Jedro

Glede na ustaljeno stališče v sodni praksi, da kršitev pravice do tedenskega počitka predstavljajo le delovne naloge, ki so bile pripadnikom s strani nadrejenega odrejene prav na dan tedenskega počitka, ali se je to od njih že v naprej pričakovalo kot obvezna zadolžitev (VIII Ips 20/2021), je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da tožnica niti ni zatrjevala, da so ji bile priprave na operativne naloge, pisanje dnevnika in učnih priprav itd. s strani nadrejenega izrecno odrejene na dneve, ki so bili evidentirani kot prosti. Ker prostovoljno opravljanje delovnih nalog na dan tedenskega počitka ne pomeni posega v pravico pripadnika do tedenskega počitka, za odločitev ni pomembno, konkretno katere delovne zadolžitve je na te dneve dejansko opravljala, zato sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do tožničinih navedb v zvezi s tem ni natančneje opredelilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 4.504,32 EUR z obrestmi, ki tečejo od 5. 2. 2016 do plačila (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne 1.033,17 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Vztraja, da ji tožena stranka ni zagotovila tedenskega počitka. Nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga za predložitev knjige četnih sestankov, iz katere bi izhajalo, na katere dneve se je udeležila sestankov. Ta dokazni predlog ni bil prepozen, saj je toženo stranko že v tožbi pozvala k predložitvi vseh razporedov dela. Sodišče se ni opredelilo do njenih navedb, da bi ji morala tožena stranka na misiji poleg tedenskega zagotoviti tudi dnevni počitek, kar pomeni 35 oziroma 36 nepretrganih ur počitka. Ni pojasnilo, zakaj ni sledilo njeni izpovedi in izpovedi A. A., da evidence tožene stranke niso verodostojne, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Ni se opredelilo do njenih navedb glede delovnih obveznosti, ki jih je opravljala na posamezne domnevno proste dneve. V tem okviru npr. ni pojasnilo, zakaj ji ne verjame, da je 29. 9. 2013 opravljala priprave na patruljiranje, priprave na QRF in logistične naloge. Ni jasno, na katere sestanke se nanašajo ugotovitve v 13. točki obrazložitve sodbe. Na proste dneve se je sestankov udeleževala po ukazu poveljnika čete B. B. in na njih aktivno sodelovala, takšna dnevna informiranja pa pomenijo kršitev pravice do tedenskega počitka (VIII Ips 54/2019). Očita pavšalnost zaključka sodišča, da je bila zadolžena za organizacijo dela in za zagotavljanje tedenskega počitka v vodu. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ji ne verjame, da je morala tudi na proste dneve opravljati delovne obveznosti. Zaključek o neverodostojnosti njene izpovedi je zmotno utemeljilo z ugotovitvijo, da se njene časovnice ne ujemajo s časovnicami B. B., saj ta ni bil seznanjen s tem, kako dolgo je npr. sestavljala ukaz. Vztraja, da je načrtovanje delovnih nalog trajalo več ur. Ne drži, da je samoiniciativno prevzela delovne obveznosti vodnega podčastnika C. C., ki je delo odklanjal, saj si kot odgovorna za nemoteno izvajanje delovnih nalog na misiji ni mogla privoščiti, da delo ne bi bilo opravljeno. Tožena stranka ni podala nobenih navedb o dolžnosti oprave razgovora s podrejenim delavcem, zato je sodišče s temi ugotovitvami preseglo njeno trditveno podlago. Ker ni raziskalo, zakaj je D. D. prevzel opravljanje nalog vodnega podčastnika od C. C., sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zatrjuje neverodostojnost izpovedi B. B. Iz prepisa njegove izpovedi v zadevi IV Pd 159/2019 z dne 10. 6. 2021, ki ga prilaga pritožbi, izhaja, da se je izogibal odgovoru na vprašanje sodišča, ali je s strani tožene stranke prejel navodila glede vsebine izpovedi. Opozarja na neujemanje podatkov iz poročila poveljnika, evidence dela v vodu in mesečnega načrta, ki ga je izdala četa. Predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti med seboj v nasprotju ali v nasprotju z izrekom sodbe. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne in prepričljive razloge za zaključek, da so evidence tožene stranke verodostojne (20. točka obrazložitve sodbe) in da tožnica delovnih obveznosti na proste dneve ni bila dolžna opravljati (14. do 19. točka obrazložitve sodbe). Za odločitev v zadevi ni bistveno, zakaj je na misiji prišlo do zamenjave na funkciji vodnega podčastnika, ki bi tožnico na proste dneve lahko nadomeščal pri njenih delovnih obveznostih, zato sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker tega ni ugotavljalo.

6. Glede zavrnitve dokaznega predloga za predložitev knjige četnih sestankov pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi tega dokaznega predloga je pravilna že zato, ker ob ugotovitvi, da se tožnica sestankov na proste dneve ni bila dolžna udeleževati, ni pomembno, na katere proste dneve se jih je dejansko udeležila. Poleg tega je sodišče prve stopnje ob pravilnem stališču, da knjige četnih sestankov ni mogoče šteti za "razpored dela",1 pravilno zaključilo, da je bil dokazni predlog za predložitev te knjige na zadnjem naroku za glavno obravnavo podan prepozno (286. člen ZPP).

7. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do tožničinih navedb o tem, da ji je na misiji poleg tedenskega počitka v trajanju 24 ur pripadal tudi dnevni počitek v trajanju 11 ur. Te navedbe je na prvem naroku podala zgolj v okviru utemeljevanja dokaznega predloga za predložitev evidenc o izrabi delovnega časa po posameznih dnevih, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, pritožba pa tej odločitvi ne nasprotuje. Tudi sicer tožnica pavšalnih navedb o pravici do 35 oziroma 36 ur nepretrganega počitka v nadaljnjem postopku ni ustrezno konkretizirala po posameznih dnevih, v obravnavanem sporu pa vtožuje le odškodnino za neizrabljene dneve tedenskega (in ne tudi dnevnega) počitka na misiji.

8. Tožnica od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za 23 dni neizkoriščenega tedenskega počitka, ker naj bi kot poveljnica voda na misiji opravljala delovne obveznosti vseh sedem dni v tednu. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila od 22. 9. 2013 do 25. 3. 2014 napotena na opravljanje vojaške službe izven države v mirovnih silah "JOINT ENTERPRISE" - KFOR Kosovo pod poveljstvom NATO z mandatom OZN. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo pravilno pravno podlago iz 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.). Zaključilo je, da je tožena stranka tožnici na misiji omogočila 26 dni prostih dni tedenskega počitka, tožnica pa je delovne naloge na te dneve opravljala prostovoljno in samoiniciativno, zato je tožbeni zahtevek že po temelju zavrnilo.

9. V pritožbi tožnica neutemeljeno vztraja, da je bila delovne obveznosti na misiji dolžna opravljati vse dni v tednu, torej tudi na dneve, ki so bili v evidencah tožene stranke zabeleženi kot prosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je bila kot poveljnica voda odgovorna za organizacijo in načrtovanje dela, v tem okviru pa tudi za zagotavljanje tedenskega počitka v vodu (to je po pravilni ugotovitvi sodišča poleg E. E., A. A. in B. B. potrdila tudi tožnica), in da bi jo na proste dneve pri delovnih obveznostih lahko nadomeščal vodni podčastnik, pravilno zaključilo, da bi si naloge na misiji lahko razporedila tako, da bi bila na proste dneve razbremenjena vseh obveznosti. Glede na ustaljeno stališče v sodni praksi, da kršitev pravice do tedenskega počitka predstavljajo le delovne naloge, ki so bile pripadnikom s strani nadrejenega odrejene prav na dan tedenskega počitka, ali se je to od njih že v naprej pričakovalo kot obvezna zadolžitev (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 20/2021 z dne 25. 5. 2021), je v zvezi s tem tudi pravilno poudarilo, da tožnica niti ni zatrjevala, da so ji bile priprave na operativne naloge, pisanje dnevnika in učnih priprav itd. s strani nadrejenega izrecno odrejene na dneve, ki so bili evidentirani kot prosti. Ker prostovoljno opravljanje delovnih nalog na dan tedenskega počitka ne pomeni posega v pravico pripadnika do tedenskega počitka, za odločitev ni pomembno, konkretno katere delovne zadolžitve je na te dneve dejansko opravljala, zato sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do tožničinih navedb v zvezi s tem ni natančneje opredelilo.

10. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bila v opravljanje delovnih nalog na proste dneve prisiljena, ker je vodni podčastnik C. C. (ki bi jo, kot navedeno, na proste dneve lahko nadomeščal pri njenih delovnih obveznostih) odklanjal odrejeno delo. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je C. C. na funkciji vodnega podčastnika med misijo zamenjal D. D., nad delom katerega tožnica ni imela nobenih pripomb, predvsem pa je bila tožnica kot poveljnica voda dolžna poskrbeti, da se delo v skladu z njenimi ukazi dejansko izvaja, v primeru odklonitve izpolnjevanja ukazov pa zoper podrejenega delavca ustrezno ukrepati. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je naloge podčastnika C. C. prevzela prostovoljno in samoiniciativno, kar ne omogoča zaključka o kršitvi njene pravice do tedenskega počitka. Pritožba sodišču prve stopnje zmotno očita, da je z ugotovitvijo, da bi tožnica morala s podrejenim podčastnikom opraviti uraden razgovor in o tem poročati nadrejenemu delavcu, preseglo trditveno podlago tožene stranke. Izpoved B. B. v zvezi s tem je pravilno upoštevalo že glede na trditve in izpoved tožnice, da svojih delovnih nalog v rednem delovnem času ni mogla opraviti, ker je morala opravljati še naloge podrejenega delavca.

11. Zmotno je tožničino uveljavljanje v pritožbi, da ji je bila udeležba na sestankih na proste dneve ukazana s strani nadrejenega B. B. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost nasprotnega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnici obvezna udeležba na sestankih na proste dneve ni bila odrejena in da bi jo lahko ukazala podrejenemu podčastniku (17. točka obrazložitve sodbe), prostovoljna udeležba sestankov na dneve, ki so evidentirani kot prosti, pa po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne pomeni posega v pravico pripadnika do tedenskega počitka (sklep VSRS VIII Ips 18/2020 z dne 9. 6. 2020). Pri tem ni bistveno, kakšna je bila tožničina vloga in vsebina teh sestankov, zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni jasno, na katere sestanke se nanašajo ugotovitve v 13. točki obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je v tej točki s sklicevanjem na stališča iz sodne prakse (odločbi VSRS VIII Ips 11/2019 z dne 19. 11. 2019 in VIII Ips 18/2019 z dne 8. 10. 2019) zgolj pravilno poudarilo, da je dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan nujno za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojaški, in da udeležba pripadnikov na takšnih sestankih ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi evidenc tožene stranke o izrabi delovnega časa pravilno ugotovilo, da je bilo tožnici na misiji zagotovljenih 26 dni tedenskega počitka. V zvezi s tem je ustrezno obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedima tožnice in A. A., da te evidence niso verodostojne, in sicer ker je kot prepričljivejši ocenilo izpovedi poveljnika čete B. B. in tožnici podrejenega E. E., da podatki iz evidenc odražajo realno stanje, predvsem pa, ker je A. A. kršitev pravice do tedenskega počitka utemeljeval zgolj s stanjem povišane pripravljenost, kar po ustaljenem stališču iz sodne prakse samo po sebi (če ne pride do aktivacije) ne pomeni posebnega dela v smislu delovne obveznosti, ki krši pravico do tedenskega počitka (odločbi VSRS VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018 in VIII Ips 40/2020 z dne 27. 10. 2020). Tožnica v pritožbi neutemeljeno opozarja na neujemanje podatkov iz poročila poveljnika, evidence dela v vodu in mesečnega načrta, ki ga je izdala četa. Ker v zvezi s tem ne pojasni, za katere dneve in konkretno v čem naj bi bili podatki iz teh listin v neskladju, tega pritožbenega očitka ni mogoče preizkusiti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neverodostojnosti B. B., češ da ta izpoveduje po navodilih tožene stranke. Vsebina njegove izpovedi v podobnem sporu IV Pd 159/2019 (prepis zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 10. 6. 2021) teh ugibanj pritožbe ne potrjuje, tudi v sporu IV Pd 159/2019 pa je B. B. jasno izpovedal, da je bil pripadnikom na misijah zagotovljen tedenski počitek in da so vsi zahtevki za plačilo odškodnine iz tega naslova po njegovem mnenju neutemeljeni.

13. Glede na vse obrazloženo je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna, zaradi česar je na podlagi določbe 154. člena ZPP pravilna tudi odločitev v II. točki izreka sodbe, da je tožnica, ki s tožbo ni uspela, toženi stranki dolžna povrniti potrebne stroške postopka. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato upoštevaje določbo prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.

1 Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema, da je dokazni predlog za predložitev knjige četnih sestankov smiselno podala v okviru pravočasno podanega dokaznega predloga za predložitev "vseh razporedov dela".