Jedro

Na toženki je breme dokazovanja, da ji tožba ni bila vročena v odgovor 4. 6. 2020, kot izhaja iz vročilnice. Trdi, da ji je bila tožba vročena šele 9. 6. 2020 – v posledici pomotnega sprejema pošiljke s strani administracije druge pravne osebe 4. 6. 2020, vendar pa iz pritožbenih trditev ne izhaja niti to, v čem naj bi bilo nepravilno ravnanje vročevalca, komu točno bi moralo biti pisanje vročeno, komu je bilo vročeno in v kakšnih okoliščinah. Tudi je toženka šele v pritožbi z dne 27. 8. 2020 zoper zamudno sodbo, ne npr. že ob vložitvi odgovora na tožbo 24. 6. 2020, kar bi imelo večjo težo, podala navedbe o napačnem vročanju tožbe v odgovor. Bolj kot skopa izjava direktorja druge pravne osebe (šele) z dne 4. 8. 2020 (da je njihova administracija po pomoti sprejela pošto, ki je v lasti podjetja B. d.o.o., ki je registrirano na istem naslovu, in jo po petih dneh predala lastniku omenjenega podjetja), bi bila za dokazovanje napačne vročitve primernejša izjava konkretne, poimensko določene administratorke z dne 4. 6. 2020 ali 9. 6. 2020 oziroma iz aktualnega časa napačnega vročanja, v kateri bi bilo natančno opisano zakaj je prišlo do pomotnega sprejema pošte, kako je potekala sporna vročitev, v čem naj bi bila napaka vročevalca, zakaj je prišlo do 5-dnevnega zamika predaje pošte toženki ipd. Zgolj z navedeno izjavo direktorja in s predlogom njegovega zaslišanja za potrjevanje navedb toženke o napačni vročitvi, ki so že same po sebi preskromne, da bi toženka lahko ovrgla dokazno moč vročilnice, pritožba ni uspela izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bila toženki tožba 4. 6. 2020 pravilno vročena v odgovor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti strošek odgovora na revizijo v višini 336,00 EUR, v roku 8 dni po prejemu sodbe, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženko z dne 27. 12. 2019 nična in brez pravnih učinkov; da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 29. 2. 2020 in traja od navedenega dne dalje, v delovnem času 40 ur na teden, z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 7. 2019, zaradi česar mora toženka tožnika v roku 8 dni pozvati na delovno mesto, ki ustreza njegovi usposobljenosti ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti te sodne odločbe plačati bruto mesečna nadomestila plač v višini 940,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto zneskov, ki so zapadli v plačilo vsakega 18. dne v mesecu, do plačila, medtem ko je višji obrestni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnika v roku 8 dni prijaviti v obvezna zavarovanja ter mu povrniti pravdne stroške v višini 223,99 EUR, v roku 8 dni po prejemu sodbe, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper zamudno sodbo (razen zoper njen zavrnilni del) se pritožuje toženka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je dejansko stanje glede vročitve tožbe v odgovor napačno ugotovljeno, ker ji je bila tožba dejansko vročena 9. 6. 2020, ne pa 4. 6. 2020, kot je ugotovilo sodišče. Vročitev 4. 6. 2020 je bila opravljena nepravilno, nezakonito, saj je bila vročena drugi pravni osebi (A. d.o.o.), ne pa toženki (B. d.o.o.), o čemer prilaga podpisano izjavo zakonitega zastopnika A. d.o.o., iz katere izhaja, da je njihova administracija po pomoti sprejela pošto, ki je v lasti toženke, ki je registrirana na istem naslovu, ter jo po petih dneh predala lastniku toženke. Glede na vse navedeno se toženka pred 9. 6. 2020 ni mogla seznaniti z vsebino poštne pošiljke. Ker ta ni bila vročena toženki, ampak tretji osebi, tožba ni bila pravilno vročena. Šlo je za napako pri vročanju, zaradi katere ne more trpeti škode toženka. Posledično ji rok za odgovor na tožbo ni začel teči 5. 6. 2020, ampak 10. 6. 2020 in se je iztekel 24. 6. 2020, ko je vložila pravočasen odgovor na tožbo. Predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika A. d.o.o. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V tej zadevi pritožbeno sodišče odloča drugič. Tudi prvič je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del zamudne sodbe potrdilo, Vrhovno sodišče pa je reviziji toženke ugodilo, s sklepom VIII Ips 29/2021 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo tukajšnjemu sodišču v novo sojenje z napotilom, da mora vsebinsko presoditi trditev, da toženka tožbe ni prejela 4. 6. 2020, ampak 9. 6. 2020. 6. Po prvem odstavku 318. člena ZPP sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudno sodbo), če toženka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Za presojo pogoja iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP je ključno, da je sodišče toženki (pravni osebi) tožbo v odgovor poslalo na pravilni naslov, ter da iz vročilnice izhaja, da je bila vročitev opravljena 4. 6. 2020. Dokazovanje nasprotnega je breme toženke, ki pa ga ni zmogla.

8. Po tretjem odstavku 139. člena ZPP se pravnim osebam vroča na naslovu, ki je vpisan v register. To je sodišče storilo. Po prvem odstavku 133. člena ZPP se pravnim osebam vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu. Sporno vročanje je potekalo na naslovu, kjer ima sedež tako toženka kot druga pravna oseba.

9. Po navedbah toženke (šele) v pritožbi je prišlo do napake pri vročanju tožbe v odgovor 4. 6. 2020 zaradi pomotnega sprejema pošiljke s strani administracije druge pravne osebe, ki ima sedež na istem naslovu in je sodno pisanje 9. 6. 2020 predala toženki.

10. Vročilnica ima naravo javne listine. Javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je listina nepravilno sestavljena.

11. Kot rečeno, je na toženki breme dokazovanja, da ji tožba ni bila vročena v odgovor 4. 6. 2020, kot izhaja iz vročilnice. Trdi, da ji je bila tožba vročena šele 9. 6. 2020 – v posledici pomotnega sprejema pošiljke s strani administracije druge pravne osebe 4. 6. 2020, vendar pa iz pritožbenih trditev ne izhaja niti to, v čem naj bi bilo nepravilno ravnanje vročevalca, komu točno bi moralo biti pisanje vročeno, komu je bilo vročeno in v kakšnih okoliščinah. Tudi je toženka šele v pritožbi z dne 27. 8. 2020 zoper zamudno sodbo, ne npr. že ob vložitvi odgovora na tožbo 24. 6. 2020, kar bi imelo večjo težo, podala navedbe o napačnem vročanju tožbe v odgovor. Bolj kot skopa izjava direktorja druge pravne osebe (šele) z dne 4. 8. 2020 (da je njihova administracija po pomoti sprejela pošto, ki je v lasti podjetja B. d.o.o., ki je registrirano na istem naslovu, in jo po petih dneh predala lastniku omenjenega podjetja), bi bila za dokazovanje napačne vročitve primernejša izjava konkretne, poimensko določene administratorke z dne 4. 6. 2020 ali 9. 6. 2020 oziroma iz aktualnega časa napačnega vročanja, v kateri bi bilo natančno opisano zakaj je prišlo do pomotnega sprejema pošte, kako je potekala sporna vročitev, v čem naj bi bila napaka vročevalca, zakaj je prišlo do 5-dnevnega zamika predaje pošte toženki ipd. Zgolj z navedeno izjavo direktorja in s predlogom njegovega zaslišanja za potrjevanje navedb toženke o napačni vročitvi, ki so že same po sebi preskromne, da bi toženka lahko ovrgla dokazno moč vročilnice, pritožba ni uspela izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bila toženki tožba 4. 6. 2020 pravilno vročena v odgovor.

12. Petnajstdnevni rok za odgovor na tožbo je tako po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje potekel 19. 6. 2020. Toženka je odgovor na tožbo vložila 24. 6. 2020. Ker je bil vložen prepozno, ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo in je izdalo zamudno sodbo.

13. Izpolnjeni so tudi vsi ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe. Tožnik je uveljavljal dopusten tožbeni zahtevek, katerega utemeljenost izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Ključno zatrjevano dejstvo, ki ni v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi, je, da podpis na pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 12. 2019 ni tožnikov. Šlo je za neobstoječo pogodbo, kar se veže na posledice ničnosti (13. člen ZDR-1). Zato je uspel doseči upoštevanje pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 7. 2019, sklenjene za določen čas 31. 7. 2019 - 31. 12. 2022 ter ugotovitev, da ga je toženka 29. 2. 2020 brez podlage odjavila iz zavarovanj. Ker ni šlo za zakonit način prenehanja delovnega razmerja (77. člen ZDR-1), je sodišče pravilno ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, upoštevaje pri tem predpisano minimalno plačo. 14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka kot delodajalec na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 krije sama svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti strošek odgovora na revizijo v višini 450 točk, kar z materialnimi stroški in DDV znese 336,00 EUR (prvi odstavek 155. in 165. člena ZPP).