Jedro

Zaključek prvostopenjskega organa o obstoju ovire za vračilo v naravi za sporno parcelo po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Takega zaključka organ ne bi mogel opirati zgolj na ugotovitev vrste rabe zemljišča, da je to pot in vpisa tega v zemljiški knjigi kot javno dobro, kajti zakon določa, katera stvar je javno dobro. Za prometne površine pa ZJC jasno določa, da so to le javne ceste, med te pa po tem zakonu štejejo le kategorizirane ceste (in zgolj za te zakon določa izvenprometnost). Ker je rok po ZJC za kategorizacijo občinskih cest že iztekel (prvi odstavek 82. člena), vpis javnega dobra v zemljiški knjigi pri parceli, ki je nekategorizirana pot, kaže na z zakonom neusklajeno zemljiškoknjižno stanje; zato se na vpis javnega dobra v zemljiški knjigi, ne da bi bilo ugotovljeno dejstvo kategorizacije ceste, ni mogoče opirati.

Vodno zemljišče v lasti države ni v pravnem prometu, zato vračilo zemljišča v naravi v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, ni mogoče.

Izrek

Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Radovljica št. D-321-94/1991 z dne 29. 1. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Radovljica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano delno odločbo odločila, da je pokojni A.A. kot upravičenec upravičen do odškodnine v višini 1.415,47 DEM v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada, za podržavljeno premoženje, in sicer za razliko v površini podržavljenih in vrnjenih parcel št. 479, 468, 470 in 467, vse k.o. …, da je zavezanec za plačilo odškodnine Slovenska odškodninska družba d.d. Ljubljana ter da se zahtevek vlagateljic za višjo odškodnino zavrne. Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da so bili deli podržavljenih parcel št. 467, 468, 470 in 479, vse k.o. … upravičencu vrnjeni s pravnomočno delno odločbo D-321-94/91 z dne 2. 2. 2004 v površini, ki je 1.366 m2 manjša, kot je bila površina podržavljenih parcel. 200 m2 podržavljene parcele 470 in 264 m2 podržavljene parcele 468 je po podržavljenju prešlo k parceli 905 k.o. …, vodotok v izmeri 2.540 m2. Parcela 905 je v zemljiški knjigi pripisana pri vložni št. 1094 k.o. …, kjer je vpisana lastninska pravica v korist Republike Slovenije. Na podlagi odločbe o lastninjenju vodnega zemljišča in določitvi statusa javnega dobra Agencije RS za okolje z dne 18. 4. 2006 je zaznamovan status naravnega vodnega javnega dobra zemljišč (iz vložka je razvidno, da je bila ta parcela tudi pred tem vpisom vknjižena kot javno dobro). 401 m2 podržavljene parcele 479 in 501 m2 podržavljene parcele 467 pa je prešlo k parceli 902/3 k.o. …, pot v izmeri 2.340 m2. Ta parcela je v zemljiški knjigi pripisana pri vložni št. 1088 k.o. …, kjer je vknjiženo javno dobro. Za vrnitev v naravi delov podržavljenih parcel, ki so prešli v javno dobro, pa obstajajo ovire po določbi 3. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Vrednost podržavljenih kmetijskih zemljišč je prvostopenjski organ izračunal v skladu s 44. členom ZDen na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. V višini ugotovljene vrednosti pa je nato določil odškodnino. V pripombah na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve so tožnice kot vlagateljice očitale, da se v postopku ni ugotavljalo, ali so se podržavljena zemljišča nahajala znotraj gradbenih okolišev, glede parcele 467 pa tudi ne, ali je resnično pot ter ali je to kategorizirana občinska javna pot. Sprememba vrste rabe pri parceli 905 je nastala leta 2006 brez njihovega vedenja, poleg tega pa so menile, da v naravi to ni vodotok. Na ustni obravnavi 1. 10. 2009 so bile nato tožnice pozvane, da v določenem roku predložijo dokazila o tem, da so bila zemljišča že ob podržavljenju s takrat veljavnimi prostorskimi akti opredeljena kot stavbna zemljišča oziroma da so bila v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvidena za zazidavo, v skladu s stališčem Ustavnega sodišča v odločbi U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994. Same tožnice pa so navedle, da bodo izposlovale izvzem predmetnih zemljišč iz javnega dobra. Ker v odrejenem roku zahtevanih dokazil niso predložile, niti dokaza o tem, da so predlagale izvzem parcel iz javnega dobra, je prvostopenjski organ v zadevi odločil glede na dejansko stanje, kot je izhajalo iz poročila.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 29. 10. 2010 zavrnilo pritožbo tožnic zoper izpodbijano prvostopenjsko delno odločbo. Za predmetna podržavljena zemljišča je navedel, da iz spisne dokumentacije izhaja, da so bila podržavljena na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji, da so bila po katastrskih podatkih travniki, torej kmetijska zemljišča, in da v prvostopenjskem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bila v času podržavljenja v planih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot stavbna zemljišča, saj prvostopenjski organ situacijskega načrta gradbenega okoliša Bled iz leta 1937 ni ocenil kot dokaza o obstoju gradbenega okoliša, ker iz predloženih listin ni izhajalo, da bi bil odobren oziroma sprejet v skladu s tedaj veljavnim Gradbenim zakonom iz leta 1931, s čemer se je drugostopenjski organ strinjal ter se pri tem skliceval na sodbo Upravnega sodišča U 308/2008 z dne 16. 7. 2008. Kot neutemeljene je presodil tudi navedbe, da ovire za vračilo predmetnih delov podržavljenih parcel niso izkazane. Glede parcele 905 se je skliceval na v prvostopenjskem postopku ugotovljeno dejansko stanje ter določbo osmega odstavka 21. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1). Glede parcele 902/3 pa je prav tako presodil, da je dejansko stanje ugotovljeno pravilno, ne glede na to, da ni dokazila o kategorizaciji predmetne občinske poti, ter kot podlago za ugotovitev ovire za vračilo v naravi navajal določbo drugega odstavka 32. člena ZDen.

Tožnice vlagajo tožbo iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev materialnega prava ter kršitev pravil postopka. Navajajo, da glede parcele 905 ovira za vračilo v naravi po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ni izkazana. Po podatkih geodetskega organa je zemljišče opredeljeno kot kmetijsko zemljišče v lasti Republike Slovenije, s katerim upravlja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju SKZG). Da je v zemljiški knjigi navedeno zemljišče opredeljeno kot javno dobro, je to posledica neurejenega starega stanja. To zemljišče je bilo podržavljeno kot kmetijsko in je po podatkih geodetskega organa to tudi danes. Tožnica je prvostopenjskemu organu predlagala izvedbo ogleda na kraju samem, kjer bi se lahko ugotovil status zemljišča ter bi se organ lahko prepričal, da navedeno zemljišče ne zadosti definiciji vodotoka. Poleg tega so tožnice v spis predložile fotografije, iz katerih nedvomno izhaja, da ne more iti za vodotok, pač pa gre lahko samo za kmetijsko zemljišče. Tožnice so predlagale tudi postavitev izvedenca kmetijske stroke, ki bi lahko ugotovil pravilno kvalifikacijo zemljišča. Tem dokaznim predlogom prvostopenjski organ neutemeljeno ni sledil. Tožnice pa so prav iz razloga, ker je dejansko stanje v naravi drugačno, kot izhaja iz listin, predlagale izvedbo dokazov, pa ti nezakonito niso bili upoštevani. Tudi glede parcele 902/3, ki je po podatkih zemljiške knjige javno dobro, v naravi pa pot, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zemljiško knjižni vpis ni ažuriran. Po Zakonu o javnih cestah (ZJC) ceste oziroma poti niso javno dobro, pač pa je zanje določeno lastništvo države oziroma občine. Glede vračila cest oziroma poti je dosedanja upravnosodna praksa izoblikovala enotno stališče, ki v obravnavanem primeru ni bilo upoštevano, namreč da je le v primeru kategorizirane občinske poti podana ovira za vračilo v naravi, sicer pa ne. Dejansko stanje je v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Drugostopenjski organ pa tudi iz orto foto posnetka ne bi mogel ugotoviti, da zemljišče predstavlja objekt. Kaj je objekt, eksplicitno določa Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Glede na to sta odločitvi organov prve in druge stopnje nezakoniti. Nepojasnjeno pa je ostalo tudi vprašanje, ali so v času podržavljenja obstajali gradbeni okoliši na območju predmetnih zemljišč. Tožnice menijo, da so se podržavljena zemljišča nahajala znotraj gradbenih okolišev občine Bled. Nahajala so se namreč neposredno ob obstoječih objektih ter jih je bilo mogoče že tedaj komunalno opremiti brez večjih stroškov. Glede na predpis, na podlagi katerega so bila zemljišča podržavljena, so to bila kmetijska zemljišča, vendar pa so po paragrafu 132 Gradbenega zakona iz leta 1931 morali imeti vsi turistični kraji svoje ureditvene zasnove, ki so se morale izdelati po določilih tega zakona, kar je bila dolžnost občine. Tako je bil regulacijski načrt Bled zasnovan na temelju določb tega zakona, za kar gotovo na upravni enoti obstojijo listine. Vsa zemljišča, podržavljena A.A., so sodila znotraj regulacijskega načrta, torej načrta stanovanjske in komunalne gradnje. Dejstvo, da predpis, ki je bil temelj podržavljenja, ne kaže, da je bilo podržavljeno stavbno zemljišče, še ne more pomeniti, da gre za podržavljenje kmetijskega zemljišča. Agrarna reforma iz leta 1949 je prehitela nacionalizacijo iz leta 1958. Zato je potrebno zemljišče vrednotiti kot stavbno, saj so že v času podržavljenja za to obstajali potrebni dokazi, ki se nahajajo pri prvostopenjskem organu. V obravnavanem primeru pa ta organ ni izvedel vseh predlaganih dokazov, zaradi česar je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, v posledici tega pa je bilo tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo. Tožnice sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, zahtevajo pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka SOD na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen obstoj ovir za vračilo v naravi delov podržavljenih parcel 470 in 468 (nesporno danes del 905 k.o. … - v izmeri 464 m2) ter 479 in 467 (nesporno danes del 902/3 k.o. … – v izmeri 902 m2) in vrednotenje (delov) navedenih podržavljenih zemljišč zaradi določitve odškodnine kot kmetijskih zemljišč.

Po presoji sodišča tožnice utemeljeno ugovarjajo, da dejansko stanje, na podlagi katerega sta upravna organa zaključevala o obstoju ovir za vračilo v naravi dela parcele 902/3 k.o. …, ni bilo popolno ugotovljeno. Za parcelo 902/3 je prvostopenjski organ glede na spisno dokumentacijo vpogledal v uradne podatke zemljiškega katastra, ki izkazujejo, da je zemljišče po vrsti rabe pot (v celotni izmeri 2.340 m2), ter stanje zemljiške knjige, ki izkazuje pri tej parceli vpis javnega dobra, in na tej podlagi zaključil, da obstaja ovira za vračilo v naravi po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Po ZJC, ki je veljal v času odločanja prvostopenjskega organa (v tem delu vsebinsko identično ureditev obsega tudi zdaj veljavni Zakon o cestah), so javne ceste javno dobro in so izvzete iz pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena). Ker pa je po 14. členu ZJC javna cesta (le) tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in ob pogojih, določenih z zakonom in drugimi predpisi, to pomeni, da druge (nekategorizirane) ceste po samem navedenem zakonu niso izvzete iz pravnega prometa. Ali je pot parc. št. 902/3 kategorizirana občinska cesta, pa v postopku ni bilo ugotovljeno. Zato zaključek prvostopenjskega organa o obstoju ovire za vračilo v naravi za to parcelo po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, ki določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice, temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Takega zaključka tako organ ne bi mogel opirati zgolj na ugotovitev vrste rabe zemljišča, da je to pot in vpisa tega v zemljiški knjigi kot javno dobro, kajti zakon določa, katera stvar je javno dobro (drugi odstavek 19. člena Stvarnopravnega zakonika). Za prometne površine pa ZJC jasno določa, da so to le javne ceste, med te pa po tem zakonu štejejo le kategorizirane ceste (in zgolj za te zakon določa izvenprometnost). Ker je rok po ZJC za kategorizacijo občinskih cest že iztekel (prvi odstavek 82. člena), vpis javnega dobra v zemljiški knjigi pri parceli, ki je nekategorizirana pot, kaže na z zakonom neusklajeno zemljiškoknjižno stanje; zato se na vpis javnega dobra v zemljiški knjigi, ne da bi bilo ugotovljeno dejstvo kategorizacije ceste, ni mogoče opirati. Drugostopenjski organ je sicer kot pravni razlog za nemožnost vračila v naravi navedel še določbo drugega odstavka 32. člena ZDen (po kateri se podržavljena zazidana stavbna zemljišča – obstoječe gradbene parcele – ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca), na podlagi zaključka, da je na parceli (bil po podržavljenju) zgrajen objekt, pot. ZGO-1 med objekte v javni rabi (prvi odstavek 2. člena, točka 1.5.) uvršča tudi javne površine, katerih raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so javna cesta, ulica itd. (točka 1.5.1.). Glede parcele 902/3 pa prvostopenjski organ niti ni ugotavljal, za kakšno površino v naravi gre, kar tožnice tudi očitajo, drugostopenjski organ pa se je tudi oprl zgolj na ortofoto posnetek ter ocenil, da dokazuje, da je zemljišče v naravi utrjena površina, namenjena prometu. Sodišče se z njim strinja, da mora tako dejansko stanje biti ugotovljeno, da je mogoč zaključek, da gre za zazidano stavbno zemljišče, in sicer (vsaj) v smislu opredelitve ceste v ZJC (prvi odstavek 14. člena, 1. točka), da je to tako zgrajena ali utrjena površina, da jo kot prometno površino lahko uporabljajo vsi ali določeni udeleženci v prometu pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi; upravnosodna praksa namreč ni zavzemala stališča, da štejejo le tista zemljišča, po katerih poteka kategorizirana (javna) cesta, za zazidana stavbna zemljišča. Vendar pa sodišče tožnicam pritrjuje, da ortofoto posnetek za ugotovitev zgoraj navedenih dejstev ne zadostuje. To pa pomeni, da po presoji sodišča tudi zaključek o obstoju ovire za vračilo v naravi dela parcele 902/3 po drugem odstavku 32. člena ZDen temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Dokler pa ni pravilno ugotovljeno, ali je mogoče ugoditi zahtevku za primarno uveljavljano obliko denacionalizacije, ni mogoče zakonito odločiti o zahtevku za podrejeno uveljavljano obliko denacionalizacije, odškodnino.

Neutemeljeno pa po presoji sodišča tožnice ugovarjajo, da ni bil pravilno ugotovljen obstoj ovire za vračilo v naravi za del parcele 905 k.o. …. Spisna dokumentacija izkazuje, da je glede parcele 905 prvostopenjski organ opravil vpogled v uradne podatke zemljiškega katastra, ki izkazujejo, da je zemljišče po vrsti rabe vodotok (v celotni izmeri 2.540 m2), ter podatke zemljiške knjige, katere zadnje stanje izkazuje pri tej parceli lastništvo Republike Slovenije ter zaznambo naravnega vodnega javnega dobra (vse vpisano na podlagi odločbe o lastninjenju vodnega zemljišča in določitvi statusa javnega dobra RS Agencije RS za okolje z dne 18. 4. 2006), predhodno stanje pa vknjižbo te parcele kot javnega dobra (po prenosu te parcele iz seznama javnega dobra na podlagi 141. člena Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 33/95). Glede na določbo osmega odstavka 21. člena ZV-1, ki določa, da vodno zemljišče v lasti države ni v pravnem prometu, je tako pravilen zaključek, da vračilo zemljišča v naravi v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen (ki določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa) ni mogoče. Ob tem sodišče še dodaja, da je že ob uveljavitvi ZDen veljavni Zakon o vodah (Uradni list SRS št. 38/81, 29/86, Uradni list RS, št. 15/91, v nadaljevanju ZV) za vodna zemljišča (kot dobrine v splošni rabi) določal, da so družbena lastnina (drugi odstavek 2. člena) in da torej ne morejo biti v zasebni lasti. Zato z ureditvijo v osmem odstavku 21. člena ZV-1 (Uradni list RS, št. 67/02 in nasl.), ki je ZV nasledil, pravni režim glede vodnih zemljišč ni bil spremenjen. Vodno zemljišče, ki je bilo do uveljavitve ZV-1, tj. do 26. 7. 2002 (lahko le) v družbeni lastnini, in je po lastninjenju v skladu z določbami ZV-1 postalo last države, je tako izvzeto iz pravnega prometa, to pa je okoliščina, ki je po že povedanem ovira za vrnitev takega zemljišča v naravi. Glede na zgoraj navedene podatke, ki glede parcele 905 kot zadnji izhajajo iz zemljiške knjige, je brez podlage tudi tožbena trditev, da je vpis v zemljiški knjigi parcele kot javno dobro, posledica neažuriranega stanja. Podatek, da je po vrsti rabe zemljišče vodotok, pa je (zadnji vpisan) podatek zemljiškega katastra. Postopek za spremembo takega podatka v zemljiškem katastru je določen v 160. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/06 do 106/10). Glede na to ogled na kraju samem, vpogled fotografij zemljišča in dokaz z izvedencem kmetijske stroke niso primerni dokazi, s katerimi bi bilo mogoče v denacionalizacijskem postopku dokazovati drugačno vrsto rabe zemljišča od tiste, vpisane v zemljiški kataster, ter tako organ predlogom tožnice za izvedbo teh dokazov utemeljeno ni sledil. Sodišče tožnicam tudi ne pritrjuje, da bi organ odločil o odškodnini za podržavljena zemljišča (po tem, ko jih je ovrednotil kot kmetijska), ne da bi bilo pred tem popolno ugotovljeno, ali so v času podržavljenja bili določeni na območju predmetnih zemljišč gradbeni okoliši (kot območja, namenjena za zazidavo). Po njihovih tožbenih navedbah je regulacijski načrt za Bled bil sprejet, saj so ga po par. 132 Gradbenega zakona (Službene novine kraljevine Jugoslavije, št. 133 z dne 16. junija 1931, v nadaljevanju GZ/31) morali imeti vsi turistični kraji, za sprejem pa je bila zadolžena občina, ter tako po njihovem mnenju o tem gotovo obstajajo na upravni enoti listine; vsa zemljišča, podržavljena A.A., pa so se po njihovem zatrjevanju nahajala znotraj gradbenega okoliša ter bi morala biti vrednotena kot stavbna zemljišča. Iz spisne dokumentacije upravnih spisov izhaja, da so tožnice enako zatrjevale že v postopku pred prvostopenjskim organom (v pripombah na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 15. 5. 2009), ter da jim je bilo dokazovanje v tej smeri omogočeno, saj so bile na ustni obravnavi 1. 10. 2009 pozvane, naj v odrejenem roku predložijo dokazila o tem, da so bila zemljišča že ob podržavljenju s tedaj veljavnimi prostorskimi akti opredeljena kot stavbna zemljišča oziroma da so bila v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje predvidena za zazidavo, ter opozorjene, da bo v primeru, da pozivu ne bodo sledile, upravni organ odločil na podlagi listin v spisu. Vendar so tožnice z dopisom z dne 15. 10. 2009 zgolj zaprosile za podaljšanje roka za predložitev dokazil še za 15 dni, takih dokazil pa nato, kot izhaja iz spisne dokumentacije in izpodbijane odločbe, in tudi v tožbi ne navajajo drugače, niso predložile. Zato je tudi po presoji sodišča organ njihova zatrjevanja pravilno ocenil za nedokazana. Pravnega statusa predmetnih zemljišč ob podržavljenju kot stavbnih pa tožnice tudi niso mogle dokazati s sklicevanjem na par. 132 GZ/31, ki naj bi po njihovi razlagi občinam nalagal dolžnost sprejema regulacijskega načrta z določenimi gradbenimi okoliši. Ob nedokazanem pravnem statusu predmetnih podržavljenih zemljišč kot stavbnih, pa tožnice tudi ne morejo biti uspešne s sicer že tako pavšalnim zatrjevanjem, da so se podržavljena zemljišča nahajala ob obstoječih objektih ter bi jih bilo mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov, saj je to okoliščina, pomembna le za vrednotenje zemljišč, ki so po pravnem statusu ob podržavljenju bila (dokazano) stavbna.

V skladu s stališči Ustavnega sodišča v odločbi U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994, na katero se sklicuje v izpodbijani odločbi tudi prvostopenjski organ, bi za predmetna zemljišča, ki so bila podržavljena z odločbo OLO Jesenice z dne 21. 5. 1949 (kot izhaja iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov) na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji, ker ta zakon namembnosti podržavljenih zemljišč ni spremenil, bilo mogoče okoliščino, da so zemljišča bila tedaj stavbna oziroma predvidena za zazidavo, dokazovati z odobrenim regulacijskim načrtom, sprejetim na podlagi GZ/31, iz katerega bi bilo razvidno, da so se nahajala v območju gradbenega okoliša. Takega dokumenta pa tožnice v postopku niso predložile, na njih, ki so zatrjevale, da so bila podržavljena zemljišča po pravnem statusu stavbna, pa je bilo dokazno breme. Zato sodišče tudi ni presodilo, da bi organ postopal nepravilno, s tem ko je, kot je razvidno iz upravnih spisov, (šele) po izdaji izpodbijane odločbe, po vloženi pritožbi tožnic, opravil poizvedbe pri Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Občini Bled in Občini Radovljica o tem, ali razpolagajo z dokumentacijo, ki bi se nanašala na sprejem regulacijskega načrta za Bled, pa potrditve o tem, da bi bil sprejet, ni dobil. Ob povedanem pa sodišče pritrjuje drugostopenjskemu organu, da tudi situacijski načrt gradbenega okoliša na Bledu iz leta 1937, na katerega so se sklicevale tožnice v postopku za izdajo drugih odločb in ki se nahaja v (skupnih) upravnih spisih, ni dokument, s katerim bi bilo mogoče dokazovati pravni status zemljišč ob podržavljenju, saj iz njega ni razvidno, da bi bil po predpisih sprejet in odobren. Tako stališče je to sodišče zavzelo tudi v drugih zadevah, v katerih so se tožnice na ta dokument sklicevale (npr. sodbi I U 1297/2010 z dne 21. 12. 2010, I U 1465/2010 z dne 11. 1. 2011, itd). Tudi Vrhovno sodišče pa je že presodilo, da dokumentov, izdelanih v postopku priprave „načrta stanovanjske in komunalne gradnje“, in ki lahko vodijo do sprejema takega načrta, ni mogoče šteti kot samega takega načrta (sklep II Ips 584/2008 z dne 18. 12. 2008).

Ker je sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, in da je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa vrnilo organu, ki jo je izdal, na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena v ponovni postopek. Odločbo je moralo zaradi medsebojne povezanosti odločitve odpraviti v celoti. Sodišče še dodaja, da morajo biti v postopek, kadar je zahtevano vračilo nepremičnin v naravi, pritegnjeni zavezanci za njihovo vračilo, in je na teh trditveno in dokazno breme, da so podane ovire za vračilo v naravi. Če v ponovnem postopku take ovire glede parcele 902/3 ne bodo ugotovljene, pa bo pred odločitvijo v zadevi potrebno pridobiti še nove katastrske podatke ob sodelovanju izvedenca geodetske stroke (parcelacija kot del posebnega ugotovitvenega postopka v zadevi denacionalizacije – v smislu odločbe Ustavnega sodišča U-I-205/98 z dne 12. 11. 1998).

O stroškovnem zahtevku tožnic je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ter jim stroške priznalo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z uveljavljanim 20 % DDV.