Jedro

Delavka prvotoženke ni ravnala v skladu s poklicno skrbnostjo, ko je izročila pošiljko nepooblaščeni osebi, ne da bi preverila istovetnost prinosnika obvestila in je ravnala v nasprotju z določbami Splošnih pogojev izvajanja univerzalne poštne storitve (Ur. l. RS, št. 58/2004), ki podrobno predpisujejo dolžnost vročevalca, da ta preveri istovetnost prejemnika.

Tožnikova škoda, ki je v tem, da je nekdo z njegovega računa dvigoval denar v vtoževani višini, je v neposredni vzročni zvezi z nepravilnim poslovanjem prvotoženke oziroma je neupravičeni tretji osebi, s tem bila neposredno omogočena zloraba bančne kartice tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (prvi odstavek pod točko 1 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvotožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko 1 izreka razsodilo, da je prvotožena stranka P.S. d.o.o. dolžna tožniku plačati 4.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo in ji povrniti nastale pravdne stroške v višini 789,72 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V presežku vtoževanih zakonskih zamudnih obresti je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Pod točko 2 izreka je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko A.S. d.d. v celoti zavrnilo. Tožeči stranki pa je naložilo povrnitev pravdnih stroškov drugotoženi stranki v znesku 43,59 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper to sodbo se zoper odločitev pod točko 1, prvi odstavek pritožuje prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem grafologom, ker da iz ostalih dokazov izhaja, da podpis na dostavni knjižici ni tožnikov in je s tem samo prevzelo vlogo izvedenca. Z neizvedbo tega dokaza pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj je le izvedenec tisti, ki bi lahko ugotovil ali je podpis na dostavni knjižici 18. 9. 2008 njegov. V izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnem dejstvu - temelju odškodninske odgovornosti prvotoženke, saj sodišče ni obrazložilo čemu ni uporabilo tedaj veljavnega Zakona o poštnih storitvah (Ur. l. RS, št. 102/2004), ampak je le zapisalo, da gre za odškodninsko odgovornost po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in je zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede vprašanja zastaranja odškodninske odgovornosti prvotoženke je sicer uporabilo Zakon o poštnih storitvah, vendar pa je zmotno štelo, da zastaranje ni nastopilo, saj ni upoštevalo, da tožeča stranka ni vložila reklamacije v roku trideset dni oziroma treh mesecev po prvem in drugem odstavku 54. člena Zakona o poštnih storitvah. Če bi sodišče prve stopnje na podlagi mnenja grafologa ugotovilo, da podpis na dostavni knjižici ni tožnikov, bi podlago odškodninske odgovornosti prvotoženke moralo iskati v Zakonu o poštnih storitvah. S strani sodišča prve stopnje očitane napačne vročitve priporočenega pisma 41742, ki je vsebovalo bančno kartico tožnika, zaradi katere naj bi nastala škoda, je nedvomno šlo za izvedbo poštne storitve v skladu s tedaj veljavnim Zakonom o poštnih storitvah. Poštna storitev oziroma prenos poštnih pošiljk je sestavljena iz sprejema, usmerjanja, prevoza in vročitve (13. točka 2. člena). Če prvotožena stranka kot izvajalec poštne storitve ne more vročiti naslovniku osebno, mora pustiti v hišnem predalčniku obvestilo o prispeli pošiljki, v katerem navede mesto prevzema in rok v katerem se pošiljka lahko prevzame (tretji odstavek 23. člena). Domnevno napačno vročitev je torej možno podrediti le pod posebna pravila takrat veljavnega Zakona o poštnih storitvah (4. točka 55. člena), saj je šlo za napačno izvedeno poštno storitev prenosa priporočenega pisma. V takih primerih pa (tudi ob spregledu, da tožeča stranka ni podala reklamacije) odgovarja prvotožena stranka le do višine cene plačane za izvedeno storitev. Zakon o poštnih storitvah torej za vse primere iz 55. člena vsebuje posebna pravila nasproti splošnim pravilom OZ in bi sodišče prve stopnje moralo to upoštevati. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je za nastanek škode edino pomembna in bistvena vročitev bančne kartice in da le imetje "pin kode" ne bi koristilo. Zgolj domnevno napačna vročitev bančne kartice neupravičeni osebi še ne pomeni povzročitve škode tožeči stranki, saj je neupravičena oseba lahko dvige opravila le ob hkratni posesti "pin kode", za imetje "pin kode" pa prvotoženka ni odgovorna in je vzročna zveza med domnevno kršitvijo prvotoženke in nastalo škodo bila vzpostavljena šele s hkratno posestjo "pin kode". Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nastala škoda neposredna škoda, kar potrdi tudi sodišče prve stopnje (stran 5), "zaradi česar je prevzemnik te bančne kartice (skupaj s "pin kodo") pridobil možnost povzročitve neposredne škode tožniku". Ker je škoda lahko nastala ob hkratni posesti "pin kode" in šele ob ravnanju neupravičene osebe, ki je zlorabila imetje obeh stvari, je takšno škodo glede na njene predpostavke označiti kot posredno škodo. V skladu s petim odstavkom 55. člena Zakona o poštnih storitvah pa prvotoženka za posredno škodo ne odgovarja. Sicer pa tudi, če bi v tej zadevi sodišče prve stopnje lahko uporabilo OZ, je ob nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Prvotožena stranka predlaga spremembo sodbe tako, da se naj zavrne tudi zahtevek zoper njo, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem delu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uveljavljena procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu - temelju odškodninske odgovornosti prvotoženke ni podana, saj ima sodba o tem izčrpne razloge (posebej 5. in 6. stran sodbe), ki si niso v nasprotju in tudi ne v nasprotju z izrekom. Prav tako ni podana smiselno uveljavljena procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker da sodišče prve stopnje kljub dokaznemu predlogu z izvedencem grafologom, ki ga je podala tožeča stranka, tega dokaza ni izvedlo. V skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP senat (sodišče) predlagane dokaze za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 21. 9. 2010 zavrnilo dokazni predlog z izvedencem grafologom, pri čemer je takšno svojo odločitev obrazložilo (sklep na list. št. 33), prvotožena stranka pa taki odločitvi ni ugovarjala na tej glavni obravnavi. V skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče (v obravnavanem primeru bi morala to storiti na glavni obravnavi 21. 9. 2010), česar pa ni storila. Kršitve, na katere se sklicuje kasneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le tedaj, če stranka teh kršitev brez svoje krivde ni mogla predhodno navesti. Prvotoženka v pritožbi ne navaja, da te sedaj zatrjevane procesne kršitve ni mogla brez svoje krivde uveljavljati pravočasno.

V okviru uradnega preizkusa (člen 350/II ZPP) pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih uradno upoštevnih procesnih kršitev. Prav tako nista podana ostala uveljavljena pritožbena razloga. Sodišče prve stopnje je dovolj in pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi in materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče zato povzema dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje v obširnih razlogih izpodbijanega dela sodbe in glede na pritožbene navedbe še dodaja:

6. Kot izhaja iz razlogov sodbe (stran 3) med strankami ni bilo sporno, da je poštar dne 18. 9. 2008, ker naslovnika (tožnika) ni bilo doma, v njegovem poštnem nabiralniku pustil obvestilo o prispeli pošiljki R 41742 v kateri se je nahajala bančna kartica tožnika, ki je bila vročena na pošti naslednji dan 19. 9. 2008, kot izkazuje fotokopija dostavne knjige (B5) in da je bil med 19. 9. 2008 in 25. 9. 2008 s tožnikovega bančnega računa izvršen dvig gotovine 4.051,50 EUR in da prvotoženka ni prerekala možnosti, da njena delavka ob vročitvi pošiljke na pošti prinosnika obvestila ni identificirala in je ravnala v nasprotju z navodili vročanja priporočenih pošiljk in da po presoji sodišča prve stopnje podpis prevzemnika pošiljke v dostavni knjigi (B5) ob primerjavi lastnoročnih podpisov tožnika v tem postopku (A8) ni podpis tožnika. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, ki je glede na to utemeljeno zavrnilo sicer po tožeči stranki (in ne prvotoženi) predlagan dokaz z grafologom. Prvotožena stranka v postopku na prvi stopnji niti ni zatrjevala, da je podpis v dostavni knjigi tožnikov in v tej smeri ni predlagala nobenega dokaza, prav tako na obravnavi 21. 9. 2010 ni ugovarjala zavrnitvi dokaza z izvedencem grafologom. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določb prvega odstavka 147. člena OZ, po kateri odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

7. Glede na gornje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je le-to utemeljeno zaključilo, da delavka prvotoženke ni ravnala v skladu s poklicno skrbnostjo, ko je izročila pošiljko nepooblaščeni osebi, ne da bi preverila istovetnost prinosnika obvestila in je ravnala v nasprotju z določbami Splošnih pogojev izvajanja univerzalne poštne storitve (Ur. l. RS, št. 58/2004), ki podrobno predpisujejo dolžnost vročevalca, da ta preveri istovetnost prejemnika. S svojim ravnanjem pa je ustvarila za prevzemnika te bančne kartice neposredno možnost dviga denarja. Pritožba ob tem navaja, da med tako (domnevno) kršitvijo in nastalo škodo ni vzročne zveze in da je bila ta vzpostavljena šele s hkratno posestvijo "pin kode", za katero pa prvotoženka ni odgovorna. Res je, da sodišče prve stopnje tudi zaključuje, da je prevzemnik kartice (seveda skupaj s "pin kodo") pridobil možnost povzročitve neposredne škode tožniku, ki je v tem, da je dvigoval denar v vtoževani višini. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da sicer sama bančna kartica ne bi zadostovala za dvig iz bančnega računa tožnika, vendar pa je v obravnavanem primeru najpomembnejše opravilo tisto, da se po predloženem obvestilu prinosnika po opravljeni ustrezni identifikaciji izroči priporočena pošiljka in ko ni sporno, da je "pin koda" bila poslana pred tem z navadno pošiljko. To pa pomeni, da je v obravnavani zadevi bila vzročna zveza med kršitvijo in škodo vzpostavljena šele s hkratno posestjo bančne kartice (in ne s posestjo "pin kode", kot navaja pritožba), ki jo banka pošlje komitentu s priporočeno pošiljko, za razliko od "pin kode", ki jo pred tem pošlje z navadno pošiljko. Tako je soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnikova škoda, ki je v tem, da je nekdo z njegovega računa dvigoval denar v vtoževani višini v neposredni vzročni zvezi z nepravilnim poslovanjem prvotoženke oziroma je neupravičeni tretji osebi, s tem bila neposredno omogočena zloraba bančne kartice tožnika.

8. Pritožba tudi ponavlja prvostopne navedbe, da je tožnik izgubil pravico do odškodnine, ker da ni vložil reklamacije v 30 dneh od vročitve v skladu z drugim odstavkom 54. člena Zakona o poštnih storitvah, do tega ugovora pa se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo (prvi odstavek na 6. strani), ko je med drugim zaključilo, da tožnik navedenega roka glede na to, da mu pošiljka sploh ni bila vročena, ni mogel zamuditi in izgubiti pravico do odškodnine. Po drugi strani pa so aktivnosti tožnika (ko je obvestil upravnika Pošte v G.R. in svojo banko ter prijavil zadevo policiji), lahko nadomestile reklamacijo.

9. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka pod točko 1) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker prvotožena stranka ni uspela s pritožbo, trpi sama svoje pritožbene stroške.