Jedro

Za priznanje pravice do subvencionirane najemnine je podlaga sklenjena najemna pogodba, za potrebe ugotavljanja upravičenosti do subvencije pa se upoštevajo najemnik in osebe, navedene v najemni pogodbi. Ker je tožnikov sin naveden v najemni pogodbi in tudi ni prijavljen na drugem naslovu, ga je toženec utemeljeno upošteval pri ugotavljanju cenzusa za subvencioniranje najemnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 23. 8. 2012 in v zvezi s tem odločba Centra za socialno delo A., št.... z dne 8. 3. 2012 in se mu za leto 2012 subvencionira najemnina za neprofitno stanovanje.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da sodišče celo sodbo sledi trditvi Centra za socialno delo, da sin živi pri njemu in ženi, kar ni res. Sodišče upošteva administrativno, ne pa dejansko stanje. Center za socialno delo dobro ve, zakaj je leta 2003 prišlo do spora med sinom in mamo, prav tako pa je bil Center za socialno delo obveščen o socialnem stanju njegove družine. Center za socialno delo ga ni pozval pri vložitvi vloge, naj dostavi aneks, ampak naj preslika bančno knjižico. Ne drži, da je dostavil samo potrdilo, da sin prebiva drugje, ampak je na glavni obravnavi predložil dokumentacijo za nazaj, je pa razbral, da toženec zahteva potrdilo za točno določen čas, takega potrdila pa nima. Višine ugotovljenega dohodka na družino ni prerekal, saj mu ni znan sinov dohodek, ker ga ni doma oziroma mu je povedal, da ima zaradi ukrepov Vlade RS 640,00 EUR dohodka, od tega 240,00 EUR bančnih kreditov. Razen tega mu je povedal, da ni pooblaščena oseba za iskanje potrdil in dokazovanja, da živi drugje. Meni, da je teoretično izpodbijani pravni akt zakonit, praktično pa ne, saj je njegova in ženina revščina še večja. Kljub temu, da mu je Center za socialno delo za letos odobril subvencijo, mu zato, ker občini dolguje 2.000,00 EUR, grozi deložacija.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v obsegu pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 23. 8. 2012 ter prvostopne odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 8. 3. 2012. S slednjo je Center za socialno delo tožnikovo vlogo za subvencioniranje neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje zavrnil, ker je ugotovil, da dohodek najemnika in oseb, navedenih v najemni pogodbi, ter oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja vlagatelja v skladu z 10. členom ZUPJS, presega mejo dohodkov zagotavljanja upravičenosti do subvencije najemnine po prvem odstavku 28. člena ZUPJS. Z drugostopno odločbo z dne 23. 8. 2012 je toženka tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnila in potrdila prvostopno odločbo. Citirani odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti in tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. V obravnavani zadevi je sporno, ali se je A.B., tožnikov sin, pravilno upošteval kot povezana oseba pri ugotavljanju cenzusa za subvencionirane najemnine za leto 2012. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 28. 12. 2011 pri toženki zaprosil za subvencioniranje neprofitnega stanovanja. K vlogi je predložil najemno pogodbo, sklenjeno med lastnikom in najemodajalcem stanovanja št. 4 v stanovanjski hiši v C., ulica D., občina E. in B.B. z dne 14. 9. 2000 ter zapisnik o ugotovitvi vrednosti stanovanja, obvestilo o izplačani pokojnini za mesec maj, avgust in september 2011 ter fotokopijo hranilne knjižice Banke K., kjer je komitent. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na zadnji najemni pogodbi z dne 14. 9. 2000, veljavni ob vložitvi zahteve za subvencioniranje najemnine, A.B. še vedno naveden kot uporabnik stanovanja, ki je predmet najemne pogodbe. Aneks k najemni pogodbi pa ni bil sklenjen, kot je pravilno ugotovil Center za socialno delo A. oziroma je bil sklenjen šele dne 1. 8. 2012, to je že po vložitvi zahteve.

Razen tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik tudi pri pritožbenem organu ni predložil nobenih dokazov, da sin živi na drugem naslovu, ampak je to zgolj navajal in hkrati, da sin naslov na ulici D. uporablja zaradi velike odsotnosti od doma za vročanje pošte. Tekom sodnega postopka je tožnik sicer za sina predložil potrdilo o začasnem prebivališču (priloga A11) za obdobje od 7. 3. 2012 do 7. 3. 2013 in za obdobje od 11. 9. 2009 do 11. 9. 2010 (priloga A14), ne pa za relevantno obdobje, to je za leto 2011. Tako, da ne drži, da bi sodišče prve stopnje sledilo zgolj trditvam Centra za socialno delo A. Začasno prebivališče je pravno formalno dejstvo, ki mora biti izkazano in potrjeno tudi s strani pristojnih organov.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010, v nadaljevanju ZUPJS) in Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010, v nadaljevanju ZSVarPre). V ZUPJS je v 11. točki 10. člena določeno, da se za potrebe ugotavljanja upravičenosti do subvencije najemnine upošteva najemnik in osebe, navedene v najemni pogodbi. Za priznanje pravice do subvencionirane najemnine, je podlaga sklenjena najemna pogodba, za potrebe ugotavljanja upravičenosti do subvencije pa se upoštevajo najemnik in osebe, navedene v najemni pogodbi.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.