Jedro

Uveljavljanje odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, ki izvira iz istega škodnega dogodka, ne pomeni kopičenja (objektivne kumulacije) tožbenih zahtevkov, ampak gre za en sam odškodninski tožbeni zahtevek.

Po oceni pritožbenega sodišča je začetek teka zakonskih zamudnih obresti za vse oblike nepremoženjske škode vezan na isti trenutek, tj. ko je oškodovanka na zavarovalnico vložila zahtevek. To stališče je tudi skladno z zgoraj predstavljenim naziranjem Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 6/2023, saj je tožnica v teku pravde prvotni zahtevek zvišala v okviru tistega, ki ga je zahtevala izvensodno.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

-v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 19.896,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 19.082,07 EUR od 16. 8. 2020 dalje do plačila in od zneska 814,25 EUR od 7. 3. 2023 dalje do plačila."

-v V. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 48 % za pravdo potrebnih stroškov, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 52 % njenih pravdnih stroškov."

II.V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 276,61 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo v plačilo znesek 14.896,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 14.082,07 EUR od dne 16. 8. 2020 dalje do plačila in od zneska 814,25 EUR od dne 7. 3. 2023 dalje do plačila (točka II. izreka). Sodišče je toženki naložilo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 36.255,02 EUR od 16. 8. 2020 do 10. 11. 2020 (točka III. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (točka IV. izreka) ter toženi stranki v celoti naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice (točka V. izreka). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da se spremembi tožbe z dne 9. 3. 2023 in 4. 9. 2023 dopustita (točka I. izreka).

2.Tožnica se pravočasno pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (točka IV. izreka) iz razloga zmotne uporabe materialnega prava glede presoje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo poleg prisojenega zneska še znesek 18.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2020 dalje do plačila. Tožnica v pritožbi navaja, da prisojeni znesek 40.500,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode ne ustreza načeloma objektivne pogojenosti višine odškodnine in individualizacije odškodnine. Glede pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, katere bolečine in nevšečnosti je med zdravljenjem trpela, vendar je prisodilo prenizek znesek odškodnine iz tega naslova, tj. 22.000,00 EUR, kar predstavlja dobrih 14 povprečnih mesečnih neto plač.

Na podlagi sodne prakse ji iz tega naslova pripada celoten vtoževani znesek 32.000,00 EUR, torej še 10.000,00 EUR odškodnine.

Glede strahu tožnica ponovno izpostavlja sodno prakso in navaja, da je sodišče prisodilo prenizek znesek v višini 1.000,00 EUR, kar predstavlja 0,65 povprečnih neto plač, in da je upravičena do celotnega vtoževanega zneska 2.500,00 EUR, tj. še 1.500,00 EUR.

Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi trajno zmanjšane življenjske aktivnosti tožnica prav tako navaja, da je znesek prenizek, saj je sodišče prisodilo odškodnino v višini 12,5 povprečnih mesečnih neto plač, tožnica pa je na podlagi sodne prakse upravičena do višjega zneska, tj. 23.000,00 EUR (še 7.000,00 EUR). Tožnica še navaja, da je celoten obseg nepremoženjske škode sodišče ocenilo na 40.500,00 EUR, tj. 26,5 povprečnih mesečnih neto plač, kar je po njenih navedbah prenizek znesek in navaja, da je upravičena do celotnega vtoževanega zneska.

3.Tožena stranka se pritožuje zoper prvo alinejo II. točke, III. točko in V. točko izreka izpodbijane sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni na način, da se prva alineja II. točke izreka izpodbijane sodbe glasi tako, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 14.082,07 EUR od dne 21. 3. 2023 dalje do plačila oz. podrejeno, da se prva alineja II. točke izreka izpodbijane sodbe glasi tako, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 14.082,07 EUR od dne 15. 1. 2023 dalje do plačila. Tožena stranka predlaga tudi, da se III. točka izreka izpodbijane sodbe razveljavi in da se V. točka izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se toženi stranki naloži plačilo 36% potrebnih pravdnih stroškov tožeče stranke in tožeči stranki plačilo 64% potrebnih pravdnih stroškov tožene stranke.

Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, ko je naložilo toženi stranki plačilo zakonskih zamudnih obresti od dne 16. 8. 2020 dalje do plačila, kar pomeni od poteka 15 dnevnega roka po tem, ko je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek tožnice pred pravdo. Zahtevek tožnice je bil tedaj še preuranjen, nepopoln, odškodninska terjatev še ni zapadla, zdravljenje še ni bilo zaključeno, obseg škode še ni bil znan in posledice še niso bile ustaljene do te mere, da bi bilo mogoče oceniti nastalo nepremoženjsko škodo. Šele ob zaključku zdravljenja, tj. 31. 12. 2022, je bil znan ali določljiv obseg škode. Vse do zaključka zdravljenja po drugi operaciji (13. 10. 2022) ni bilo znano, kako bo zdravljenje potekalo, kakšno škodo bo tožnica trpela in kakšne posledice na zdravju bodo trajno ostale. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bilo zdravljenje tožnice zaključeno šele 31. 12. 2022. Ugotovitvi o zaključku zdravljenja nasprotujejo ugotovitve sodišča, da se je odstranitev OSM zgodila v letu 2022 in da tožena stranka v letu 2020 ni mogla vnaprej priznati škode za poseg, ki takrat še ni bil predvidljiv, niti pričakovan. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Obstaja nasprotje med vsebino izvedenskega mnenja in navedbo v razlogih sodbe, ki pravi, da je bilo zdravljenje zaključeno v letu 2020. S tem je podan tudi pritožbeni razlog po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zdravljenje je bilo zaključeno v letu 2022. Šele s prejemom vloge 6. 3. 2023 je bila tožena stranka seznanjena s tem, da je nastala dodatna nepremoženjska in premoženjska škoda. To je sodišče pravilno upoštevalo le pri premoženjski škodi, glede katere je v drugi alineji II. točke izreka zakonske zamudne obresti prisodilo od 7. 3. 2023 dalje. Zamuda s plačilom je nastopila 21. 3. 2023. Na podlagi drugega odstavka 943. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ima zavarovalnica 14-dnevni rok za izpolnitev, ki pa začne teči od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek obveznosti. Tožena stranka še navaja, da je odločitev o stroških napačna.

4.Pravdni stranki na pritožbo nasprotne stranke nista odgovorili.

5.Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

6.Tožeča stranka je v pravdnem postopku uveljavljala zahtevek iz naslova povrnitve premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpela zaradi poškodb v prometni nesreči 23. 4. 2019, ki jo je zakrivil zavarovanec tožene stranke. Poškodbe so obsegale poškodbo glave v obliki poke desne temenske kosti, prečno rano na desni strani čela, pretres možganov, kompleksno poškodbo desnega ramenskega obroča (večdelni zlom zgornjega dela desne nadlahtnice ter v predelu velikega tuberkla, z večjim premikom zlomljenih delov, izpah glavice nadlahtnice iz ramenskega sklepa in zlom desne ključnice v prsnoključničnem sklepu), kompleksno poškodbo medenice (zlom spodnje veje sramnice z manjšim premikom zlomljenih delov, zlom zgornje veje leve sramnice z manjšim premikom zlomljenih delov in vertikalni zlom desne strani križnice z manjšim premikom zlomljenih delov), zlom desnega stranskega odrastka 5. ledvenega vretenca z manjšim premikom zlomljenih delov, zvin vratne hrbtenice in udarnino desnega komolca. Temelj zahtevka je bil nesporen, zato je sodišče prve stopnje presojalo le višino odškodnine.

7.Predmet pritožbenega preizkusa je delna zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu (odškodnina za skaženost ni izpodbijana, ker je bila tožnici priznana v celoti, enako velja za odškodnino za premoženjsko škodo).

Pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem

8.Odločitev sodišča prve stopnje glede odmere višine odškodnine zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Sodišče prve stopnje mora, ko odloča o višini odškodnine, upoštevati objektivni in subjektivni pristop. Navedeno pomeni, da prisodi odškodnino v višini, ki je bila v sodnih postopkih odmerjena v podobnih primerih (načelo objektivizacije), pri tem pa upošteva konkreten primer in konkretnega oškodovanca (načelo individualizacije). Da sodišče odškodnino na takšen način lahko odmeri, mora konkretni primer primerjati z lažjimi, podobnimi in hujšimi primeri. Pritožbeno sodišče je upoštevajoč primerljivo sodno prakso ocenilo, da je prisojena odškodnina po tej postavki ustrezna.

9.V primerljivih primerih VS00028483, VS002649, VS002620, VS001969 in VS001620 je bilo prisojenih med 8 in 26 povprečnih neto plač iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. V primeru VS00028483, ki je tožničinemu najbolj primerljiv tako po poškodbah (oškodovanka je bila udeležena v prometni nesreči, trpela je stalne zelo hude telesne bolečine 3 dni, hude telesne bolečine 10 dni, stalne srednje hude telesne bolečine 4 tedne, občasne srednje hude bolečine v času fizioterapije v zdravilišču in doma, do zaključka zdravljenja, stalne lahke telesne bolečine en mesec in občasne lahke telesne bolečine v času fizioterapije v zdravilišču in doma do zaključka zdravljenja, bila je 24 dni hospitalizirana, operirana v splošni anesteziji, ambulantno se je večkrat zdravila pri specalistu in pri zdravniku splošne medicine, bila je 14 dni v zdravilišču, trpela je številne nevšečnosti med zdravljenjem, mdr. je nosila opornico, prejemala infuzijo, transfuzije in imela več rentgentskih slikanj), škodnem dogodku, zdravljenju, nevšečnostim med zdravljenjem kot po starostni skupini tožnice, je bilo oškodovanki prisojenih 17 povprečnih neto plač odškodnine zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

10.Kljub temu, da so med zgoraj navedenim primerom in tožničinim primerom določene razlike (tožnica je bila dvakrat operirana v splošni anesteziji, uporabljala je invalidski voziček in bergle), tožničin znesek 22.000,00 EUR predstavlja 15 povprečnih neto plač, kar pomeni da je umeščen v spodnji del razpona v primerljivih primerih, vendar to po oceni pritožbenega sodišča še vedno predstavlja ustrezen znesek odškodnine in predstavlja pravično zadoščenje za tožničine pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnica v pritožbi navaja sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3488/2013, v kateri je bilo tožniku prisojenih 19 povprečnih neto plač za odškodnino zaradi telesnih bolečin, vendar je ta primer po oceni pritožbenega sodišča neprimerljiv. V tem primeru je tožnik utrpel drugačne poškodbe.

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

11.Ugotovljeni obseg škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje ovrednotilo v znesku 16.000,00 EUR, kar je ob izdaji sodbe predstavljalo 11 povprečnih neto plač. Pritožba utemeljeno opozarja, da je glede na sodno prakso v primerljivih primerih takšna odškodnina prenizka.

12.V primeru VS00028483, ki je s tožničinim najbolj primerljiv tako po posledicah kot po starosti oškodovanke, je bila priznana odškodnina iz tega naslova v višini 14 povprečnih mesečnih neto plač. V zadevah VS002649 in VS002620 je bila sicer prisojena odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 8 in 10 povprečnih mesečnih neto plač, vendar pa je šlo za nekoliko blažje poškodbe (v zadevah je šlo predvsem za poškodbe ramenskega obroča, pri tožnici pa sta v ospredju še kompleksna poškodba medenice in postkomocijski sindrom zaradi pretresa možganov). Odškodnina v višini 10,4 povprečnih neto plač zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bila oškodovanki prisojena tudi v zadevi VS001620, vendar pa je bil škodni dogodek bistveno drugačne narave, pri čemer ima oškodovanka posledice predvsem v zasebnem življenju, saj se ne more ukvarjati s športom. V zadevi VS001969 je bila tožnici prisojena bistveno višja odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 25,6 povprečnih neto plač, vendar so bile poškodbe kompleksnejše, posledice pa vidnejše v poklicnem in zasebnem življenju oškodovanke.

13.Posledice škodnega dogodka se pri tožnici raztezajo na več področij - med drugim ima tožnica (kar je potrdil tako izvedenec kot tožnica ob zaslišanju) še vedno lažje do srednje posledice pretresa možganov, manjše zmožnosti za mentalno delo, ovirano gibljivost ramenskega sklepa (težave pri dviganju bremen in opravljanju poklica diplomirane medicinske sestre), glavobole pri daljšem fizičnem delu in omejeno sposobnost za športne aktivnosti ter stalni stres kot udeleženka v prometu. Ob upoštevanju pojasnjenih posledic obravnavanega škodnega dogodka in po primerjavi z v zgornjih judikatih prisojenem razponu odškodnin pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica upravičena do višjega zneska odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica upravičena še do zneska 4.000,00 EUR (oziroma skupnega zneska 20.000,00 EUR od vtoževanih 23.000,00 EUR) iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar predstavlja 13 povprečnih neto plač, kar je v okviru zgoraj ugotovljenega razpona in tožbenega zahtevka.

Strah

14.Pritožba glede strahu prav tako utemeljeno opozarja, da je glede na sodno prakso v primerljivih primerih takšna odškodnina prenizka.

15.V že zgoraj navedenih primerih VS002620, VS001969 in VS001620, ki so s tožničinim najbolj primerljivi tako po posledicah kot po starosti oškodovanke, je bila priznana odškodnina v višini med 2 in 3,5 povprečnih mesečnih neto plač iz naslova pretrpljenega strahu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil primarni strah hipen, saj se je v trenutku nesreče tožnica onesvestila, je pa trpela za intenzivnim sekundarnim strahom za izid zdravljenja pred operativnimi posegi in neposredno po njih, še vsaj 5 mesecev pa je bil strah srednje intenzitete, ki je kasneje prerastel v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

16.Ob upoštevanju intenzivnega sekundarnega strahu in po primerjavi z zgoraj navedenimi judikati pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica upravičena do višjega zneska odškodnine iz naslova strahu in sicer še 1.000,00 EUR (oz. skupaj 2.000,00 EUR od vtoževanih 2.500,00 EUR).

17.Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako sedaj znaša 45.500 EUR (22.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 20.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 2.000 EUR za strah in 1.500,00 EUR za skaženost) oziroma 5.000,00 EUR več, kot je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje. Tako odmerjena odškodnina znaša 31,4 povprečnih mesečnih neto plač in je kot celota v primerljivih primerih ustrezna ter predstavlja pravično zadoščenje za celotno utrpelo nepremoženjsko škodo (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Po odštetju revaloriziranega že plačanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo in premoženjsko škodo (30.584,89 EUR) še neplačani znesek tako znaša 19.896,32 EUR.

18.Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo v II. točki izreka tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo za 5.000,00 EUR (na 19.896,32 EUR) in prvo alinejo II. točke izreka tako, da je tožnica upravičena do pripadajočih zakonskih zamudnih obresti od povišanega zneska. V preostalem je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke

Glede zakonskih zamudnih obresti

19.Nepremoženjska škoda enako kot premoženjska škoda tožnici nastaja od škodnega dogodka dalje, vendar pri terjatvah iz naslova nepremoženjske škode ne bi bilo pravično, da bi dolžnik zapadel v zamudo takoj po nastanku škode, saj tedaj še ni znano, kolikšen znesek je dolžan plačati. Takšna terjatev postane določna šele, ko oškodovanec od njega zahteva konkreten znesek, na primer z vložitvijo tožbe ali kot v konkretnem primeru s podajo zahtevka pri zavarovalnici. Zapadlost odškodninske terjatve in začetek teka zamudnih obresti se torej ne veže vselej na konec zdravljenja v ožjem smislu oziroma na čas, ko se zdravstveno stanje oškodovanca ustali, pač pa na vložitev zahtevka pri zavarovalnici. Povedano drugače, to pomeni, da je toženka dolžna tožnici plačati zakonske zamudne obresti od poteka 14 dnevnega roka od dneva vložitve zahtevka iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode (2. odst. 299. člena OZ).

20.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica od toženke zahtevala izpolnitev obveznosti dne 31. 7. 2020, ko je nanjo naslovila odškodninski zahtevek. Sodišče prve stopnje je nato pravilno ugotovilo, da je toženka dne 16. 8. 2020 prišla v zamudo z izplačilom odškodnine.

21.Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno sklenilo, da je tožnica toženki v izvenpravdnem zahtevku že navedla tedaj predviden obseg škode in predložila dosedanjo potrebno dokumentacijo. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 6/2023 zavzelo stališče, da kasnejše zvišanje tožbenega zahtevka v pravdnem postopku izvensodnemu zahtevku (tj. zahtevku pri zavarovalnici) ne odvzema pravnih učinkov izvensodnega opomina, na katerega drugi odstavek 299. člena OZ veže nastop zamude in tek zamudnih obresti. Stvar strankine presoje je, ali bo odškodninski zahtevek, kot ga je opredelila v izvensodnem opominu, uveljavljala z enim ali z več zahtevki, ter ali bo sprva zahtevala manj, nato pa v teku pravde prvotni zahtevek zvišala v okviru tistega, ki ga je zahtevala izvensodno. Oškodovanka je v zahtevku pri toženki (zavarovalnici) zahtevala izplačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupni višini 124.722,98 EUR (priloga A2), kar pomeni, da so tudi naknadna zvišanja tožbenega zahtevka še vedno v okviru tistega, kar je zahtevala izvensodno.

22.Glede na to, da je tožnica prvič povišala tožbeni zahtevek iz razloga dodatnega zdravljenja, ki je nastopilo v letu 2022, drugič pa po izdelavi izvedenskega mnenja, je ključno vprašanje v zadevi, ali je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od trenutka vložitve izvensodnega zahtevka tudi od terjatve iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode, ki je nastala kot posledica (dodatnega) zdravljenja v letu 2022. Glede dodatne premoženjske škode je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od 7. 3. 2023 dalje, kar je v skladu s 165. členom OZ. Ključno vprašanje pa je, ali pride pri zahtevku iz naslova nepremoženjske škode v tem primeru do cepitve začetka teka zakonskih zamudnih obresti, tako da bi zakonske zamudne obresti za posamezne oblike nepremoženjske škode začele teči ločeno.

23.V sodni praksi se je utrdilo stališče, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je oškodovančevo stanje stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. To prav tako pomeni, da začetek teka zakonskih zamudnih obresti ni nujno vezan na zaključek zdravljenja. Vrhovno sodišče se je v sklepu II Ips 10/2023 že opredelilo do (ne)deljivosti teka zastaranja za posamezne oblike nepremoženjske škode, kar je po presoji pritožbenega sodišča v tej konkretni zadevi uporabljivo tudi za začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Tožnica je bila udeležena v prometni nesreči 23. 4. 2019, njeno stanje pa se je ustalilo dne 18. 6. 2020, pri čemer se je kasneje, 3 leta po prometni nesreči, še zdravila in je bilo zdravljenje v širšem smislu dejansko zaključeno dne 31. 12. 2022. Cepitev začetka teka zakonskih zamudnih obresti glede nepremoženjske škode bi v konkretnem položaju nesorazmerno povečala negotovost pravnega položaja oškodovanke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se odstranitev OSM (osteosintetskega materiala) nanaša na kirurško odstranitev vijakov, ploščic, žic ali drugih vsadkov, kar predstavlja poseg, ki je pogosto del nadaljnje medicinske obravnave in se v določenih primerih opravi tudi po tem, ko je pacient že zaključil zdravljenje v ožjem smislu. Skladno z navedenim držijo navedbe tožene stranke, da zdravljenje ob vložitvi zahtevka še ni bilo v celoti zaključeno, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, vendar je sodišče prve stopnje pravilno določilo začetek teka zakonskih zamudnih obresti iz naslova nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje resda nerodno izrazilo v 20. točki obrazložitve, ko je zapisalo, da je bilo zdravljenje zaključeno v letu 2020, vendar ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena, saj je iz ostale obrazložitve v točki 20 sodbe razvidno, da sodišče prve stopnje ni spregledalo odstranitve OSM v letu 2022, ter iz točke 62 obrazložitve sodbe, kjer se omenja kot zaključek zdravljenja 31. 12. 2022.

24.Stališče pritožbenega sodišča, da bi bila cepitev začetka teka zakonskih zamudnih obresti v tem konkretnem primeru neživljenjska, nadalje potrjuje tudi naziranje Vrhovnega sodišča, ki je v sklepu II Ips 10/2023 poudarilo, da je vsak človek neponovljiva celota individualne telesne in duhovne biti, zato so zanj vse posledice posega v njegovo osebno celovitost ena sama celota in se odškodnina za nepremoženjsko škodo prisodi v enem skupnem denarnem znesku. Iz istega razloga uveljavljanje odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, ki izvira iz istega škodnega dogodka, ne pomeni kopičenja (objektivne kumulacije) tožbenih zahtevkov, ampak gre za en sam odškodninski tožbeni zahtevek.

25.Glede na vse navedeno je po oceni pritožbenega sodišča začetek teka zakonskih zamudnih obresti za vse oblike nepremoženjske škode vezan na isti trenutek, tj. ko je oškodovanka na zavarovalnico vložila zahtevek. To stališče je tudi skladno z zgoraj predstavljenim naziranjem Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 6/2023, saj je tožnica v teku pravde prvotni zahtevek zvišala v okviru tistega, ki ga je zahtevala izvensodno.

26.Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka tožnici izplačala nesporni del odškodnine v višini 36.255,02 EUR šele 10. 11. 2020, kar pomeni, da je dolžna plačati zakonske zamudne obresti za navedeni znesek od dne 16. 8. 2020 do 10. 11. 2020 (izplačila), kar je pravilno in skladno z zgoraj predstavljenim stališčem. Toženka je imela 14 dnevni rok za izpolnitev obveznosti, česar ni storila, zato tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti za navedeni čas. Toženki je bil dotedanji obseg nepremoženjske škode znan, saj je bilo oškodovankino stanje stabilizirano, predložila pa je tudi vso medicinsko dokumentacijo v zvezi z zahtevkom.

27.Nadalje je sodišče prve stopnje v luči zgoraj predstavljenega pravilno priznalo tožnici tudi zakonske zamudne obresti od zneska 14.082,07 EUR od 16. 8. 2020 dalje. Enako velja, da je tožnica upravičena do pripadajočih zakonskih zamudnih obresti od dodatno prisojene odškodnine v višini 5.000,00 EUR od 16. 8. 2020 dalje.

Glede stroškov postopka

28.Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala ponovno odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je uspela v deležu 48%, tožena stranka pa je ugovarjala tožbenemu zahtevku v celoti in je uspela v deležu 52% (drugi odstavek 154. člena ZPP). V skladu s tem uspehom sta dolžni ena drugi povrniti stroške postopka na prvi stopnji, ki jih bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka še odmerilo po višini.

29.Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30.Tožnica je v pritožbenem postopku delno uspela, zato je, upoštevajoč drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP, upravičena tudi do povračila stroškov predmetnega pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je tožnici glede pritožbenih stroškov priznalo ustrezen del priglašenih stroškov (uspela je v 27%), in sicer 276,61 EUR (27 % od pritožbene sodne takse v višini 567,00 EUR, nagrade za pritožbeni postopek v višini 375 EUR in 22 % DDV). Te stroške je toženka dolžna plačati tožnici v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

31.Toženka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. čl. ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

-------------------------------

1Tožeča stranka je v škodnem dogodku trpela hude bolečine 20 dni, bolečine srednje intenzitete 5 mesecev, lažje pa čuti še danes in jih bo čutila v prihodnje. Prav tako je v sodbi pravilno ugotovljeno, da je kot nevšečnosti med zdravljenjem trpela 2 operaciji v splošni anesteziji, številna prevezovanja operativnih ran, infuzije, antibiotike, zdravila proti trombozi v obliki injekcij, jemanje analgetikov, prve 4 dni zdravljenja je morala neprestano ležati, nato je bila 2 meseca na invalidskem vozičku, še nadaljnja 2 meseca pa je uporabljala bergle, dalj časa je nosila ramensko opornico, skoraj 50-krat je bila radiološko slikana, fizioterapijo je opravljala 24 dni v zdravilišču, več kot 100-krat je bila ambulantno pregledana, vsaj 22-krat je bila na pregledu pri specialistu in vsaj 25-krat pri zdravnici splošne medicine.

2Tožnica navaja sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3488/2013, iz katere izhaja, da je bilo tožniku za podobne poškodbe iz tega naslova prisojenih 19 povprečnih mesečnih neto plač (tj. 19.000,00 EUR).

3V zgoraj navedeni sodbi je sodišče prisodilo tožniku za strah 2 povprečni mesečni neto plači.

4Sodba sodišča prve stopnje nima takšnih pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti in ima razloge o odločilnih dejstvih, prav tako ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami.

5

Vrhovno sodišče je še poudarilo, da ne glede na to uveljavitev zahtevka za eno obliko nepremoženjske škode ne pomeni uveljavitve zahtevka za vse iz tega škodnega dogodka izvirajoče oblike nepremoženjske škode. Čeprav oškodovanec svojo nepremoženjsko škodo doživlja kot celoto, gre pravno za različne pojavnosti te škode, katere dejstveni substrat je prav tako različen.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 165, 179, 299, 299/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.