Jedro

V skladu z 2. odstavkom 13. člena Aneksa h KPND je do solidarnostne pomoči upravičen javni uslužbenec, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine minimalne plače. Tožnik je kot invalid III. kategorije invalidnosti delal s polovičnim delovnim časom. Ker je minimalna plača določena kot najnižje plačilo za polni delovni čas, jo je potrebno zaradi primerjave z dolžino tožnikovega delovnega časa in plačilom deliti na polovico. Tožnikova osnovna plača za polovični delovni čas je višja od polovice minimalne plače, zato tožnik ni upravičen do solidarnostne pomoči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se odpravijo sklep št. ... z dne 16. 11. 2012, sklep št. ... z dne 26. 4. 2013 ter sklep in odločba tožene stranke št. ... z dne 5. 8. 2013 ter zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna izplačati solidarnostno pomoč za leto 2012 v znesku 577,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2012 dalje do plačila in solidarnostno pomoč za leto 2013 v znesku 577,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2013 dalje o plačila, vse v 8 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje in da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka in postopka pred delodajalcem, v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 160,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki naloži plačilo celotnih stroškov postopka na prvi in drugi stopnji. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je relevantno le dejstvo, da je tožnik uvrščen v 28. plačni razred, za katerega je določena osnovna plača 1.269,78 EUR. Tožnik je namreč invalid III. kategorije, dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno in prejema 634,89 EUR plače, to je manj od minimalne plače, ki je bila v letu 2012 določena v višini 763,06 EUR v letu 2013 pa v višini 783,66 EUR. Tožnik izpostavlja, da je v 13. točki 2. člena ZSPJS določeno, da je osnovna plača tisti del plače, ki ga prejema javni uslužbenec ali funkcionar na posameznem delovnem mestu, nazivu ali funkciji za opravljeno delo v polnem delovnem času, za pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu. Ker tožnik dela polovični delovni čas, prejema plačo po dejansko opravljenem delu za polovični delovni čas, torej prejema polovico plače 28. plačnega razreda v višini 634,89 EUR, kar ne presega višine minimalne plače. Glede na navedeno, je dejansko stanje napačno ugotovljeno, zmotno pa je tudi uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je sodba nezakonita. Prav tako se pritožba ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik, ki od 1. 5. 2012 prejema tudi delno invalidsko pokojnino v znesku 313,46 EUR mesečno, tudi iz tega razloga ni upravičen do solidarnostne pomoči. Zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje najprej sklicuje na to, da tožnik prejema plačo 28. plačnega razreda, nato pa na to, da prejema polovično plačo, so razlogi sodbe nejasni in jih ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Invalidske pokojnine ni mogoče enostavno prišteti k plači, saj gre za samostojno dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ne protidajatev za opravljeno delo. Takšno stališče je sodišče že jasno zavzelo npr. pri odmeri odpravnine, kjer se dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja delavcu ne vštevajo v osnovo za odmero pokojnine (npr. VDSS sodba opr. št. Pdp 540/2011). Tožnik meni, da je situacija primerljiva in je potrebno uporabiti analogijo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, kar velja tudi glede s pritožbo očitane kršitve (verjetno po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP), kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni in razumljivi, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožnik ni upravičen do izplačila solidarnostne pomoči, ker njegova osnovna plača presega minimalno plačo. Kot dodaten razlog je sicer navedlo tudi dejstvo, da tožnik prejema tudi delno invalidsko pokojnino (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar pa iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bistveni razlog za odločitev sodišča prve stopnje dejstvo, da je tožnikova osnovna plača višja od minimalne. Tako so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoj iz 4. točke 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND, Ur. l. RS, št. 81/2000), saj je bil tako v letu 2012, kot tudi v letu 2013 zaradi bolezni odsoten več kot tri mesece. Po tej določbi pripada delavcu solidarnostna pomoč med drugim tudi v primeru daljše bolezni. Nadaljnji pogoj za izplačilo solidarnostne pomoči pa je določen v Aneksu h KPND (Ur. l. RS, št. 40/2012), kjer je po 2. odstavku 13. člena do nje upravičen javni uslužbenec, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine minimalne plače. Tožnik je bil v spornem obdobju razporejen v 28. plačni razred. Na podlagi odločbe ZPIZ z dne 21. 9. 2011 je kot invalid III. kategorije invalidnosti delal s polovičnim delovnim časom, zato je njegova osnovna plača znašala polovico osnovne plače 28. plačnega razreda, torej 634,89 EUR. Ker je minimalna plača določena kot najnižje plačilo za polni delovni čas, jo je potrebno zaradi primerjave z dolžino tožnikovega delovnega časa in plačilom deliti na polovico, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje. Minimalna plača je v letu 2012 znašala 763,06 EUR (Ur. l. RS, št. 5/2012) in v letu 2013 783,66 EUR (Ur. l. RS, št. 8/2013), kar ob upoštevanju tožnikovega polovičnega delovnega časa za leto 2012 znaša 381,53 EUR in za leto 2013 391,83 EUR. Tožnik skladno z določilom 2. odstavka 13. člena Aneksa h KPND ni upravičen do plačila solidarnostne pomoči, saj je njegova osnovna plača za polovični delovni čas višja od polovice minimalne plače. 7. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoj pritožbene stroške (154. člen ZPP).