Jedro

Ker je tožeča stranka svoje blago hranila v prostorih toženca, ne drži ugotovitev, da med njima ni bilo nobenega obligacijskega razmerja. Med njima je bila namreč očitno sklenjena (vsaj) shranjevalna pogodba glede spornega blaga. Ena od obveznosti shranjevalca po tej pogodbi pa je tudi vrnitev stvari z vsemi plodovi in drugimi koristmi od nje. Če toženec blaga ne bi mogel ali hotel vrniti pa ima tožeča stranka na voljo odškodninski zahtevek, pri čemer bi morala za njegovo utemeljitev izkazati vse potrebne elemente odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru, opr.št. Ig 99/00227 z dne 18.3.1999 razveljavilo v 1. točki izreka za znesek 15.755.358,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.1999 dalje in v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 332.587,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1999 dalje ter je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora v roku 8 dni toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 509.603,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri zamudnih obresti od 23.11.2001 do plačila. Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev. V pritožbi opozarja, da je sodišče dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine - računa, kateri predstavlja verodostojen dokaz o obstoju obligacijskega razmerja, o količini oziroma obsegu blaga, o njegovi ceni, skratka o vseh postavkah, ki izhajajo iz računa, zato bi ga sodišče moralo kot takšnega upoštevati tudi pri dokaznem bremenu. Tožena stranka formalnih pogojev, ki jih mora izpolnjevati račun, ni izpodbijala. Toženec pa za svoje navedbe praktično ni ponudil niti enega trdnega listinskega dokaza. Vsa njegova obramba se je omejila zgolj na zatrjevanje o neutemeljenosti računa in na negiranje tožnikovih navedb. Ugotovitev sodišča, da je tožnik zahteval od toženca plačilo blaga, ki ga je toženec uporabljal v svoji registrirani dejavnosti, ne odgovarja dejanskemu stanju, saj je tožnik zahteval plačilo blaga iz vtoževanega računa, pri čemer je za tožnika popolnoma vseeno, ali ga je toženec uporabljal pri svoji registrirani dejavnosti, ali ga je prodal naprej. Iz obrazložitve izhaja protislovnost takšne vrste, ki bistveno vpliva na odločitev, in sicer enkrat je navedeno, da se je blago, ki ga je uvažala tožeča stranka, skladiščilo v skladišču toženca kot fizične osebe, drugič pa, da se je to blago skladiščilo v prostorih toženca. Razglabljanje o času, ko naj bi tožencu prenehalo delovno razmerje pri tožniku, je v konkretni zadevi brez vsake dokazne vrednosti. Toženec je imel vseskozi, tudi v času zaposlitve, status samostojnega podjetnika, ki je bil neposredno in posredno zvezan z dejavnostjo prodaje vtoževanega blaga. Zato je absurdna in smešna trditev, da njegova dejavnost avtopralnice sploh ni uporabljala blaga, ki ga je sam prodajal v imenu in za račun tožeče stranke. Ne samo, da je pri svoji dejavnosti uporabljal blago tožnika in ga ni plačal, temveč ga je za svoj račun prodajal tudi drugim strankam in se tako na račun tožeče stranke okoristil za vtoževani znesek. Ker je bil registriran za opravljanje dejavnosti avtopralnice in trgovine, je izstavitev spornega računa utemeljena in je porabljeno blago dolžan plačati. Priča C.Š. je bil nenehno prisoten pri urejanju plačila sporne fakture in je imel s tožencem kontakte do konca leta 1998 in v začetku leta 1999, vse z namenom poplačila vtoževane fakture; izpovedal je, da je bilo takrat med pravdnima strankama jasno, da bo toženec plačal vtoževano fakturo oziroma blago in ni bilo dvoma ne o utemeljenosti in niti o obsegu blaga. Govora je bilo samo o tem, na kakšen način in kako se bo blago poplačalo. Iz tega izhaja tudi neutemeljenost trditve toženca o tem, da nikoli ni prejel vtoževane fakture in da o spornem blagu ne ve ničesar. Toženec je za obseg spornega blaga vedel. Dejansko stanje mu je bilo dobro poznano, saj se je ponovilo preteklo leto s to razliko, da je toženec odsvojeno blago v preteklem letu nadomestil sam osebno. Predhodni dogodek torej v celoti potrjuje ravnanje toženca iz naslednjega leta. Sam je razpolagal z blagom tožeče stranke, njegova dejavnost prodaje je obsegala identično blago za iste stranke. Pooblaščenec toženca se je pri svojih navedbah hotel opirati na bilančne podatke za tožnika, vendar sodišče tega ni dovolilo. Iz bilančnih podatkov je razviden obseg in vrednost spornega blaga, seveda zmanjšan za davčne dajatve. Navedeno seveda izhaja tudi iz računalniških izpisov knjigovodskih evidenc, ki jih sodišče pri dokazovanju pogreša. Sodišče si dvojnih meril ne more privoščiti. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Po mnenju pritožbenega sodišča je bila ključna v tej zadevi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka blago, ki ga je uvažala (čistila za avtopralnice), skladiščila v prostorih toženca. Hkratna ugotovitev, da je bil toženec v tistem času tudi zaposlen pri tožeči stranki, ni odločilno dejstvo v tej zadevi, zaradi česar slednje tudi ni okoliščina, kdaj mu je delovno razmerje pri tožeči stranki dejansko prenehalo (ali je bilo to z aprilom 1998, kot je izpovedala zakonita zastopnica tožeče stranke, ali pa decembra 1997, kot je to zatrjeval toženec). Ker je torej tožeča stranka svoje blago hranila v prostorih toženca (pri čemer je ravno tako vseeno, ali je to bilo pri tožencu kot fizični osebi ali pa pri tožencu kot samostojnem podjetniku), ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila s tožencem v kakšnem obligacijskem razmerju; to je očitno bila in je bila med njima glede spornega blaga sklenjena (vsaj) shranjevalna pogodba po 712. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri se shranjevalec zavezuje, da bo sprejel stvar od položnika, zato da jo hrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval (sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi se tožeča stranka kot položnik zavezala toženi stranki plačati hrambo blaga, zato očitno ni šlo za skladiščno pogodbo). Ena od obveznosti shranjevalca pri shranjevalni pogodbi je tudi vrnitev stvari; 1. odst. 718. čl. ZOR določa, da je shranjevalec dolžan vrniti stvar, brž ko jo položnik zahteva, in sicer z vsemi plodovi in drugimi koristmi od nje. V konkretnem primeru bi tožeča stranka od toženca na podlagi sklenjene shranjevalne pogodbe lahko zahtevala vrnitev pri njem shranjenega blaga. Če toženec blaga ne bi hotel ali mogel vrniti, prihaja v poštev odškodninski zahtevek tožeče stranke, kot nakazuje tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pri tem bi morala tožeča stranka izkazati vse potrebne elemente odškodninske odgovornosti, med drugim tudi škodo. Slednjo bi lahko predstavljala vrednost blaga, shranjenega pri tožencu. Dokazno breme za trditve, v kolikšni višini je škoda dejansko nastala, je na tožeči stranki, vendar pa ni v zvezi s tem ta stranka predložila ničesar (zgolj primeroma je sodišče prve stopnje navedlo, da tožeča stranka ni predložila računalniških izpisov evidence zalog oz. popisa blaga, iz spisa pa tudi ni razvidno, da bi tožeči stranki sodišče prve stopnje ne dovolilo opiranja na tožnikove bilančne podatke, kot se to sedaj zatrjuje v pritožbi). In ker je račun lahko le dokaz o poslovnem dogodku, izvirajočem iz pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, ga ni mogoče izdati v zvezi s terjatvami, izvirajočimi iz odškodninskih zahtevkov. Zato je neupoštevno razlogovanje pritožbe v smeri, češ da je vtoževani račun verodostojna listina z vsemi zakonskimi sestavinami in da že sam po sebi predpostavlja utemeljenost zahtevka. Pritožba nadalje izpostavlja izpovedbo priče C.Š., češ da je bilo na podlagi njegovih kontaktov s tožencem koncem leta 1998 in v začetku leta 1999 med pravdnimi strankami jasno, da bo toženec plačal vtoževano fakturo oz. blago. Kolikor s tem nakazuje na obstoj dogovora o plačilu vtoževanega blaga, je ob siceršnjem zanikanju te okoliščine po tožencu, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka obstoja takšnega dogovora ni uspela dokazati. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.