

14.Tožnik v pritožbi obširno izpodbija tudi pogoj aleatornosti, a po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno. Do tega se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo v 34., 35. in 36. točki obrazložitve. Drži, da se je vedelo, da bo oče v kratkem času umrl. Bil je star 83 let in v slabem zdravstvenem stanju. Tudi drži, da je njegova osebna zdravnica izpovedala, da bo umrl v nekaj mesecih. A je treba v tem konkretnem primeru pogoj aleatornosti presojati ne samo od sklenitve pogodbe dalje do zapustnikove smrti, ampak od toženkine skrbi za očeta vse od leta 2015 dalje, ko je utrpel srčni infarkt in je prišlo do srčnega popuščanja. To obdobje sta toženka in oče v pogodbi o dosmrtnem preživljanju posebej opredelila v točki g) 1. člena. Upoštevati je treba, da je bil očetov nagib za sklenitev pogodbe tudi toženkina skrb za mater v času njene nepokretnosti in bolezni od novembra 2018 do njene smrti v maju 2019, ter sta tudi to okoliščino v točki f) 1. člena pogodbe natančno, dobesedno po posameznih opravilih opredelila. Ob upoštevanju takšnega dejanskega stanja je pogoj aleatornosti tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno podan. Ne drži, da gre v zadevi VSRS II Ips 92/2020 za identičen primer, saj je bila pogodba v tistem primeru sklenjena dva tedna pred gotovo smrtjo in je bila res izrečena za navidezno, vendar pa je na primer v zadevi VSRS II Ips 36/2023, smrt nastopila šest dni po sklenitvi pogodbe, pa ni bila izrečena za navidezno. V primeru presoje pogodbe o dosmrtnem preživljanju so zato okoliščine vsakokratnega primera izredno pomembne in jih ni mogoče poenostavljeno aplicirati na druge zadeve iz sodne prakse. Okoliščine v tem konkretnem primeru, kot je obrazloženo, kažejo, da je pogoj aleatornosti podan. Ob navedenem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju veljavna, da s strani toženke ni bilo podanega nemoralnega ravnanja, zaradi izpolnjenega pogoja aleatornosti pa tudi ni podanega očitnega nesorazmerja med koristmi, ki jih je pridobila in prevzetimi obveznostmi.

Sklepno

15.Ob povedanem je tožnikova pritožba neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

16.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje pritožbene stroške, toženki pa mora povrniti pritožbene stroške za odgovor na pritožbo v višini 1.500 odvetniških točk, kar znaša 900 EUR, 2 % materialni stroški od 1.000 točk znašajo 12 EUR in 1 % materialni stroški od preostanka točk 3 EUR, skupaj 915 EUR, 22 % DDV znaša 201,03 EUR, skupaj stroški znašajo 1.116,03 EUR (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1

2VSL II Cp 1056/2023.

36. točka obrazložitve.

4VSRS II Ips 268/2013.

Zapustnik je umrl ... 1. 2020.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 15, 18, 86, 99 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 48 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 185

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.