Jedro

Razvidno je, da je bil pogoj ''prodaja vseh nepremičnin skupaj ali po posamičnih parcelah'' postavljen alternativno, ne pa primarno in podredno, kot meni tožnik. Četudi bi se ta pogoj razlagal tako, kot to meni tožnik, torej, da bi moral organ najprej obravnavati, ali so bile dane ponudbe za nakup vseh nepremičnin skupaj in šele nato pristopiti k obravnavanju ponudb, danih za nakup posameznih nepremičnin, pa sodišče ugotavlja, da je organ to tudi storil, saj je najprej preveril, ali je bila za vse ponujene nepremičnine dana ena ponudba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom in odločbo je prvostopni organ združil dve tam navedeni zadevi v skupno obravnavanje (1. točka izreka), odločil, da se pravni posel za nakup nepremičnine, ki je delno tudi kmetijsko in gozdno zemljišče s parc. št. 42/8, k.o. ..., po ceni 8,00 EUR za m2, sklenjen dne 17. 8. 2013 med A.A. in ostalimi prodajalci ter B.B. ter C.C. odobri (2. točka izreka), da se pravni posel za nakup iste nepremičnine, sklenjen dne 21. 8. 2013 med A.A. in ostalimi prodajalci ter D.D. ter družba A. ne odobri (3. točka izreka) in da se pravni posel za nakup iste nepremičnine, sklenjen dne 20. 8. 2013 na podlagi pisne izjave o sprejemu ponudbe med A.A. in ostalimi prodajalci ter tožnikom (kupcem), ne odobri (4. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je bila dana ponudba za prodajo zemljišč s parc. št. 42/8, 131, 132, 133, 134, 135, 136, 15025/20526-tinskega deleža zemljišča s parc. št. 126, 2134/2934-tinskega deleža zemljišča s parc. št. 137 in 1001/1076-tinskega deleža zemljišča s parc. št. 138/1, vse k.o. ... Prodajalec je med drugimi pogoji prodaje navedel, da se obravnavane parcele prodajajo posamično ali skupaj, ker pa ni nihče sprejel ponudbe v celoti, je organ ugotavljal predkupno pravico za vsako parcelo posebej po določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), kjer je bilo za nakup zainteresiranih več kupcev. Organ je najprej ugotovil, da je nepremičnina s parc. št. 42/8 po katastrskih podatkih sadovnjak v izmeri 1084 m2 in travnik v izmeri 2400 m2, po potrdilu o namenski rabi zemljišča pa je po osnovni namenski rabi razvrščeno delno v območje kmetijskih zemljišč (21 %), delno v območje gozdnih zemljišč (14 %) in delno v območje stanovanja (65 %). Iz evidence zemljiškega katastra je razvidno, da je parcela po dejansko rabi delno kmetijsko zemljišče s 60 bonitetnimi točkami v izmeri 2160 m2, delno pa pozidano zemljišče v izmeri 1324 m2. Organ je zato upošteval 23. člen ZKZ za ugotavljanje predkupne pravice, ker po načelu pretežnosti med kmetijskim in gozdnim zemljiščem prevladuje kmetijsko zemljišče. Iz izvedenega postopka izhaja, da se B.B., tožnik in D.D. štejejo za kmeta - fizično osebo po 24. členu ZKZ, družba A. pa je kmetijska organizacija po tem členu. Tožnik je dokazal predkupno pravico kot drug kmet, ker nima v lasti nobenega zemljišča, ki bi mejilo na zemljišče, ki je naprodaj, D.D. kot drug kmet, ne pa kot zakupnik, družba A. kot kmetijska organizacija, B.B. pa je uveljavil in dokazal predkupno pravico kot drug kmet mejaš. Organ je zato odobril pravni posel med prodajalci in B.B. ter C.C. (slednji je namreč vložil ponudbo skupaj z B.B.), pravnega posla z ostalimi sprejemniki ponudbe pa ni odobril. 2. Drugostopni organ je s svojo odločbo potrdil odločitev prvostopnega organa in zavrnil pritožbo tožnika ter D.D. 3. Tožnik je v tožbi navedel, da drugostopni organ ni upošteval njegovih pritožbenih razlogov. Tožnik je v pritožbi uveljavljal, da se je ponudba za prodajo nepremičnin nanašala prvotno na prodajo vseh zemljišč kot celoto in šele nato po posameznih parcelah. Ker je sprejel ponudbo za celoto, je smatral, da ima tako prednostno pravico do nakupa, ker mu kmetijstvo pomeni glavno in edino dejavnost in je tudi neposredni mejaš. Prvostopni organ pa je po dolgem zavlačevanju pričel postopek s prodajo posameznih zemljišč, kar je samo podaljšalo reševanje celotne zadeve. Trdi, da je bilo s takim ravnanjem izničeno načelo ekonomičnosti postopka. Zato je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Drugostopni organ je v svoji odločbi tudi združil pritožbi dveh pritožnikov, kar še dodatno povzroča nejasno sliko dejanskega stanja zadeve. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi ter zadevo vrne organu, da ponovno odloči o zadevi, podrejeno, da sodišče samo odloči. 4. Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

5. Stranke z interesom D.D., družba A., E.E., C.C. in pravni nasledniki B.B., F.F., G.G. H.H. in I.I. odgovora na tožbo niso podale.

6. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik svojo tožbo naperil zoper drugostopno odločbo, št. 33008-208/2014/2 z dne 9. 3. 2015, s katero je drugostopni organ zavrnil pritožbi (med drugim tudi tožnika) zoper odločbo prvostopnega organa, št. 330-616/2013-15 z dne 27. 8. 2014. S to odločbo je prvostopni organ med drugim odločil o odobritvi pravnega posla za nakup nepremičnine s parc. št. 42/8, k.o. ... oziroma odločil, da se pravni posel, sklenjen med prodajalci in tožnikom kot kupcem ne odobri. Ker se po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu izpodbija akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek), tožnik pa v tožbi v poglavitnem delu dejansko izpodbija odločitev prvostopnega organa, je po presoji sodišča tožba skladna z določbami ZUS-1 in jo zato obravnava po vsebini.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o odobritvi pravnega posla za nakup nepremičnine s parc. št. 42/8, k.o. ..., med prodajalci in B.B. ter C.C. kot kupcema in posledično o ne-odobritvi pravnega posla za nakup nepremičnine s parc. št. 42/8, k.o. ..., med prodajalci in tožnikom kot kupcem. Organ je svojo odločitev sprejel na podlagi naslednjih ugotovitev: - da so vlogo za odobritev pravnega posla podali B.B. in C.C., D.D. in družba A. d.o.o. ter tožnik, - in da imata najmočnejšo predkupno pravico v skladu s 23. členom ZKZ B.B. in C.C., ki sta podala ponudbo skupaj in sta skupaj vložila tudi vlogo (ker je B.B. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj), zaradi česar je organ odobril pravni posel med prodajalci ter B.B. in C.C., pravnega posla med prodajalci ter D.D. in družbo A. in med prodajalci in tožnikom (D.D. in tožnik sta kmeta, družba A. d.o.o. pa kmetijska organizacija) pa ne.

9. Tožnik tej odločitvi nasprotuje, ker se je ponudba nanašala najprej na prodajo vseh nepremičnin kot celote in šele nato na posamezne nepremičnine, ker pa je on sprejel ponudbo za prodajo vseh nepremičnin kot celote, je smatral, da ima kot kmet mejaš (njegovo zemljišče namreč meji na nepremičnino s parc. št. 137, ki je bila tudi predmet ponudbe) prednostno pravico.

10. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila ponudba za prodajo dana za naslednje nepremičnine: parc. št. 131, parc. št. 132, parc. št. 133, parc. št. 134, parc. št. 135, parc. št. 136, 2134/2934-tinski delež parc. št. 137, 1001/1076-tinski delež parc. št. 138/1, 15025/20526-tinski delež parc. št. 126 in parc. št. 42/8, vse k.o. ..., med drugimi pogoji prodaje pa je bilo navedeno, da se nepremičnine prodajajo kot celota ali posamično. Že iz povedanega je razvidno, da je bil pogoj ''prodaja vseh nepremičnin skupaj ali po posamičnih parcelah'' postavljen alternativno, ne pa primarno in podredno, kot to meni tožnik. Četudi pa bi se ta pogoj razlagal tako kot to meni tožnik, torej, da bi moral organ najprej obravnavati, ali so bile dane ponudbe za nakup vseh nepremičnin skupaj in šele nato pristopiti k obravnavanju ponudb, danih za nakup posameznih nepremičnin, pa sodišče ugotavlja, da je organ to tudi storil, saj je najprej preveril, ali je bila za vse ponujene nepremičnine dana ena ponudba. Ker pa ni bila (iz podatkov spisa namreč tudi izhaja, da tudi tožnik ni dal ponudbe za nakup vseh nepremičnin, temveč za vse zgoraj naštete nepremičnine, razen za 15025/20526-tinski delež parc. št. 126, k.o. ..., zaradi česar je ta njegova tožbena trditev protispisna), je tudi po presoji sodišča pravilno pristopil k obravnavi podanih vlog po posameznih nepremičninah. Tožnik pa je tudi sam podal vlogo za odobritev pravnega posla (''zgolj'') za nepremičnino s parc. št. 42/8, k.o. ..., tako kot ostali ponudniki, vse dane vloge za odobritev pravnega posla za nakup te nepremičnine pa je organ tudi obravnaval z izpodbijano odločbo. Iz posredovanih upravnih spisov tudi ni razbrati, da bi prvostopni organ najprej zavlačeval postopek in nato šele pričel s postopkom odobritve pravnega posla po posameznih nepremičninah, sicer pa je imel tožnik, če je menil, da je temu tako, na razpolago pravna sredstva po ZUP, s katerimi bi lahko pospešil reševanje zadeve (npr: lahko bi vložil vlogo za pospešitev postopka ali zahtevo za izdajo odločbe zaradi t.i. molka organa – četrti odstavek 222. člena ZUP, 255. člen ZUP).

11. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo izrecno na odločitev drugostopnega organa (tožnik namreč meni, da je zaradi obravnavanja dveh pritožb z eno odločbo postalo dejansko stanje zadeve nejasno in da drugostopni organ ni odgovoril na vse njegove pritožbene navedbe), pa sodišče ponovno navaja, da drugostopna odločba glede na 2. člen ZUS-1 ni predmet izpodbijanja v upravnem sporu, zaradi česar ugovorov, ki se nanašajo na odločbo organa druge stopnje, ni presojalo.

12. Sodišče je glede na navedeno presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.